Ravnikar, Matevž (1776–1845)

Ravnikar Matevž, škof, reformator slov. proze, r. 20. sept. 1776 na Vačah kot edinec malemu kmetu in krojaču Juriju, u. 20. nov. 1845 v Trstu. V Lj. je študiral gimn. in filoz., bil med filozofijo (1797–9) domači učitelj pri grofu Juriju Jakobu Hohenwartu (SBL I, 331) ter je na višji poziv v treh letih dovršil (1802) bogoslovje. Bil je janzenistično usmerjen (vendar kot poznejši škof. cenzor ni zatiral janzenizmu nasprotnih knjig) prof. dogmatike na lj. bogoslov. učilišču (1802–27), vodja semenišča (1802–23), prof. in nedeljski pridigar na liceju (1805–17), kancler centralnih šol v Lj. (1810–3), kjer je predaval filozofijo in svetopisemske vede. Zavzemal se je (1816) za razširitev filozof. študija s tretjim letnikom in za ustanovitev pravoslovne fakultete, bil kanonik (1817–27; 1828 do smrti častni) Lambergovega kanonikata. L. 1818 je po Balantovem (SBL I, 22) in 1828 po Mayrovem (SBL II, 76) odhodu propadel s svojo kandidaturo v lj. gubernij, nameraval 1824 v Innsbruck kot gub. svetnik, kar je postal šele pri primorskem dež. poglavarstvu v Trstu (1827–30). L. 1827 je odklonil ponujeno škofijo v Tarnovu (Galicija), bil 1830 (18. sept.) imenovan, 1831 (30. sept.) potrjen za škofa zedinjene škofije tržaške (prevzel 15. jan. 1832) in koprske (prevzel 5. febr. 1832), ki jo je s posebno skrbjo za mladino in duhovščino dvignil iz zanemarjenosti, hkrati pa utrjeval pravice slovenščine v tržaških cerkvah. Predlog, ki ga je 1841 postavil na prvo mesto v terni za imenovanje škofa na izpraznjeno krško (Gurk) stolico, zaradi R-jeve starosti ni prišel v poštev.

Še na Dunaju študirajočega Jakoba Zupana je Kopitar pridobil za nov prevod biblije; ta načrt, izražen že v njegovi slovnici, se je po Zupanovi vrnitvi v Lj. in s Zoisovo pomočjo začel uresničevati. R. je kot član odbora (po sept. 1809) za prevod Nove zaveze skoraj sam iz hebrejščine prevedel Mojzesovo peteroknjižje, ki pa je ostalo neskončano v rokopisu, potem ko je R. zaman opozarjal Dobrovskega in Kopitarja na ureditev slov. črkopisa in se je dr. Jakob Zupan zakopal v Šmarje. Kot prvi je R. v šol. katalogih pisal (1811) slov. krajevna imena; s svojim delom je pridobil spoštovanje Dobrovskega in Kopitarjevo hvalo ter vabilo (1812) k sodelovanju za kranjska »slavica« (Wiener Allgemeine Literaturzeitung = WALZ). Kopitar, ki ga je razočarala prerodna nedelavnost Jakoba Zupana, je prenesel vse upe na R-ja, ga odlikoval z oznakami »spes mea, vnet slavist, mož, kakor ga kranjska literatura še ni imela, tiha in temeljita glava«. R. je z novo izdajo že po J. Gollmayerju (SBL I, 229–30) prevedenega (Mésenguy) molitvenika Sv. maša ino keršansko premišljevanje iz sv. pisma za vsak dan mesca (Lj. 1813, 1826), kjer je hebrejske psalme ritmično prevedel, in s prevodom iz nemščine (Gall 1805) Perpomočik Boga prav spoznati in častiti in pot prave sreče (Lj. 1813) izpolnil Kopitarjevo pričakovanje: postal je praktični izvrševalec v njegovi slovnici začrtane teorije glede preroda slovenskega jezika. 1. Po Zoisu in Kopitarju je R. dosegel ustanovitev stolice za slov. jezik (15. dec. 1815) v lj. bogoslovnici: poslej si je vsa duhovščina osvajala enotnejšo, slovniško bolj pravilno in bolj izbrano slovenščino v govoru in pisavi. 2. Literarni jezik je postavil na temelj kmetove govorice. 3. Dejansko je usmeril razvoj knjižni slovenščini s svojim prevodom iz nem. (Chr. Schmidt), ki se ga je lotil na Kopitarjev nasvet: Zgodbe sv. pisma za mlade ljudi (Lj., I. del 1815, II. del 1816, III. in IV. del 1817). Z njim je R. vrstnikom veljal za »očeta slov. proze« ter se izkazal za »pametnega, za svoj narod in jezik gorečega moža« (Vladimir, KMD 1878, 181). Tako je posredno potisnil v senco odjenljivega Vodnika, ki sta mu neizprosno nasprotovala tedanji čas in Kopitar.

