Ravnik, Franjo (1832–1883)

Ravnik Franjo, narodni buditelj, roj. 4. nov. 1832 v Smokuču pri Breznici na Gorenjskem, u. 22. jun. 1883 v Kortah nad Izolo. Po gimn. (1845–50) v Lj. je obiskoval najprej bogoslovje v Gor., zadnje leto pa v Trstu, kjer je bil 1855 ordiniran. Služboval je kot kaplan v Brtonigli v zah. Istri, od 1860–2 v Kastvu, do 1871 kot vikar v Kopru in končno do smrti kot župnik v Kortah.

R. je bil naš najpomembnejši narodni buditelj v Istri. Narodnega duha se je navzel zlasti od Juraja Dobrile (SBL I, 138), znamenitega škofa, ki mu je bil učitelj v Trstu. V vseh krajih službovanja je R. tudi učiteljeval in vzgajal narodno zavedni naraščaj. V Kastvu, kjer je bil upravitelj prav takrat preurejene hrvatske osnovne šole, je usmerjal nadarjeno mladino na reško gimnazijo, med drugimi tudi svoja učenca Matka Mandića in Vjekoslava Spinčića, poznejša ugledna hrv. politika. V Kopru je takoj po svojem prihodu prevzel na ital. popolni gimn. pouk slovenščine in hrvaščine, ki ga je šele takrat po dolgem odlašanju uzakonil istrski dež. zbor. Poučevanje slovenščine je bilo na šoli ukinjeno še isto leto, hrvaščina kot drugi istrski deželni jezik pa je bila neobvezen predmet za Italijane in obvezna le za dijake slovanske narodnosti. R. si je v ta namen sestavil hrvatsko slovnico, ki je ohranjena v rokopisu. Uvedba pouka »ilirskega« jezika na koprski gimnaziji je izzvala mnogo odobravanja med Slovenci in Hrvati, veliko nejevoljo pa med italijanskimi iredentisti v Istri.

Doba dualizma je dajala R-u mnogo pobud za javno delo. S sodelovanjem nekaterih svojih bivših hrvatskih učencev je izdal za l. 1869 in 1870 v hrv. jeziku narodni koledar Istran, ki ga je tiskal Blaznik v Lj. V njem je zbral R. primerne članke z izrazito gospodarsko-vzgojno in narodnobuditeljsko tendenco. Hkrati je začel javno polit. borbo za pravice slovanskih Istranov. L. 1869 je bil pri nadomestnih volitvah na Koprskem skoraj soglasno izvoljen za dež. poslanca. Ker je bil v istrski dež. zbornici kot Slovan čisto osamljen, je po poslanski prisegi slovesno izjavil, da se odpoveduje pravici, posluževati se rodnega jezika, da ne bi govoril stenam. Kljub temu so vse njegove interpelacije, ki bi bile v prid istrskim Slovanom, propadle. V tem času je nastopal tudi kot ljudski govornik, n. pr. v Boljuncu, ko so odprli čitalnico, in na sežanskem taboru.

Pri novih volitvah 1870 je R. sicer kot slov. poslanec kmečkih občin koprskega okraja ponovno kandidiral, in sicer hkrati s takratnim dekanom v Dolini, Jurijem Janom, toda zaradi izdajstva krkavškega dekana Jurija Grubiše je slovanska stranka propadla. Ker so ostali istrski Slovenci brez svojega poslanca, je bil sklican 13. avg. 1870 narodni tabor v Kubedu: prva množična manifestacija naše Istre. Glavni politični govor je imel R., ki je uvodoma poudaril, da govori na slov. tleh. Ta njegova izjava mu je prizadela v Kopru mnogo nevšečnosti. Umaknil se je iz aktivnega polit. življenja in zaprosil za mesto župnika v Kortah. Tu je obnovil dalj časa opuščeno ljudsko šolo in poučeval do smrti. — Prim.: Znameniti i zaslužni Hrvati; V. Spinčić, Crtice iz hrvatske književne kulture Istre; isti, Narodni preporod u Istri; F. Barbalić, Bilješke iz Naše Sloge; tiskani italijanski zapisniki istrskega dež. zbora; R. Savnik, Franjo Ravnik, Bori jesen 1954, 89–101. Svk.

