Rabatta, Jožef, grof (1620–1683)

Rabatta Jožef grof, 12. lj. škof 1664–83, izhaja iz furlansko-gor. plemiške rodovine, ki se je priselila iz Toskane. Njegovega deda Jožefa, kranjskega vicedoma, so kot cesarskega komisarja 31. dec. 1601 uskoki pri Senju ustrelili. Oče Anton, od 1618 por. z grofico Felicito Colloredo, je bil gospod kanalski, od 1622 baron dornberški, od 1634 grof. Rojstni kraj in datum poznejšega škofa nista natanko znana; po vpisu v mrl. knjigi lj. stolne župnije, da je u. 28. febr. 1683 star 62 let, bi bil r. 1620 ali 1621 (leto 1625, ki ga navaja Dimitz, velja za škofovega mlajšega brata Jan. Bernarda). Jožef R. je stopil mlad v red malteških vitezov, se izobrazil na Malti, 1639 prestopil v veliki priorat v Pragi in postal komendator redovnih posestev na Češkem in v Avstriji. V letih 1641–2 je bil na vojni s Turki, nato prepotoval več evropskih držav in se ustalil na Dunaju. Cesar Ferdinand III. ga je dal svojemu sinu Ferdinandu za poveljnika telesne straže, a po njegovi smrti nadvojvodu Karlu Jožefu za vrh. upravitelja dvora in vzgojitelja (1659). Ko je u. tudi le-ta, se je R. odločil za duhovski stan in že isto leto (1664, 9. apr.) ga je Leopold I. imenoval za lj. škofa. R. je povabil lj. stolnega dekana Schönlebna v Gradec, da bi ga le-ta seznanil z razmerami v škofiji, prišel 12. sept. na tihem v Lj. in bil nato umeščen, za škofa pa bil posvečen v Lj. 16. nov. 1664. (Valvasorjeva poročila je treba popraviti po kapit. protokolu I; Schönlebnov pozdrav je bil v stolnici.) — R. je prinesel v Lj. popolno zaupanje dvora, uglajenost nastopa in izrazit baročni umetnostni čut. Po prepirih z nemško usmerjenim škofom Otonom Friderikom Buchheimom pomeni R-ova pomirljiva vlada okrepitev domačih izročil (Filip Terpin, Schönleben, Valvasor) in vstop Italijanov v naše javno življenje. R. je dopisoval z izobraženci latinsko, z oblastmi tudi nemško, proglase za ljudstvo je pa objavljal le slovensko, tako že napoved osebne vizitacije po vsej škofiji dne 20. apr. 1665. Schönlebnu je naročil, naj pripravi 2. izdajo Hrenovih Evangelijev in listov (lekcionar 1672). Prepisal je red za stalen nedeljski verouk v poletnih mescih, zabičeval duhovnikom dobro pripravo za pridigo in strogo nadziral, kako se ta ukaz izvaja. Potrebo slov. pridig priznava tudi za Lj. (Relatio ad limina 1. sept. 1667 glede diskalceatov). Tako je vsaj posredno pospešil in obnovil negovanje slovenščine, o čemer priča nastop Matija Kastelca in pomnoženo izhajanje slov. knjig v naslednji dobi. Čeprav je neizprosno trebil ostanke protestantizma, kar dokazujejo pogostne vizitacije in letne sinode, je vendar duhovnikom dovoljeval branje Dalmatinove Biblije zaradi lažjega izražanja pri poučevanju. Dosledno izvajajoč predpise tridentinskega koncila, je dosegel natančno spisovanje matičnih knjig in statistike ter uvedel družinske knjige (status animarum). Ukazal je prezidati mnogo cerkvenih stavb v baročnem slogu. Sam je dozidal grad v Goričanah, postavil zvonik v Gornjem Gradu, položil temeljni kamen cerkve sv. Florijana v Lj. (1672) in podaljšal stolnico (1674), ker za novo stavbo ni imel sredstev. Zbiral je knjižne redkosti in zemljevide (zbirko so podedovali sorodniki). Poleg uradnih objav (direktorijev) je v tisku (pri Mayru v Lj.) izdal 1679 Directorium agendorum tempore Pestis z dušnopastirskimi in higienskimi napotki po vodilnih avtorjih. Na javnost je vplival pomirjevalno in ravnal taktno ob sporih. Mnogo dela je imel z upravo malteških komend in v stanovskem zastopstvu. —Prim.: Fasc. I, 15, 16, Testam. III. R. št. 18, Lukančičevi in Schönlebnovi genealoški zapisi (rkp. št. 56, 88), (DAS); Protocoll. I, fasc. 12, 14–8, fasc. 38, 11–36, fasc. 54, 6, fasc. 66, 57, fasc. 68, 29, fasc. 97, kapit. računi 1664–83 (KapALj); Lazarinijeva genealoška zbirka (R. z literaturo), (MALj); fasc. 1, 46: listine 1664–83, vizitac. in delovodni zapisniki 1665–6, 1668–9, 1676, 1677 I–II, 1678 I–III, 1679 I–III, 1680 I–III, 1681 I–II, 1682 I–II, 1683 I (ŠkALj); C. v. Czoernig, Görz u. Gradisca, I, 669; Dimitz IV/8, 97–8; Erberg, Sammlung v. Portraiten, št. 37 (s sliko, fotokopija v NUK, Ms 1044); Gruden, 958–9, 961 (slika); Pohlin 44; Šuklje, Sodobniki 243; Thalnitscher, Historia Cathedralis Labacensis; Valvasor 1877–9, VIII, 673–6; Veider J., Stara lj. stolnica, 43–86; Morelli, Ist. della Contea di Gorizia 1855 III, 325–42; Witting J. B., Jb. der k. k. Herald. Ges. Adler N. F. V–VI, Wien 1895, 249–54, zlasti 251–2; Vrhovnik I., GMDS 1929, 41–2; 1932, 42–3; Turk J., ib., (1934), 103–6; Steska V., Glasnik Srca Jezusovega 1938, 135 (s sliko B. Jakca). Mkč.