Ravnikar, Edvard (1907–1993)

Ravnikar Edvard, arhitekt, r. 4. dec. 1907 v Novem mestu trgovcu. Osn. šolo in realko je obiskoval v Lj., arhitekturo je študiral 1926 do 1930 na Dunaju, zatem pa v Lj., kjer je bil Plečnikov (SBL II, 372–6) učenec, in je dipl. 1938. Po diplomi je krajši čas delal v ateljeju Le-Corbusiera v Parizu. Nameščen je bil na tehničnem oddelku dravske banovine, zaposlen pa pri gradnji NUK v Lj., nato pa pri gradbenem uradu MOL kot projektant starostnega doma na Bokalcah in zatem kot projektant nove lj. urbanistične zasnove. Med vojno se strokovno ni udejstvoval in od l. 1942 ni bil nameščen. Takoj po osvoboditvi je bil projektant v ministrstvu gradenj LRS, l. 1946 pa se je habilitiral na oddelku za arhitekturo tehniške fakultete v Lj., kjer predava in vodi seminar iz predmetov urbanizma in javnih zgradb.

R-jevo delovanje je raznoliko in za razvoj slov., pa tudi jsl arhitekture nadvse pomembno. Obsega področje arhitekture in urbanizma, oblikovanje uporabnih predmetov, likovne kulture, knjižne opreme in arhitekturne publicistike. Opozoril je nase tik pred vojno, ko so se pričele zboljševati razmere v pogledu slov. arhitekturne kulture in se je postopoma pričela odražati sodobnejša usmeritev. Zmagi novih načel so utirali pot javni natečaji in preko njih so se pričeli uveljavljati mladi nadarjeni arhitekti. Ker je na splošno vse zastajalo, je obvladal projektantsko področje stavbenik ali pa celo kar gradbeno podjetje, ki je delo tudi izvrševalo. To nesoglasje je nujno zahtevalo razčiščevanje, ki je postalo spričo zahtevnejših nalog neizbežno, pa tudi sicer je postal položaj ugodnejši zaradi vedno močnejšega poseganja sodobnih načel v slov. kulturna področja, ki so temeljila na napredni ideološki in umetnostni usmeritvi. Mlada generacija arhitektov — med njo zlasti R. — lj. šole se je na mah prebila v ospredje. Njegovo delovanje deli vojna v dvoje obdobij.

Delo do 1940: Več uspelih natečajnih projektov in realizacij: Kostnica padlih v 1. svetovni vojni na lj. pokopališču (1937); Starostni dom na Bokalcah (1940); Moderna galerija v Lj. (1940). Ko je leta 1940 razpisala MOL javni natečaj za regulacijsko osnovo Lj., je presenetil enoten nastop mlade generacije, ki je mimo kompromisnega razpisnega programa manifestirala sodobne urbanistične ideje. V tej skupini je pripadlo 1. mesto R-ju, ki mu je bilo tudi zaupano sodelovanje pri izdelavi dokončnega projekta, a je vojna prekinila uspešno započeto delo.

Po 1945: Po osvoboditvi srečujemo R-ja kot projektanta v ministrstvu gradenj, kjer se poglablja v urbanistične in arhitekturne probleme, ki so postali neizbežni v novih pogojih. V njegovo obdobje profesorja na oddelku za arhitekturo se uvrščajo poglavitna izvršena dela: Gozdarski inštitut v Lj. (1947); Študentsko naselje v Lj. (1948); Prirodoslovna fakulteta v Skopju (1948); Stanovanjski blok v Gor. (1948); Institut za šibki tok v Lj. (1949); Grobišče v Begunjah in Dragi (1953); Grobišče na Rabu (1954); Upravno in družbeno središče v Kranju (1958). Uspešno je R. sodeloval na natečajih: Zgradba CK ZKJ v Bgdu (1946); Centralna pošta v Lj. (1947); Skupščina v Lj. (1948); Moderna galerija v Bgdu (1949); Zgradba notranje uprave v Lj. (1955) in regulacija otoka Ruissalo na Finskem (1953), kjer je dobil v mednarodnem natečaju 3. nagrado in je njegovo ime postalo znano tudi v tujini.

Pomembno je R-jevo delovanje tudi na področju spomeniške arhitekture NOV, likovne kulture, tehničnih oblik in knjižne opreme. Izredno plodno je njegovo delo pri popularizaciji arhitekture v domačem in tujem tisku. Svoje sestavke priobčuje do malega v vseh vidnejših domačih revijah in časopisih, bil je glavni urednik revije Društva arhitektov Sje, Arhitekt, a med sestavki, priobčenimi v tujem tisku, zaslužijo posebno omembo: Arhitektura v FLRJ, Year book 55, London 1954; Ljudska arhitektura jsl narodov, Riggmästaren, Stockholm 1955; Anonimna arhitektura v Jsli, Monatshefte, Ulm 1955. — Prim.: ULj 219; Ko je ko, 601. Mšč.