Radecký grof Radec, Ivan Jožef Vaclav (1766–1858)

Radecký Ivan Jožef Vaclav, grof Radec, avstr. maršal, vojskovodja in državnik, r. 2. dec. 1766 stotniku Petru Evzebiju R-u na gradu Třebnicu (Tabor na Češkem), u. 5. jan. 1858 v Milanu. Po vstopu v vojsko 1784 se je 1787–9 udeležil vojne proti Turkom in 1793–815 vojn proti Napoleonu, kjer je kot šef. gener. štaba Schwarzenbergove armade odločilno sodeloval pri zmagi pri Leipzigu 1813. L. 1813 je postal poveljujoči general v Lombardiji in Benečiji, 1836 maršal. V uporu Milančanov 18. marca 1848 se je moral po petdnevnih bojih umakniti iz mesta v trdnjavski štirikot, po zmagi nad Piemontezi pri Custozzi 25. jul. se je vrnil v Milan. V novi vojni je naslednje leto premagal Piemonteze pri Novari, bil po sklenjenem miru do 1857 gener. guverner in je poleg vojske vodil tudi civilno upravo v lombardsko-beneškem kraljestvu.

R. se je 1798 oženil z grofico Frančiško Strassoldo-Gräfenberg; njena mati je po svojem očetu grofu M. Jož. Auerspergu podedovala gospodstvo Tržič z gradom Neuhausom in ga 1807 prodala R-u, ki je posestvo z dokupi še povečal. Ko je med franc. vlado 1811 velik požar uničil Tržič, je R. njemu pripadajoči del vladne podpore prepustil drugim pogorelcem in jim nudil zaslužek z gradnjo novega gradu in z raznimi olepševalnimi in melioracijskimi deli. Na Pristavi je uredil farmo švic. govedi in ovac merinovk, ki se zaradi preostrega podnebja ter neprimerne paše ni obnesla. Na Blokah je postavil tovarno za izdelovanje pil iz cementiranega jekla, ki jo je vodil strokovnjak iz Anglije in so jo šele konec 19. stol. opustili; njeni izdelki so se uveljavili tja do Levante. Do postavitve plavža, kar mu je bila dovolila že franc. vlada, je zaradi raznih ovir prišlo šele 1817, a je zaradi prehude konkurence obratoval le nekaj mesecev. Več sreče je imel R. z jeklarno na Njivi, ki je izdelovala srpe in kose.

Zaradi velikopoteznih obnovitvenih del po požaru in ponesrečenih gospodar. poizkusov se je R. prekomerno zadolžil in moral 1819 prodati vso tržiško posest glavnemu upniku baronu Jos. Dietrichu. Ta neuspeh je R-a tem bolj prizadel, ker je nameraval v Tržiču preživeti svoja stara leta. Podpiral je tržiško šolo ter ustanovil letne nagrade in častne medalje za najboljše učence.

Ko se je R. l. 1851 pri kranj. dež. stanovih zanimal za nakup gradu Podturen (Tivoli) pri Lj., je cesar Franc Jožef kupil grad in ga prepustil R-u v dosmrten užitek, R. ga je prenovil, zgradil nove hleve in »Švicarijo«, napravil nova pota in nasade, ki so bili javnosti na voljo. Tudi za to mu je lj. občina 1852 dala častno meščanstvo, po njegovi smrti pa postavila v Zvezdi njegov doprsni kip, ki ga je izdelal dunajski kipar in livar A. Fernkorn in bil slovesno odkrit 1860 v navzočnosti umetnika in R-jevega sina Teodorja. L. 1882 je občina pred tivolskim gradom postavila R-jev kip v naravni velikosti, delo neznanega livarja, ki ga je bila že pred 1854 kupila od lastnika kolizeja Withalma. Oba kipa sta zdaj v lj. mest. muzeju.

R. je bil kot poveljnik popularen tudi pri slov. vojakih, o čemer priča več ljudskih pesmi. Pri svojih prizadevanjih za gospodarski napredek Tržiča ni imel sreče, polit. dogodki mu tudi niso dovolili, da bi se umaknil v zasebno življenje in se, kot je želel, naselil v Lj. — Prim.: Mal 714 (s sliko); SNP IV, 205–8; Wurzbach 24, 177–96; H(enrik) C(osta), Krain u. Radetzky, Lb. 1860; Apih, Naš cesar, Clc, 1898, 20–2, 38–9, 82–3 (s sliko); Radics P., Zur Gesch. d. Herrschaft Neumarktl (Neuhaus-Altgutenberg), Lb. 1914; Capuder, Zgod. pešpolka št. 17, Clc 1915, 84; S 1916, št. 150; Kragl, Zgod. drobci župn. Tržič, Tržič 1936, 124–8 (s sliko); Kron 1938, 234; I. Mohorič, Zgod. obrti in industrije v Tržiču, Lj. 1957, 104–17 (s sliko); O. Regele, Feldmarschall R., Wien 1957 (s slikami in bogato bibliografijo). S. K.