Anonimno (Matevž R.) je izdal še Abecednik za šole na Kmetih v ces. kral. deželah (Lj. 1816), predelal (R.) J. Debevčeve (SBL I, 125) Majhine perpovedvanja v Male povesti za šole na kmetih (Lj. 1816) in se, zlasti po odhodu Francozov s Kopitarjevim posredovanjem pri J. Spendovu, trudil za popolno slovenizacijo osnovne in nadaljevalne šole, dobil z Vodnikom v popravo Aličeve tri šolske knjige in katekizem. L. 1820 se je R. brez uspeha sestal na Dunaju s Kopitarjem, Dobrovskim i. dr. zaradi reforme slov. abecede, sam predlagal nekaj novo ulitih črk ter se bolj iz nujnosti kot iz osebnega prepričanja zavzemal za metelčico; glede jezika je bil pristaš Kopitarjeve panonske teorije. V Lj. je (februarja) uradno ocenil Vodnikovo rokopisno zapuščino, iz nje kupil gradivo za besednjak, a ga podaril Metelku. Prevedel je iz nem. (Leonhard) in anonimno (M. R.) izdal Keršanski katoliški navuk s vprašanji ino odgovori (Lj. 1822). Povabilo k sodelovanju pri snujoči se Slavinji (1824) je odklonil.

R-jev jezik je čist, obogaten z doslej neupoštevanimi ljudskimi ali deloma izginulimi besedami, skladnja slovanska. Zaradi umetnih slovničnih (deležnik na -ši, -vši tudi pri nedovršnikih) ter leksikalnih novosti in pretesne naslonitve na kmečki jezik je sicer zbudil tudi odklonilno kritiko (Prešeren, Nova pisarija; R-u; Čop Saviu, Veda 1914, 113), vendar za več kot desetletje prekašal najboljšega od sodobnikov. Vplival je na vrsto prizadevnih nabožnih pisateljev (Metelko, Jerin, Burger, Zalokar, Potočnik), po njem je ostareli Vodnik popravljal svoje pesmi, učenec Metelko (SBL II, 106–9) pa nadaljeval njegovo tradicijo tja do Levstika. V oporoki je R. določil šest dijaških ustanov (dve za kranjsko, štiri za tržaško-koprsko škofijo) ter sklad za potrebne bogoslovne in dobre ljudske knjige. Zbirko njegovih besed je porabil Miklošič v svojem slovarju.