RAVNIK Franjo, narodni buditelj v Istri, r. 4. nov. 1832 v hiši »pri Novinovih« v Smokuču pri Breznici na Gorenjskem posestniku Tomažu in Ani Šeuder, u. 22. jun. 1883 v Kortah, sedanjih Dvorih nad Izolo. Po lat. šolah v Lj. je 1850 obiskoval bogoslovje v Gor., zadnje leto v Trstu, kjer je postal učenec tamkajšnjega stolnega žpka in poznejšega znamenitega trž. škofa Juraja Dobrile (PSBL I, 290–92). Po posvetitvi v mašanika 1855 je nastopil prvo duhovniško službo v Črnem Vrhu, sedanji Brtonigli v Bujščini. Ker so bile takrat šole še v cerkv. upravi, je na njej poučeval tudi R. Iz ohranjenih dokumentov tamkajšnjega župn. urada izhaja, da je prvi zapisoval v krstne, poročne in mrliške knjige po naše in po slov. pravopisu. Ko je 1860 odšel v Kastav, je postal učitelj in hkrati uprav. novo preurejene hrv. osn. šole. Tu je neutrudno prigovarjal staršem, naj šolajo nadarjene učence čim dlje. Tako se je Matko Mandić, po rodu iz sosednjih Mihotićev, kot istr. dežel. poslanec zavzemal za hrv. in slov. narodne pravice, eno leto mlajši Vekoslav Spinčić iz bližnjih Spinčićev pa je bil istrski dežel. in drž. poslanec na Dunaju ter dolgoletni prof. v Kopru in Gor. Hkrati se je v tem času zelo razgibalo v Kastvu tudi narodno društveno življenje. 1862 se je R. končno zasidral v Slov. Istri. V Kopru je bil vikar stolne cerkve in uprav. cerkve sv. Basa, kjer je imel slov. pridige, ker so jo obiskovali koprski in okoliški Slov. Posebno dejaven pa je bil na koprski gimn., kjer je od jeseni 1862 do jeseni 1871 poučeval slov. in hrv. Sestavil je hrv. slovnico in sprva organiziral pouk kar v treh oddelkih. Toda It. niso molčali. Na šoli je zavladalo nestrpno razpoloženje. 1864 je bil ukinjen neobvezni pouk slov. za it. dijake, tri leta kasneje pa je postal obvezen le pouk it. jezika za vse dijake. Vendar R. ni klonil. Po uvedbi zloglasnega dualizma v Avstr. 1867 je začel utrjevati stike s starimi hrv. prijatelji in bivšimi učenci ter postal učitelj bednega hrv. ljudstva v Istri. 1868 je bil v Lj. tiskan Istran, Narodni koledar za godinu 1869, ki ga je sestavil s sodelovanjem nekaterih svojih hrvaških učencev. V njem so članki poučne vsebine iz različnih področij življenja na vasi. V Lj. je izšel tudi koledar za leto 1870. V njem je zlasti tehten članek Naše rane, ki odkriva bedno stanje našega življa v Istri in zaradi nevednosti skrajno zaostalo kmetovanje kljub plodni zemlji. Medtem je R. posegel tudi na polit. polje. Ko so bile po odstopu zastopnika veleposestnikov Pavla Sardoča na Koprskem 1869 razpisane v istrski dežel. zbor v Poreču nadomestne volitve in so Slov. kandidirali R., so presenetljivo zmagali. Ker pa je bil kot Slovan docela osamljen, je po poslanski prisegi izjavil, da se odpoveduje v zbornici govoriti v materinščini, ker bi govoril zidovom. Ko je bila 1870 razpuščena istrska dežel. zbornica in so bile razpisane nove volitve poslancev, so se Slov. ponovno zedinili za R., saj je medtem postajal vedno bolj popularna osebnost. Ko so sredi maja svečano odprli v Boljuncu čitalnico, je nastopil kot slavnostni govornik, nekaj dni kasneje je govoril tudi na ljudskem taboru v Sežani. Da bi It. preprečili njegovo ponovno izvolitev, so spremenili volilna okrožja in s tem uspeli. Ker so poraženi istrski Slov. ostali v dežel. zboru brez poslanca, ki bi tolmačil njihove zahteve, so sklicali tabor v Kubedu. To je bila 13. avg. 1870 prva množična manifestacija prebujajoče se Slov. Istre. Med govorniki je bil R., ki je v uvodu poudaril, da govori na slov. tleh. Ta izjava mu je prizadela toliko neprilik na gimn. in zunaj nje v Kopru, da si je želel mirnejšega življenja. Prosil je za mesto žpka v Kortah. Tu je 13. okt. 1871 krstil prve otroke in prevzel vsakodnevni pouk dečkov. S tem je postal utemeljitelj tamkajšnje ljud. šole. Napisal je njeno kroniko, ki jo hrani župn. arhiv in je bila objavljena v istrskem zborniku. Na R-ovem grobu v Dvorih stoji spomenik, ki je bil postavljen 1. nov. 1883 v prisotnosti odposlancev koprske čitalnice. S tem so se oddolžili njegovemu spominu.

Prim.: Geslo Ravnik Franjo v SBL III, 4243, kjer so navedeni viri; posebno: R. Savnik, F. R., Bori, jesen 1954, 89-101; J. Kramar, Prvi tabori v Istri, Koper 1970.

Svk.