Rebec, France (1841–?)

Rebec France, publicist in prevajalec, r. 24. marca 1841 v Brestovici, župnija Povir pri Sežani, u. neznano kdaj in kje v Rusiji. Gimn. je dokončal v šol. letu 1861/2 v Trstu. Na njegovo slov. in slovansko zavest so vplivali stari stric Jernej, župnik v Barkovljah, prijatelj Franceta Cegnarja (SBL I, 74) ter Cegnar sam, ki mu je bil zadnje leto učitelj slovenščine na gimn. tečaju. Prav tako je pač vplivalo nanj splošno razgibano nacionalno življenje po 1860, ko se je v Trstu ustanovila čitalnica. R. je bil še na gimn., ko so tu delovali Cegnar, Jan Lego (SBL I, 631–2) in Fr. Levstik (SBL I, 651–9). Odločil se je nadaljevati študij v Pragi. Tu je bival v letih 1862–4, tretje leto pa na Dunaju. Študiral je klasično filologijo in slovenščino, vendar študijev ni dokončal. Jeseni 1865 je bil postavljen za začasnega suplenta na gimn. v Gor., a bil z zadnjim oktobrom 1868 odpuščen, ker ni opravil predpisanih izpitov. Zdi se, da je bil nato dve leti na neki gimn. v Gradcu, 1871 pa je odšel v Rusijo, kjer so v gimn. službo sprejemali tudi neabsolvirane filozofe. Njegova življenjska usoda nam po 1871 ni zanesljivo znana. Menda je služboval v Simferopolu na Krimu, v Kišinjevu v Bukovini ter v Nižnem Uralsku za Uralom. – Kot akademik v Pragi se je družil s poznejšim pisateljem Josipom Staretom, ki ju je oba zanimalo nacionalno, posebno kulturno življenje Čehov. R. je v teh letih dopisoval v N, kamor je poročal največ o kulturnih dogodkih in zanimivostih iz češkega nacionalnega življenja. V središču njegovega zanimanja pa so društvene in gledališke novice. V kratkih poročilih je znal opozoriti na posnemanja vredne vzglede iz češkega polit., gospodarskega in kult. življenja. To dopisovanje in vneto prizadevanje, da bi se razgibalo slov. gledališko življenje, je pač opozorilo na R-a Levstika, ko je 1867 snoval list Slovenski jug: poleg Pleteršnika (SBL II, 381–4) ga je imel v načrtu za dopisnika listu iz Gor. Zanimanje za gledališče in dramatiko je prinesel iz Prage, kjer sta s Staretom obiskovala češ. predstave in se seznanjala s češ. odrskimi teksti. Bleiweis (SBL I, 42–7) ga je najprej angažiral za prevod zemljepisnega dela Čeha Jožefa Erbena, ki ga je objavila SM v dveh knjigah: Vojvodstvo Kranjsko in Vojvodstvo Koroško, oboje 1866. Potem se je njegovo delo usmerilo h gledališču in k odrskim tekstom. Iz češčine je prevedel nekaj odrskih besedil, pri čemer je imena in kraje delno ponašil. Od teh prevodov je bil tiskan samo eden, drugi so bili na voljo v rkp. v arhivu Dramatičnega društva ali pri prevajalcu samem. Talija (zv. 2 b, 1867) je objavila njegov prevod enodejanke Na mostu Čeha V. K. Klicpere; s to igro je Dramatično društvo prvikrat nastopilo v javnosti (24. okt. 1867), bila je uvrščena tudi v pisani spored prve slov. redne predstave v lj. dež. gledal. (2. okt. 1870). V prvi polovici 1867 je R. prevedel veseloigro v petih dejanjih češ. dramatika J. K. Tyla, Jurčkove prikazni ali Jurčkove sanje. Dramatično društvo je sicer sklepalo o njenem natisku, vendar prevod ni bil objavljen. Igrali so jo prvikrat v dež. gledališču 18. nov. 1871, a 1898 je prišla celo na oder v novem slov. gledališkem poslopju. Neznano kdaj je prevedel češko priredbo igre Žurnalisti Nemca Gustava Freytaga. R-evi dopisi iz Prage ter njegovi prevodi iz češ. dramatike so močno podprli prizadevanje za organizacijo Dramatičnega društva ter društveno delo, obenem pa v veliki meri pripomogli, da se je uveljavila na naših odrih češ. dramatika. – V prvih akad. letih je R. prevedel Moje ječe ital. pisatelja Silvia Pellica. Kot suplent v Gor. je za svoje dijake po ital. izvirniku neznanega pisatelja prevedel burko Novci za diplomo (uprizorili v Gor. prvikrat 2. febr. 1868; naslednje leto so jo igrali lj. gimnazijci kot »prevod iz češčine«.). Ne prvi ne drugi prevod iz italijanščine ni bil objavljen. Lotil se je tudi prirejanja slov. odrskega besedila: po D. Trstenjaku, ki je v Matičinem NKL za 1867 priobčil dialogiziran tekst, je ta tekst predelal v veseloigro v enem dejanju Spokorjena žena. Ker nam ni ohranjen rokopis te predelave in ne kakšno poročilo o morebitni njeni uprizoritvi, ne moremo soditi, kakšna je bila. – Josip Stare je R-eve (in delno svoje) doživljaje po maturi in v akad. praških letih uporabil za novelo Vinko (LZ 1884). – Psevdonimi in šifre pri dopisih iz Prage (N, okt. 1862–jul. 1864): -b-, !-!, ? in zvezda nad polumesecem. — Prim.: Družinski list s podatki za starše, strica Jerneja R-a in Franceta R-a (župn. urad Povir pri Sežani); izvestja tržaš. gimn. 1854–63; izvestja gor. gimn. 1864 do 69; korespondenca Levec-Stare, Stare-Levec, NUK, Ms 973, VII/B; šematizmi tržaš.-kopr. škofije 1819–63; SBL I, 160 (Erben), kjer popravi sodbo o Cigaletovem deležu in upoštevaj ugotovitev o F. R-u; Wollman, imen. kazalo; N 1862, 283, 295–7; J. Erben, Vojvodstvo Kranjsko, predgovor (o prevodu Erbenovih knjig), 1866; Nolli, Priročna knjiga za gled. diletante, 1868, 171 (imenik slov. gled. igrokazov); N 1868, 53, 62 (posnetek v Gabršček I, 114); LMS 1869, 75; 1870, 49; 1871, 84 (imenik članov); Soča 1871, št. 3; Trstenjak, Slov. gledališče, 1892, 80, 99, 111, 113, 119; Josip Stare, SN 1893, št. 75; Václav Burian, Český repertoir v novodobé slovinské dramatice, Sborník praci vènovaných prof. dr. Janu Máchalovi, 1925, 188, 194, 217; Levstikov zbornik 1933, 284; P. Medin-Dremovčev, Jadr. koledar 1936, 138–48; Just Pertot, ib. 1937, 97–9; Polec, KMD 1953, 134–42. Smj.