Srednjeveliki, krepki, temnolasi kolerik R. je bil osebno srčno dober, a kot janzenist strog in dosleden do sebe in drugih, da je zbujal bolj spoštovanje kot ljubezen. Ker se je v njem harmonično združevalo »velle in nosse« (Kopitar) in je vse svoje študijem posvečeno, osamljeno življenje usmeril v delo za dviganje slov. jezika, je dosegel uspeh in ugled, da »perklanja(lo) se mu (je) vse po zelim' Kranju« (Čop).— Prim.: I. Življenje: Dimitz IV/8, 322, 348; Glaser II, 14–5, 220–1; Mal 171, 262, 315, 316, 317 (slika), 390; Marn IX, 3, 5, 9, 10–1, 27, 34; X, 48; XI, 130; XIV, 33; XV, 9, 63–70; XVIII, 14; Slodnjak, 50, 58, 59, 60, 61, 66, 142, 195; Šaf. I, 37–9, 51, 69, 90, 119, 120, 128, 136, 145; Wurzbach XXV, 43–6; programi humanist. gimn. v Lj. za š. l. 1792/3–1796/7; lj. škof. šematizmi za 1800 in sl.; Intelligenzblatt der Annalen der Literatur und Kunst 1803, št. 12, stolpec 96; Pr. S., IB 1833, št. 20, 79–80; Hist. Tagebuch, Carn. 1841, 164; Fesl, N 1845, 183, 192; ib. priloga k listu 50 (2 strani); (Kovačič – dr. Kandler), Biografia di Monsignor Matteo Raunicher, Vescovo di Trieste e Capodistria. Traduzione dal tedesco. Trieste nell' anniversario del suo obito 1846; Kovačič, Drobt. 1858, 81–107; Slomšek, ib. 1862, 71–9 (Ponatis v Slomškovi zbrani spisi 3. knj., Životopisi 1879); Miklosich, Slov. berilo za 8. gimn. razr., 1865, 65–72; Vladimir (= Levec Fr.), KDM 1878, 175–82; Ravnikar Jernej, Knjižnica CMD 1890, V. zv., 1–31 (s sliko); Levec, LZ 1890, 508–9, 379–80; Ilešič, ZMS 1905 (VII), 162; Prijatelj, ib. 1907 (IX.), 3; Pintar, Kazalo IMK 1908 (XVIII), 103–8; Žigon, Carn. 1910 (I.), 217–8; isti, ib. 1918–9 (IX.), 24–6, 127; ASK 1928, 7 (slika); Zgod. slov. univerze do 1929, 34, 35, 36, 37 (slika), 41, 42, 44, 45, 48, 50; Kidrič, Prešeren II, 32, 49, 70, 75, 83, 101, 170, 188, 204, 205, 209, 213, 215, 216, 230, 248, 339; isti, PA 36 (slika), 288, 315; Janez Trdina, Zbr. spisi IV, 1952, 383; J. Moder, Iz zdravih korenin močno drevo, 1952, 22, 37, 112, 205; -n- (Rupel Nada), PDk 1952, št. 140 (s slikami). II. Delo: Kidrič, Zgod., kazalo, zlasti 507, 532, 533–6, 584, passim 596–616, 631; SBL I, 7 (Alič); Pleteršnik M., Jber. d. k. k. OGymn. zu Lb. 1887, 3–5; Ilešič, ZMS 1905 (VII), 88; Gruden, Carn. 1916 (VII), zlasti 103; Kidrič, LZ 1934, 208–15. III. Zveze s preroditelji (Dobrovský, Kopitar, Zois, Vodnik, Metelko, Primic i. dr.): Ist. I., 724, imensko kazalo, II., 886, imensko kazalo; Heinrich, IB 1828, št. 2, 5–7; Miklosich, Kopitars kl. Schriften, 1857, 1–14; Vodnikov spomenik 1859, 8; Istinič (= Marn), S 1876, št. 89, 90, 91 (podlistek); Levec, Dunajski Zvon 1879, 22, 37, 69; Marn, Kopitarjeva spomenica, 1880, 88–9; Levec, LZ 1889, 411, 414, 415, 417; Anonimno (= Kaspret), LZ 1889, 763; Mal, DS 1918, 185–7; Prijatelj, Profili, 1921, 39, 42, 47, 54, 60, 62, 63–6, 79, 81, 83–4, 125, 143, 146; Tavzes, Slov. preporod, Lj. 1929, 5, 43; Kidrič, Korespondenca Jan. Nep. Primica 1934, imen. kazalo; SBL I, 504 (Kopitar). IV. Črkopis: J(ožef) B(urger), Car. 1831, 25, 103–4; Zupan (= Horatius), ib., št. 32, 130–1; Anonimno, IB 1833, izred. priloga, št. 13, 14, 15, 17; Pintar Luka, AslPh XXIII, 1901, 315; Prijatelj, Veda 1911 (I), 425, 426; J 1926, št. 216; Kidrič, Dobrovský, 1930, 242, imensko kazalo, zlasti 