Rebek, Ivan (1863–1934)

Rebek Ivan, organizator obrtništva, kulturni in politični delavec, r. 18. okt. 1863 v Kamnju pri Ajdovščini, u. 5. jan. 1934 v Celju. Kot sirota je do 14. leta rasel pri teti na Črnem vrhu. Po učnih letih v Gradcu, rokodelskem potovanju in pomočniški dobi v Lj. je začel ok. 1888 s ključavničarstvom v Lj. in se hkrati udejstvoval v narodnih društvih (Sokol, Slavec, Katol. slov. rokodelsko društvo). Na pobudo dr. Iv. Dečka (SBL I, 127) in drugih celjskih rodoljubov, ki so si prizadevali za naselitev slov. obrtnikov in trgovcev v Celju, si je 1894 tam uredil ključavničarsko delavnico, a se je moral zaradi nemškega nasprotovanja umakniti v okolico (Breg). Šele po 1897 je delavnico preselil v Celje in jo postopoma razširil z uvedbo strojnega obratovanja v veliko podjetje (tehtnice, vodovodna, instalacijska dela), ki ga je 1928 izročil sinu Antonu. L. 1912 je izdal prvi katalog tehtnic in v njem označil svoje podjetje kot Prvo jugoslovansko izdelovalnico tehtnic. – Živahno se je udejstvoval tudi na kulturnem, stanovskem in polit. področju. Osnoval je Dramatično društ., nastopal na diletantskih odrih in sodeloval pri celj. slov. pevskem društvu. V okviru Obč. slov. obrtnega društva je 1898 organiziral gibanje zoper nem. trgovce in obrtnike ter propagiral slov. obrt na shodih in tisku, zlasti v D, koledarjih in Kažipotu po spodnještajerski slov. obrti (1905). L. 1909 je nastopil pri državnozborskih volitvah iz pete kurije spodnještaj. mest in trgov; z njegovimi 1013 glasovi proti nem. kandidatu Kralu je v ožji volitvi zmagal socialist Hrowatek. Z novo osnovano Zvezo južnoštaj. obrtnih zadrug je R. 1910 osamosvojil slov. zadruge (dotlej pri nem. Gewerbebundu v Gradcu), 1913 pa delavstvo z ustanovitvijo Slov. delavskega podpornega društva. Po 1918 je bil član Narodnega sveta v Celju in prvega slov. občinskega sveta celjskega, načelnik kovinarske obrtne zadruge, predsednik šol. odbora celj. obrtne nadaljevalne šole, svetnik zbornice TOI (1921–6) in častni predsednik Slov. obrtnega društva in Splošne zveze obrtnih zadrug. Strokovno razgledan, je bil 1893 izvedenec za novelo obrtnega zakona na Dunaju, kjer je imel v obrtnem odseku parlamenta izvrsten referat v slov. jeziku. Njegovi samozavestni, krepko pisani članki in razprave o obrtniških vprašanjih so vzbujali pozornost. — Prim.: INK 1910, 152; Spominska knjiga ob petindvajsetletnici Zveze obrtnih zadrug v Lj. 1928, 12 (slika), 17, 18, 37–9; OV 1933, št. 22–3 (slika); 1934, št. 2 (slika); J 1934, št. 4 (slika); J. Orožen, Zgod. celjske obrti, Vodič po razstavi in mestu Celju, ob priliki obrtne razstave, 1935, 96–7, 102; Andrejka, Znameniti slov. obrtniki, 1940, 19 (slika). Ara. + Ožn.

REBEK Ivan, organizator obrtništva, kult. in polit. delavec, r. 18. okt. 1863 v Kamnjah pri Ajdovščini, u. 5. jan. 1934 v Celju. Do 14. leta je živel pri teti v Črnem Vrhu nad Idrijo. Po š. v Gradcu in pomočniški dobi je odprl ključavničarsko delavnico v Lj., obenem je sodeloval v narod. društvih Sokol, Slavec in v Kat. slov. rokodelskem društvu. Na prigovarjanje dr. I. Dečka in drugih rodoljubov si je uredil ključavničarsko delavnico v Celju, a se je moral pod nem. pritiskom kmalu umakniti v mestno okolico (Breg). Šele 1897 je mogel spet odpreti delavnico v Celju, ki jo je z uvedbo strojev spremenil v veliko podjetje; 1928 ga je izročil sinu Antonu. 1912 je izdal prvi katalog tehtnic in svoje podjetje označil kot Prvo jsl. izdelovalnico tehtnic. - R. se je uveljavil tudi kot kult. in polit. delavec. Osnoval je Dram. društvo, nastopal na diletantskih odrih in sodeloval pri celj. slov. pev. društvu. V okviru Obč. slov. obrtnega društva je 1898 organiziral gibanje proti nem. trgovcem in obrtnikom in pospeševal slov. obrt na shodih in v tisku, zlasti v Domovini, koledarjih in Kažipotu po spodnještajerski slovenski obrti (1905). 1909 je nastopil na državnozbor. volitvah iz pete kurije spodnještaj. mest in trgov, a ni zmagal. Z novo Zvezo južnoštaj. zadrug je 1910 osamosvojil slov. zadruge (prej so bile združene v Gewerbebundu v Gradcu), z ustanovitvijo Slov. delavskega podpornega društva 1913 pa delavstvo. Po 1918 je bil član Narodnega sveta v Celju in prvega slov. občin. sveta celjskega, načelnik kovinarske obrtne zadruge, preds. š. odb. celjske nadalj. š., svetnik zbornice TOI (Trgovine, obrti, industrije, 1921–26) in častni preds. Slov. obrtnega društva in Splošne zveze obrtnih zadrug. 1893 je prišel kot izvedenec za novelo obrtnega zakona na Dunaj, kjer je imel v odseku za obrtništvo v parlamentu izvrsten referat v slov. jeziku. R. je napisal veliko dobrih člankov o vprašanjih obrtništva.

Prim.: INK (Ilustrovani narodni kol.) 1910, 152; Spominska knjiga ob petindvajsetletnici Zveze obrtnih zadrug v Lj. 1928, 12 (slika), 17, 18, 37–39; OV (Obrtni vestnik) 1933, št. 22–23 (slika), 1934, št. 2 (slika); J 1934, št. 4 (slika); R. Andrejka, Znameniti slov. obrtniki, 1940, 19 (slika); SBL III, 58.

Har.