Ravbar, Krištof, pl. (1466–1536)

Ravbar Krištof, 2. lj. škof in državnik, r. 1466 nekje na Kranjskem očetu Nikolaju iz stare koroško-kranjske plemiške družine in materi Doroteji iz rodu Predjamskih vitezov (SBI, II, 478–9), u. 26. okt. 1536 na Dunaju in pokopan v Gornjem Gradu. Začetne šole je verjetno opravil v Trstu, kjer je bil oče od 1478 glavar; univ. je študiral v Padovi in na Dunaju; tu je dosegel doktorat iz civil. in cerkv. prava. Po očetu je že takrat dobil zveze z dvorom. Cesar Friderik III. ga je 1488 imenoval za naslednika 1. lj. škofu Lambergu, čeprav je R. imel šele 22 let in ni dokončal teologije. V Rimu so na cesarjev predlog pristali šele 1493; papež Aleksander VI. mu je dal potrebne spreglede, nakar je R. postal duhovnik; škofovsko posvečenje je dobil šele 1497. V l. 1488–97 je R-a nadomeščal pri škofovskih opravilih pićanski škof Jurij Meininger pl. Kirchberg, ki je R-a zastopal tudi pozneje, dokler ni v Lj. u. (1501). Ob prevzemu škofijske uprave (1497) je R. pokazal tolikšno odločnost in spretnost, da ga je Maksimilijan I. 1501 imenoval za dosmrtnega oskrbnika tedaj razprte opatije v Admontu, 1508 za koadjutorja sekovskemu škofu Matiji Scheitu in po smrti le-tega za upravitelja sekovske škofije; tudi to službo je R. obdržal do smrti. 1510 je dal cesar R-u delež pri rudniku v Idriji, kjer je prav tako pokazal gospodarsko spretnost. Lj. škofija zaradi tega ni trpela. V Lj. je R-u zgradil in utrdil nov dvorec učeni Avguštin Tiffernus, prej njegov sošolec, pozneje pa tajnik. Isti mu je 1517 utrdil tudi palačo v Gornjem Gradu z obzidjem, s stolpi in z jarkom; tu je imel R. dvor z 90 osebami. Gornjegrajski cerkvi je R. dozidal kapelo sv. Andreja z grobnicami za lj. škofe (1527). Pri vodstvu lj. škofije je R. pokazal lepe pravniške sposobnosti; v kočljivem sporu z oglejskim patriarhom glede obsega in jurisdikcije je R. po preskripciji pridobil faro Soro (1502), po inkorporaciji škofijski menzi faro Kranj (1507), po dotaciji za lj. kapitelj faro Dob s Krašnjo (1518), z novo inkorporacijo škofiji pa še Stari trg s Slovenjim Gradcem (1533). V priznanje velikih zaslug v cesarski službi je Ferdinand I. R-u dal naslov in pravni položaj kneza, vezan na lj. dvorec in lj. posest (palatinat), veljaven tudi za škofovske naslednike in združen z najvišjo sodno oblastjo.