131, 161. V. Jezik: WALZ 1813, 1018–24, 1034–9, 1047–53 (Zupan anonimno); Marn XXIII, 4–6; Viktor Bežek, Izv. novomeške viš. gimn. za š. l. 1888/9, 5–42; Oblak Vatroslav, AslPh XII, 1890, 502–4; Pintar Luka, LZ 1890, 46 (knjiž. poročila); isti, AslPh XXIII, 1901, 637; Ozvald, Naši kulturni delavci v zrcalu Prešernovih poezij, Gor. 1905, 45, 46, 63; Mole, Carn. 1910 (I.), 112; Zimmermann F. X., Veda 1914 (IV.), 113; Breznik, DS 1917, 333–5; isti, Dobrovskega jubilejni zbornik 1929, 1–22; isti, DS 1930, 28–32; Prijatelj, Borba, 17; Slodnjak, Prešeren 1946, 157–8 z op. 8, 189–90; SBL II, 349. VI. Pomen in duševna fiziognomija: škofijski protokoli 1824–8; IB 1831, št. 50, 198; Bleiweis, N 1846, 6; Vodnikov spomenik 1859, 122–7; -k- (= Umek-Okiški), ZD 1863, 264–5; Hrovat Ladislav p., Izv. novomeške viš. gimn. za š. l. 1877/8, 22–5; UT 1877, 341–4; Fekonja, LZ 1887, 295; Levec-Kunšič, ZMS 1899, 105, 109, 112, 150; Weiss, Geschichte d. österr. Volksschule 1904, II, 746; A. Medved, VBV 1907 (X), 60; Iv. Vrhovnik, IMK 1907, 20, 31; Prijatelj, ZMS 1907, 234–8; Gruden Č 1916 (X), 136, 181; Mal, ib., 201–4; Čebulj, Janzenizem, 1922, 32, 40; Seifert Joseph Leo, Literaturgesch. der Čehoslowaken, Südslawen u. Bulgaren, 1922, 151; Mal, DS 1930, 291–2; I. P., Mentor 1931 (XVIII), št. 8, 183–4; SBL II, 269 (Paušek Jurij); Slodnjak, SR 1949 (II), 24, 28; 1955, 24 sl.; Zssl II, 1959, 45–8 (slika na str. 46). Snoj + U. M.

RAVNIKAR Matevž, prvi tržaško-koprski škof, »oče slov. proze«, r. 20. sept. 1776 na Vačah pri Litiji, u. 20. nov. 1845 v Trstu. Oče Jurij, krojač in mali kmet, mati Neža, gospodinja; Matevž je bil edinec. Vaški kaplan Jurij Stendler je spoznal njegovo izredno nadarjenost in pregovoril starše, da so ga poslali v Lj. v šole, kjer ga je kpl. ves čas podpiral, R. pa ga je o počitnicah do njegove smrti obiskoval. Gimn. in filoz. je dovršil z odliko (1799), med filoz. je bil domači učitelj pri dežel. glavarju grofu Juriju Jakobu Hohenwartu. Po maturi je stopil v lj. bogoslovje in ga zaradi izrednih razmer in želje predstojnikov dovršil v treh letih (posvečen 31. jul. 1802). Prav tako se je na željo predstojnikov udeležil natečaja za izpraznjeno stolico dogmatike na lj. bogoslovnem učilišču. Zmagal je in od 1802 do 1827 poučeval dogmatiko, istočasno je bil vodja semenišča (1802–23), prof. in nedeljski pridigar na liceju (1805–17), pod franc. Ilirijo kancler centralnih šol v Lj. (1310–13), kjer je predaval filoz. in svetopis. vede. Po odhodu Francozov ga je cesar Franc I. imenoval za direktorja filoz. študijev (do 1827). 15. dec. 1815 je s posebno prošnjo na dunajsko vlado dosegel ustanovitev stolice za slov. jezik na lj. liceju; predavanja so morali poslušati bogoslovci II. letnika, smeli pa tudi licejci. To je »nedvomno ugodno vplivalo na jezik mlajših pridigarjev in na jezik nabožnih knjig tiste dobe, a tudi marsikateri posvetni pisatelj... se je le z njeno pomočjo jezikovno usposobil za slov. literarno delo« (Fr. Kidrič). 1816 se je zavzemal za razširitev filoz. študija s tretjim letnikom in za ustanovitev pravoslovne fakultete, vendar ni uspel. Od 1817 je bil kanonik Lambergovega kanonikata (od 1828 do smrti častni) in škof. cenzor. 1818 in deset let pozneje se je brezuspešno potegoval, da bi prišel v lj. gubernij. 