Rant, Felicijan (1790–1842)

Rant (Rand) Felicijan, (pri krstu Franc), nabož. pisatelj, r. 2. dec. 1790 v Srednjih Bitnjah (župnija Šmartin pri Kranju) kmečkim staršem Luki in Mariji r. Verhovnik, u. 3. apr. 1842 v Lj. V šol. l. 1806/7 je bil R. v I. gramatikalnem razr. v Lj., stopil 1811 v franč. red in bil 26. dec. 1812 ordiniran. Kasneje je nadaljeval študije na lj. liceju, bil 1815 v II. letniku filozof. tovariš mlajšima Andr. Bohincu (SBL I, 48) in Jan. Kopaču (SBL I, 495), 1815–9 pa študiral teologijo. Na binkoštni torek 1819, ob votivnem romanju prebivalcev šentpetrskega predmestja na Šmarno goro, je v pridigi blagroval navzoče romarje, žugal pa gorje tistim, ki so zaobljubljeno romanje opustili, misleč na janzenistično usmerjenega šentpetrskega župnika Jan. Bedenčiča (SBL I, 28). Ta se je pri generalnem vikarju Gollmayerju (SBL I, 229–30) ustno pritožil in škofijstvo je zahtevalo pismenih pojasnil od franč. gvardijana Leonarda Kosarja in od Bedenčiča ter o zadevi razsodilo 2. jul. 1819. Gvardijana je pokaralo, da je dovolil pridigati patru, ki še študira; dokler ne dobi jurisdikcije, naj se mu ne dovoli pridigati, če ne da spisane pridige v pregled. Bedenčiču je škofijstvo naštelo več zmot v njegovem poročilu, pohvalilo sicer njegovo pastoralno gorečnost, pa ga opomnilo, naj ne terja od ljudi pokorščine v nebistvenih rečeh. Glede šmarnogorskega romanja Šentpetrčanov na binkoštni torek pa je škofijstvo odločilo, da v bodoče ne bo pridige. Na spor glede šmarnogorskega romanja v letih 1814–9 spominja po Vrhovnikovi domnevi Prešernova pesem Šmarna gora. Na Langusovi freski v kupoli šmarnogorske cerkve je frančiškan poleg vodiškega župnika Arka baje Felicijan R. — Od jeseni 1819–29 je bil R. kaplan v franč. fari v Lj., nato pa do 1840 ondi župni upravitelj in gvardijan, 1835–8 tudi provinc. definitor, 1840–1 provinc. vikar, 1841–2 provinc. kustos.

V postu 1829 je imel R. v franč. cerkvi pridige, izdal jih je z naslovom Sedem postnih pridig od štirih poslednjih reči (1834, 1849²). Rokopis sta ocenila S(upan?) in Jožef Burger, ki je grajal zlasti jezik; oba sta terjala več popravkov. V ZD 1864, 281–2, 287; 1865, 14, 37 je L. Jeran objavil šest pisem religiozne vsebine, ki jih je R. pisal neznanemu Francetu: dve sta iz l. 1833, po eno iz let 1836–8, eno ni datirano. — Prim.: Krstn. knjiga v Šmartnem pri Kranju; Iuventus 1807; katalogi lj. liceja v lj. mest. arhivu; lj. škof. šematizmi 1813 sl.; Marn XXIV, 28; Glaser II, 133, 171, 244; Simonič 430; Kidrič, Zgod. 619, 624; isti, Dobrovský 79, 227, (266); isti, Bedenčič Janez, SBL I, 28; A. Medved, VBV X (1907), 69; I. Vrhovnik, DS 1920, 246–51; Čebulj, Janzenizem na Slov. (Lj. 1922), 56–7; A. Furlan, ČZN 21 (1926), 44; CFr 1926 slavnostni izvod 55; V. Steska, Č 26 (1931–2), 23–5; Spomin. knjiga na 700-letnico oo. frančiškanov v Lj. (Lj. 1933), 36 (napačna smrtna letnica povzeta pa Furlanu, ČZN 21, 44); Kd, PA 294, 308. Lkn.