To je R. mogel doseči, ker je imel popolno zaupanje in zaslombo pri cesarjih Maksimilijanu I. in Ferdinandu I. Obema je R. zvesto in prizadevno služil kot državnik, upravnik in vojskovodja. Državniški sloves si je R. pridobil zlasti 1505 kot odposlanec pri papežu Juliju II. Nato so sledila odposlanstva k cesarici v Konstanco in raznim nemškim knezom. 1515 je vidno posegal v dunajski posvet med cesarjem, poljskim kraljem Sigismundom in ogrskim kraljem Vladislavom II. (dvojna ženitev med dunajskim in ogrskim dvorom). 1517 je cesar R-a prvotno določil za vodjo poslanstva v Rusijo, ker pa so R-a ovirali drugi posli, je vodstvo prevzel njegov bratranec Sigismund Herberstein (SBL I, 314–4), pač pa je 1518 R. z osebnim posredovanjem dosegel izmirjenje med poljskim kraljem in ruskim velikim knezom. Diplomatske posle v tujini je R. opravljal le izjemno, ker mu je cesar skoraj stalno nakladal odgovorne upravne in vojaške službe. Kot dober organizator in poznavalec razmer je R. cesarju mnogo koristil v prvih letih beneške vojne (1508–21). Politično je pospeševal ožje sodelovanje modruškega kneza Krsta Frankopana, kot vojni komisar je urejal dotok čet in te oskrboval kot splošni proviantni mojster, bil je varuh Trsta in poveljnik tretjini cesarskih čet, tudi sam je posegal v neposredni vojni metež in se tu odlikoval tako z iznajdljivostjo kakor s telesno močjo. 1509 je postal glavar v Postojni in na Krasu ter cesarski svetovalec. Ko se je 1510 vojskovanje odmaknilo od slov. krajev, je pomagal odstranjevati vojno pustošenje, pomnoženo še s potresom 1511. — Vnovič je aktivno posegel v politiko in vojskovanje v bližnjem sosedstvu pod Ferdinandom I., ki je R-a imel za posebno zaupnega svetovalca. Že pred mohačko bitko in po njej je R. skrbel za dobre zveze s hrv. plemstvom in pospeševal tesno sodelovanje Hrvatov s slov. pokrajinami, posebno še 1529 in 1530, ko je bil sam dež. glavar na Kranjskem. 1529 je poslal veliko pomoč obleganemu Dunaju in rešil Zgb nevarnih čet ogr. protikralja Ivana Zapolje. L. 1530 je z Nikolajem Zrinjskim izdelal obrambni načrt za vojno s Turki, kar se je pozneje dobro izkazalo. 1532 ga je cesar postavil za namestnika v Nižji Avstriji; zaupanje je spet upravičil z uspešnim zavarovanjem avstr. dežel pred turškim vpadom 1532; močno skupino Turkov, ki se je prebila preko meje, je s pomočjo bavar. vojvode Friderika zajel in uničil. Pozneje je zvečine bival na Dunaju, rad pa se je vračal v Gornji Grad. Poleti 1536 se je še čil vračal na Dunaj, kjer je huda bolezen nenadoma zrušila njegove sile, ki so se do 70. leta zdele neporušne. Truplo so prepeljali v Gornji Grad in ga pokopali v kapeli sv. Andreja, kjer si je že 1527 dal napraviti napis: Positum anno Christi 1527 Donec in carne videam Salvatorem. Lep spomenik, ki ga mu je dodal Hren, proslavlja R-jeve škofovske, državniške in rodoljubne zasluge.