1827 so mu ponudili škofijo v Tarnovu (Galicija), a jo je odklonil, češ da je oče prestar, da bi mogel vzdržati tako dolgo potovanje, sprejel pa je mesto svetovalca pri prim. dežel. poglavarstvu v Trstu (1827–30), kjer je bil referent za verske in študijske zadeve. Cesar Franc I. ga je 18. sept. 1830 imenoval za prvega tržaško-koprskega škofa, 31. sept. 1831 ga je novi papež Gregorij XVI. potrdil; trž. del škofije je prevzel 15. jan. 1832, koprskega 5. febr. 1832. Na tem mestu je ostal do smrti. - R. ima izredne zasluge za slov. jezik. Pridružil se je odboru (po sept. 1809) za nov prevod Sv. pisma, ki ga je dolgo zagovarjal J. Kopitar, uresničevati pa začel Ž. Zois. R. je skoraj sam prevedel iz hebr. Mojzesov Pentatevh (peteroknjižje), ki pa je ostal nedokončan v rokopisu. Nato se je lotil prevajanja verskih knjig. Na novo je prevedel Gollmayerjev prevod (Mésenguy) molitvenika Sv. maša ino keršansko premišljevanje iz sv. pisma za vsak dan mesca (Lj. 1813, 1826 in ponatisi); v uvodu je poudaril, da je v prevodu uporabljal jezik, »kakor se res govori med nami«, slov. je »očejena« od »nemških in drugih tujih besedi«. Istega leta je prevedel iz nem. (Gall) Perpomočik Boga prav spoznati in častiti in pot prave sreče (1813). Sledil je prevod Krištofa Schmida Zgodbe svetiga pisma za mlade ljudi. Pervi del: Zgodbe stariga zakona (Lj. 1815). Drugi del: Zgodbe noviga zakona. Od Kristusoviga roistva, do njegoviga terplenja (1816). Tretji in četerti del: Zgodbe noviga zakona (1817) - skupaj 981 strani. S tem je odprl v slov. slovstvo pot najbolj znanemu in najbolj prevajanemu nemškemu mladinskemu pisatelju, avtorju Pridnega Janezka in hudobnega Mihca, Krištofu Schmidu (1768–1854), ki so ga Slovenci pridno prevajali do prve svet. vojne in na veliko posnemali. Z Zgodbami je R. postavil liter. jezik na temelj kmetove (ljudske) govorice in pomembno usmeril njegov razvoj v prihodnost. Po Kopitarjevih in lastnin dognanjih o slov. skladnji in jezikovnem slogu je vpeljal številne jezikovne izboljšave. Tako je med drugim utrdil rabo nikalnega rodilnika, odpravil nem. prislov pri glagolih (gori jemle: sprejema), vpeljal pravilno vezanje glagolov (Trubar: varite se pred temi falš preroki, R.: varujte se lažnivih prerokov), pravilno rabil nedovršnike v prepovedi. Zapeljali pa so ga drugi slovan. jeziki, da je preveč zagovarjal pretekli deležnik na -ši, -vši (zato si je prislužil znani Prešernov epigram). Vendar pa je treba pripomniti, da je deležnike priporočal v uvodu v Zgodbe, sam jih je razmeroma malo uporabljal in večinoma pravilno delal. Z Zgodbami si je pri sodobnikih pridobil naslov »oče slov. proze«. Anonimno je izdal še Abecednik za šole na Kmetih v ces. kral. deželah (1816) in predelal Debevčeva Majhine perpovedvanja v Male povesti za šole na kmetih (1816). Po odhodu Francozov se je trudil, da bi se osn. in nadaljevalne šole popolnoma poslovenile, zato je z Vodnikom popravil Aličeve tri šol. knjige in katekizem. 