Radešček, Fran (1886–1968)

Radešček Fran, časnikar, r. 27. marca 1886 na Trški gori v župniji Sv. Peter pri Nov. mestu čevljarju, ki je šel 1890 v Ameriko. Osn. šolo in gimn. je obiskoval v Nov. mestu, a že iz 2. razr. izstopil, ker se je oče v pittsburških rudnikih do smrti ponesrečil. R. je začel vajensko dobo pri svojem svaku, trgovcu v Zagorju o. S., jo končal v Trstu, kjer se je sam izobraževal, delal v nar. društvih in začel pisati v E (psevd. Prostoslav R.). L. 1905 je postal pomožni arhivar pri tržaški podružnici Ústř. banky českýh spořitelen, 1907 arhivar pri Jadr. banki. Kot predsednik veseličnega odseka pri nar. del. organizaciji je spravil na diletantski oder svojo burko Nepravi ključ. Učil se je češčine, urednik E. Kušar in prof. Jul. pl. Kleinmayr sta ga uvajala v nem., ital. in hrv. književnost. L. 1910 je postal korespondent v Kolinski tovarni v Lj., organiziral mladino po nar.-soc. češkem vzoru, ustanovil izobraževalno dr. Bratstvo, poslovenil polit. program čeških nar. socialistov, ga prilagodil slov. razmeram in kot tajnik nove slov. nar.-soc. stranke urejal tednik Nar. socijalist (1911). Ker so zaradi njegove delavnosti soc. demokrati bojkotirali Kolinsko tovarno, je bil R. febr. 1911 premeščen v centralo v Kolinu ob Labi, od koder je pisal v lj. Dan ter poslovenil A. Řehořevo soc. dramo Na sopeční půdě (Na vulkanskih tleh). V začetku 1912 je kot uslužbenec banke Slavije v Lj. šel prakticirat v centralo v Pragi, pisal v České slovo, Mladé Proudy in lj. Dan. Vrnivši se v Lj., je preusmeril Bratstvo v nar.-soc. duhu, za kar je SN napadel R-a in banko Slavijo. R. je izgubil službo in odšel jeseni 1912 v Bgd kot voj. poročevalec. V Dan je pošiljal nekaj časa svoja Beograjska pisma (psevd. Mars), potem pa je s tem dopisovanjem prenehal, ker so ga osumili srbofilstva; v sili je postal tramvajski sprevodnik in sredi 1913 uslužbenec srb. drž. železnic. Ob izbruhu vojne 1914 so R-a kot avstrijskega državljana internirali, a po posredovanju Vipavca polk. Vukasovića izpustili. R. je prosil za srbsko državljanstvo in sprejem v vojsko. Iz Skopja je šel 1915 s štabno pisarno skoz Albanijo, se zdravil v začetku 1916 v francoskih lazaretih (Marseille, Bastia) in se o veliki noči vrnil na Krf. Delal je za presbiro vojnega in zunanjega ministrstva, od jun. 1917 do okt. 1918 pri jsl odboru (Rim), v začetku 1919 pa v presbiroju predsedništva vlade v Bgdu. Sodeloval je pri Srpskih Novinah, Zabavniku, bil v Solunu sourednik Srp. Glasnika (gl. članek Jelenc Vitomir, SBL I, 395), pisal v Pravdo, Tribuno, Politiko in od 1920 do velike noči 1921 za S. Ko je zaradi objavljenega razgovora z voditeljem srbske zemljorad. stranke Mih. Avramovićem izgubil službo v Bgdu, se je preselil v Novo mesto; tam 1921/2 izdajal tednik Sedanjost, bil od srede 1922 do srede 1923 urednik Straže in SGp v Mrbu, do 31. avg. 1924 v službi pri lj. magistratu in do 1938 korektor v Jsl tiskarni. Urejeval je 1934 Sjo, 1938–9 Kočevskega Slovenca, sodeloval pri SMl, Mentorju, V, A in Bodočnosti. V Novem mestu in Mrbu je delal pri Orlu, v vodstvu SLS ter bil v Lj. zadnji predsednik njene organizacije za šentpetrski in vodmatski okraj. Bil je odbornik lj. organizacije vojnih prostovoljcev, soustanovitelj in član načelstva Obrtniške stavb. zadruge, Zadružne čebelice, Stavb. zadruge vojnih prostovoljcev v Lj. Dobil je vojno spomenico, spomenico za umik skoz Albanijo in red sv. Save 5. stopnje. — Prim.: Hribar II, 214–5; Jubilejni zbornik kat. dr. rokodel. pomočnikov, Lj. 1930, 85–9; RazstSN št. 338, 517. *