REBEC Franc, publicist in prevajalec, r. 24. mar. 1841 v Brestovici pri Povirju, u. neznano kdaj v Rusiji. Oče Jakob, mati Barbara Furlan. Gimn. je končal v Trstu (1862). Študiral je klasične jezike in slov. najprej v Pragi (1862–64), nato na Dunaju. Študija ni končal, od jeseni 1865 dalje je bil tri leta suplent na gor. gimn. Okt. 1868 je bil odpuščen, ker ni opravil potrebnih izpitov. Iz Gor. je odšel na gimn. v Trst, potem je učil na neki gimn. v Gradcu. Tu se je zelo verjetno seznanil s protojerejem M. F. Rajevskim, ki je deloval pri ruski ambasadi na Dunaju, in slovanofilom A. F. Hilferdingom, ki sta mu dala priporočilo, da je postal 1. maja 1871 gojenec slovanskega učiteljskega inštituta v Petrogradu. Odločil se je, da bo svoje službovanje nadaljeval kot srednješolski učitelj v Rusiji. Bilo je več Slovencev, ki so takrat službovali v Rusiji. V zvezi z drž. šol. reformo (1864) je namreč tej državi primanjkovalo zlasti učiteljev klas. jezikov. Na petrograjskem zavodu so se slušatelji, ki so prihajali iz tujine, učili predvsem ruskega jezika, zgod. in rus. zakonodaje. Rajevski ga je priporočil kot »odličnega pedagoga-filologa« in velika škoda bi bila, če bi ga ne sprejeli (svoje priporočilo je Rajevski gradil na potrdilu »gimnazije v Gradcu«). R. je učiteljski zavod zapustil 10. okt. 1872 in bil dodeljen gimn. v kraju Berdjansko ob Azovskem morju kot učitelj klasičnih jezikov. Še ko je bil študent v Petrogradu, je prišla za njim iz Trsta v Rusijo žena. Z delom v Berdjansku je bil zadovoljen (pismo članu sveta ministrstva prosvete A. I. Georgijevskemu 1876). Potem se je preselil v moldavski Kišinev, kjer je učil na gimn. (1875–82), nato pa v Simferopol na polotoku Krimu. 1887 je podaljšal svoje službovanje na simferopolski gimn.; prejel je rusko državljanstvo. Drugih vesti o R-evem bivanju v Rusiji ni, niti niso znani podatki o njegovi smrti. Verjetno je služboval tudi na Uralu. - R. se je začel kot publicist uveljavljati kot študent v Pragi, od koder je pošiljal dopise v N, predvsem so ga zanimale novice o društvenem in gledališkem življenju. V Pragi je tovariševal z Josipom Staretom; na R. pa je postal pozoren tudi F. Levstik, ki ga je predvidel za dopisnika snujočega se lista Slovenski jug. 1866 je R. prevedel za Slov. matico delo Čeha Jožefa Erbena Vojvodstvo Koroško in Vojvodstvo Kranjsko. Potem še je odločil za prevajanje gled. del iz češ. jezika. Objavljen je bil le en njegov prevod, Na mostu (Lj. 1867), ostali prevodi so ostali v rkp. Iz it. je prevedel Silvia Pellica Moje ječe ter burko Novci za diplomo, tudi ta prevoda nista bila objavljena. Prav tako ni objavljena njegova gled. predelava (Spokorjena žena), izvirnik je D. Trstenjak objavil v LMS (1867). R-evo publicistično delovanje v Rusiji ni dovolj raziskano, poznani sta dve njegovi objavi Iskustva muz i gimnastika kak vospitateljnije sredstva po Platonu (Kišinev 1878) in Dialog Platona »Menon«. Otnošenije etogo dialoga k »Protagoru« i podlinnost ego (Odessa 1879). R. je bil marljiv narodnopolit. delavec tudi za svojega delovanja v Gor.; na binkoštni ponedeljek 1868 je govoril na prireditvi čitalnice v Skopem (Primorec 21. jun. 1868). Na njegovo narodno vzgojo sta imela vpliv tudi njegov stric Jernej Rebec (gl. čl.) in pesnik Fr. Cegnar, ki ga je na tržaški gimn. učil slov. jezika. J. Stare je R-ev lik upodobil v noveli Vinko (LZ 1884).

Prim.: SBL III, 56–7 in tam nav. liter.; podatki žup. urada Povir (1986); I. V. Čurkina, Jugoslavjanskie štipendisti slavjanskogo učiteljskogo instituta v Peterburge (1866–1882 gg.), Slavjanskoe vozroždenie, Moskva 1966, 123–38; SGL III, 576.

B. Mar.