R. je bil nekaj manj ko pol stoletja odločujoča osebnost v javnem življenju na Slovenskem; na naš razvoj je zlasti vplival v prvi tretjini 16. stol. Njegovo rodoljubje je bilo skladno z ljudskim čustvovanjem, ko se je obrnilo proti beneškim in turškim naklepom zoper našo zemljo. Z divjo silo se je upiral Benečanom, ko so segali po našem primorju. Slovensko zemljo je reševal s pomočjo Hrvatov. V teh je gledal naravne zaveznike na obeh obrambnih pozicijah in to toliko bolj, ker so nem. fevdalci odrekali cesarju pomoč. Tesno se je naslonil na habsburško monarhijo, ker je v njej videl rešiteljico lastne zemlje. R. se je čutil dolžnega, da za obrambo domačih tal uporabi vse svoje sile, pripravljen na najhujše žrtve. Gmotno je potrošil toliko, da je kljub svoji gospodarski spretnosti na koncu zašel v dolgove. Bil je zvest varuh cerkvenih nadarbin in vendar 1526 kot ces. komisar izvedel zbiranje vseh pogrešljivih cerkvenih dragocenosti za obrambo pred Turki. Močno se od te krepke volje za obrambo domače zemlje razlikuje njegov nastop zoper kmetske upornike. Tu je bil strpljiv in je uporabljal oboroženo silo le, kadar je bilo v nevarnosti imetje, ki je zanj osebno odgovarjal. 1495 je prosil papeža, naj s cerkv. kaznimi pripravi upornike k poslušnosti, 1515 je zlepa odpravil upor v Tuhinjski dolini, 1522 se je pritožil na cesarja ob požigih na škofijskih posestvih nad Vačami, 1525 je na Štajerskem le nerad posegel v boj zoper upornike in je odrinil le pičlo stotino ljudi v Admont, da zavaruje opatijo pred plenitvijo, kar se mu ni moglo posrečiti. Ferdinand I. je do vstašev kazal naklonjenost, ker je »kmete uporabil za vzvod, da bi omajal premočni položaj dež. stanov« (B. Grafenauer). Ako mu tega R. ni sam svetoval, je vsaj načelno ravnal v istem smislu. Ob takem stališču 1525 na Kranjskem niti ni prišlo do oboroženega upora in spopada s kmeti. — R. je doživel prvo desetletje protestantskega gibanja, ni pa se še zavedal daljnosežnosti nastalih sprememb; kakor večina tedanjih škofov, ni slutil nevarnosti za obstoj kat. doktrine, teološka vprašanja pa so ga komaj kaj zanimala. Statut za lj. kapitelj, ki ga je R. podpisal, sicer predpisuje, naj se »evangelijska resnica oznanjuje čisto, preprosto in zvesto«, a od tod še ne moremo sklepati na kake R-jeve simpatije do Lutrovega učenja, ker vse drugo govori za nasprotno mnenje. R. je brez pridržka podpiral Ferdinanda I., ki je 1523 strogo prepovedal širjenje Lutrovih naukov, 1527 izdal ostre ukrepe v obrambo kat. vere in cerkv. discipline ter 1529 spet hudo nastopil zoper »zvodnike in zastrupljevalce« svojih dežel. R. sam se je 1525 pritožil, da gine verski mir in sloga, novi nauki so zanj »zoperne reči«; močno je bil nevoljen, da so patriarhovi arhidiakoni malomarni spričo širjenja krivih naukov, Trubarju je on 1531 prepovedal pridige v stolnici. 1528 je bil R. kot zastopnik cesarja in Cerkve hkrati član komisije, ki naj izvede splošno vizitacijo v korist stare vere. Govorica, ki jo mimogrede omenja Trubar, da se je na koncu dal obhajati pod obema podobama, od drugod ni potrjena in zato malo verjetna, pa tudi ko bi bila utemeljena, ne dokazuje nujno, da je s tem R. odstopil od načelnega stališča, ki ga je 1530 kot cesarjev pristaš zastopal na augsburškem drž. zboru. Znano je namreč, da je tako koncesijo pozneje vneto zagovarjal Ferdinand I. R. je umrl v prepričanju, da je njegova vera prava in da jo je mogoče ohraniti z upravnimi in disciplinskimi sredstvi. Ozir na R-jev ozki stik s poznejšimi voditelji protestantov v Sji te sodbe ne more spremeniti. Z Vergerijem se je R. seznanil 1533 na ces. dvoru; ostala sta si zvesta prijatelja in