1820 se je R. s preroditelji Metelkom, Kalistrom in Šlakerjem udeležil sestanka, ki ga je sklical Kopitar na Dunaju in se ga je udeležil tudi češki jezikoslovec Dobrovsky, da bi reformirali slov. abecedo. R. je predlagal nekaj novih črk, vendar se niso zedinili, nastala pa je nova abeceda metelčica, ki jo je zagovarjal tudi R., bolj iz nujnosti kot iz prepričanja. Bil je tudi pristaš Kopitarjeve panonske teorije, tj., da je domovina stare cerkvene slovanščine Panonija. Po Vodnikovi smrti je uradno ocenil njegovo rokop. zapuščino in iz nje kupil gradivo za besednjak ter ga podaril Metelku. Iz nem. (Leonhard) je prevedel in anonimno izdal Keršanski katoliški navuk s vprašanji ino odgovori (1822). - Kot škof v Trstu je našel zelo neurejene razmere. V Trstu ni bilo škofa od 1803, v Kopru od 1810, upravljali so ju kapitularni vikarji. Primanjkovalo je duhovnikov in posebno v Istri so bili duhovniki malo izobraženi in slabo plačani. R. jim je gmotno pomagal, zlasti še če niso zmogli stroškov za preselitev, in jim kupoval teološke knjige da so se izobraževali. Z njimi je ravnal kot oče s sinovi, jih tolažil, nagrajeval, a tudi kaznoval. Pri srcu mu je bila verska vzgoja mladine, zato je spodbujal duhovnike, naj gredo med mlade in jih vzgajajo z očetovsko prijaznostjo, naj ne ponavljajo suhih besed iz katekizmov, ki jih je imenoval »mršav seznam bolj znanih verskih resnic«. Tudi sam je v Trstu in na vizitacijah zahajal med mlade, se z njimi pogovarjal, jih spraševal o veri, jim delil darila, postal njim enak. Redno je opravljal vizitacije po dekanijah, birmoval, pridigal, učil, pregledoval stanje župnij, proti večeru pa se odpeljal v drugo župnijo. Pri tem ni maral bučnih sprejemov, dovolj je bilo zvonjenje. Oblačil se je kot preprost kanonik in delal od jutra do večera, tako je s svojo vztrajnostjo in nadarjenostjo dosegel, da sta se oba dela škofije primerno dvignila. Bil je zares cerkven človek in z vsem dostojanstvom je znal braniti pravice Cerkve. Istočasno je utrjeval tudi pravice slov. v trž. cerkvah. V oporoki je določil šest dijaških ustanov (dve za kranjsko, štiri za trž.-kopr. škofijo), v denarju pa šest tisoč florintov za dobre teološke ali dušnopastirske knjige, ki naj se vsako leto razdelijo duhovnikom in bogoslovcem, in štiri tisoč florintov za nabožne ljudske knjige, ki naj jih župniki razdelijo vernikom. - R. je očistil slov. in jo obogatil z neupoštevanimi ljudskimi izrazi. Naslonil se je na kmečki jezik, zato je zbudil tudi kritiko (Prešeren, Čop), »vendar za več kot desetletje prekašal najboljšega od sodobnikov. Vplival je na vrsto prizadevnih nabožnih pisateljev (Metelko, Jerin, Burger, Zalokar, Potočnik), po njem je ostareli Vodnik popravljal svoje pesmi, učenec Metelko pa nadaljeval njegovo tradicijo tja do Levstika« (SBL III, 47). Bil je srčno dober, kot janzenist strog in dosleden do sebe in drugih, vendar ni pretiraval. Vse življenje je posvetil študiju, zato je živel precej osamljen, največ skrbi je posvetil dviganju slov. jezika. Kot prvi je v šol. katalogih (1811) pisal slov. krajevna imena. Kopitar ga je zelo cenil in hvalil, o njem govorijo vse slov. liter. zgodovine.

Prim.: ŠkATrst; SBL III, 46–48 in tam navedena liter.; označen v vseh liter. zgodovinah, zlasti ZSS II, 45–48 in pass.; Pogačnik-Zadravec II, 34 in pass.; M. Jevnikar, Krištof Schmid v slov. prevodih, SJ II, št. 3–4, 189; slika ASK 7; za trž. razmere (Kovačič-Kandler), Biografia di Monsignor Matteo Raunicher, Vescovo di Trieste e Capodistria. Traduzione dal tedesco. Trieste nell'anniversario del suo obito, 1846 (v ŠkATrst).

Jem.