Vergerij, ta čas papežev tajnik in še vnet katolik, je večkrat v Rimu posredoval v R-jev prilog. V Lj. bivajoči pristaši nove verske struje še niso na zunaj kazali toliko luteranske miselnosti, da bi vzbudili R-jev sum. Zdi se, kakor da R. ni opazil niti preorientacije kanonikov Mertlica in Wienerja niti protestantske miselnosti pri Trubarju, ki je 1533 prišel v Lj. za stolniškega pridigarja. R-jeva zadovoljnost s Trubarjevimi govori še ne priča za to, da bi se bil R. v zadnjih letih navzel protest. gesel ali celo nazorov (Kidrič). — (Glede tega gl. še čl.: Budina, Khisl Vid, Klombner, Mertlic, Trubar, Wiener.) — Prim.: FRA, I, 104, 143; Erberg, Versuch (rkp. v DAS), 240; KapALj, fasc. 63, 64, 68, 90–6; ŠkALj, fasc. 8, 9; 13, 1, 2, 3; 14, 8; cela fasc. 29 in 30; knjiga listin v idrijskem rudar. arhivu (sporočilo M. Verbič); Dimitz II, 9–17, 34, 65, 67, 122, 127, 130, 133–5, 138, 194–9, 289; Gruden 294–7, 302–3, 309, 313, 601–5 (slike 295, 601, 603); Kidrič, Zgod., 23; Orožen II/1, 212–3; II/2, 16, 21; Siebmacher, Wappenbuch IV/2, Krainer Adel 17, tab. 16 (grb in geslo); Valvasor VIII, 660–3; IX, 29; X 307–8, 315; XV 401, 404, 407, 427, 431; Wurzbach XXV, 28–30; ZZ 32–6; Žontar, Kranj, 57, 60, 66–8, 70, 85, 87, 98, 177; Catalogus cleri dioec. Labac. 1843, 11–3; Jellouschek A., MHK 1850, 15 (nam. Chroen beri: Rauber!); 1852, 34; Kandler P., Istoria del Consiglio di Patrizi di Trieste, 1858, IV; Radisc P., MHK 1862, 39, 41 (o sliki v Erbergovi galeriji); Elze Th., Superintendenten in Krain, 1863, 4; isti JGPÖ I, 1880, 22, 23; isti Trubers Briefe, 1897, 2, 125, 130–1, 202; Thalnitscher Gr., Hist. eccl. cathedr. (izd. 1882), 31; Ulmann H., Kaiser Maximilian I., 1884, I, 2, 300; Friedensberg W., Nuntiaturen des Vergerio, Gotha 1892, 152; F. K(ovačič), DS 1894, 55–7 (Gornji Grad); Koblar A., IMK 1895, 22–33; Rutar S., MMK 1895, 8 (Luegerji); Beiträge zur Gesch. d. n. –ö. Statthalterei, Die Landeschefs u. Räte 1501–896, (1897), 165–70 (s sliko); Gruden, IMK 1909, 143, 151; Stegenšek, ČZN 1917, 101–2 (o portretu); Kidrič, RDHV 1923, zlasti 200, 202–4, 215–21, 227–31; Steska, ZUZ 1926, 26–9 (škof. dvorec); isti, Glasnik Srca Jez. 1938, 64–5; Turk J., ČZN 1937, 98–9; Grafenauer B., Boj za staro pravdo, Lj. 1944, 57, 81, 107, 115; Veider I., Stara lj. stolnica, Lj. 1947, 84; Herberstein S.-L. M. Golia, Moskovski zapiski, Lj. 1951, 161, 241–2. Mkč.

RAVBAR (RAUBER) Krištof, drugi lj. škof, r. neznanokje 1466, u. 26. okt. 1536 na Dunaju, pokopan v Gornjem Gradu. Izhajal je iz kranjske plemiške družine, ki je izumrla v 19. stol. Oče Nikolaj, cesar, glavar v Trstu, mati Doroteja Logar (morda tudi Lueger) iz viteške družine Predjamskih (gl. članek o njih). Šolal se je najbrž v Trstu, univ. v Padovi in na Dunaju, kjer je dosegel doktorat iz civil. in cerkv. prava. 1488 je umrl lj. škof Lamberg in cesar Friderik III. je na to mesto imenoval 22-letnega Krištofa Ravbarja, ki je bil tesno povezan z dvorom. Rim s tem imenovanjem ni bil zadovoljen, ker je bil kandidat premlad in ni bil še niti duhovnik. Papež Aleksander VI. je šele po štirih letih na ces. pritisk popustil in R. potrdil za škofa 1493, ko je prejel mašniško posvečenje in bil 1497 posvečen za škofa ter dejansko prevzel vodstvo škofije. Škof R. je bil sicer cerkveni knez, predvsem pa drž. diplomat in vojskovodja. Kot škof je veliko potoval po škofiji, sezidal sedanji škofijski dvorec, uredil svojo priljubljeno rezidenco v Gornjem Gradu in jo primerno utrdil. To je bilo potrebno zaradi pogostih turških vpadov, kmečkih uporov pa tudi že nastajajočih verskih nemirov. Škofijo je povečal z župnijami Kranj, Dob in Slovenj Gradec. Spore je imel tudi s Primožem Trubarjem in pristaši, ki so se nagibali k Lutrovi veri, vendar še ni slutil, da so nevarni. Poleg lj. škofije je vodil vrsto let še benediktinski samostan Admont na Gor. Štajerskem in upravljal sekovsko (graško) škofijo. Obe zaupani mesti je s pridom in vestno upravljal. - Škof R. pa je bil predvsem vojak in državnik. Bil je svetovalec ces. Maksimilijanu I. in Ferdinandu I. V ces. imenu je opravil tudi pomembna posredovanja pri papežu Juliju II. (1505) v Rimu in Neaplju. Na dunajskem kongresu 1515 je škof R. posredoval v sporih med kršč. vladarji v nastopih zoper Turke. 1517 bi bil moral iti v Moskvo, a je določil bratranca Sigismunda (Žigo) Herbeisteina (PSBL I, 532 33), da je šel namesto njega. Nato je posredoval med poljskim kraljem in ruskim velikim knezom. Ces. Ferdinandu I. pa je svetoval v vseh polit. poslih. V teh misijah je obiskal Ogrsko in Hrvatsko. 1509 je postal glavar v Postojni in na Krasu, 1519 kranjski deželni glavar in 1532 še ces. namestnik za Nižjo Avstrijo. Velika je bila R-jeva vloga v prvi avstrijsko-beneški vojni (1508–15). Takrat je R. postal varuh mesta Trsta, oskrbnik ces. vojske, vojni komisar in poveljnik dela avstr. vojske. Osebno se je udeleževal spopadov proti Benečanom, ker so segali po slov. zemlji. Čeprav ni bilo odločilnih bitk, so vojaki obeh strani počenjali grozovitosti. Nazadnje je vsakdo ohranil, kar je z orožjem držal, in stalne meje ni bilo mogoče postaviti. 1518 so končno sklenili premirje za pet let, mir pa so sklenili v Wormsu 1521, po katerem so Habsburžani obdržali Goriško. - R. je moral braniti tudi Gornji Grad in Admont proti upornim kmetom in rudarjem (1525). Leto kasneje so mu uporniki ujeli in obglavili brata Gašperja Ravbarja. 1529 je R. posegel tudi v hrvat. razmere. Ogrski plemič Ivan Zapolja je hotel postati ogrski in hrvat. kralj. Večji del hrvat. plemstva pa je bil na Ferdinandovi (cesarski) strani. Sam Zagreb je bil oblegan in rešil ga je škof R. 1532 se je R. udeležil vojne proti Turkom kot cesarjev namestnik Nižje Avstrije. Moral se je boriti tudi proti divjim roparjem. Zadnja leta pred smrtjo se je umaknil posvetnim poslom in se posvetil zgolj cerkvenim. Z listino 26. maja 1533 mu je cesar Ferdinand podelil za zasluge knežji naslov, ki je veljal tudi za njegove naslednike. R. se je na Dunaju spoznal z Vergerijem, kasnejšim koprskim škofom in Trubarjevim mentorjem. V času R-jevega škofovanja je Trubar prišel v Lj. za stolnega pridigarja. Spomladi 1536 se je R. mudil na Dunaju in tam resno zbolel ter 26. avg. istega leta umrl. Prepeljali so ga v Gornji Grad in škof Hren mu je dal postaviti nagrobnik. Med lj. škofi se je R. povzpel do najvišjih dostojanstev in opravljal posle državnika, vojaka in cerkvenega kneza.

Prim.: SBL III, 37–39 in tam navedena liter.; Zgod. slov. naroda; Pio Paschini, Storia del Friuli, Udine 1954.

Šah