Quaglio, Giulio (1668–1751)

Quaglio (Quallia, Qualeus, Qualius) Giulio, it. slikar, r. 1668 v gorski vasi Laïnu nad Comskim jezerom, u. 1751 ravno tam. Laïno je bil tedaj in pozneje središče številnega rodu umetniških delavcev, ki so v poletnih mesecih izvrševali razna naročila v tujini, v Avstriji, Nemčiji, Rusiji, in se pozimi vračali domov. Oba Q.-eva strica, Giulio in Domenico, sta bila slikarja; prvi je omenjen že 1651 kot gledališki arhitekt v Schönbrunnu in je od avstrijskega cesarja prejel plemstvo (de Qualeis). Naš Giulio Q. se je učil slikarstva najprej doma pri stricu Domenicu, ki je bil zelo srednjevrsten slikar in na učenca ni mogel odločilno vplivati, ter se je potem po Thalnitscherjevem pričevanju šolal v Parmi, Piacenzi in Benetkah; sam se je imel za Franceschinijevega učenca. Kot samostojen freskant nastopi Q. 1692 v Vidmu (Udine), kjer skoraj eno desetletje v poletnih mesecih krasi s freskami mnoge plemiške palače in cerkve. 1702 pokliče goriški župnik Janez Križaj tedaj že slovečega slikarja v Gorico in mu dá poslikati strop in slavolok povečane škofijske stolnice s freskami, ki so po preslikavanjih in granatah prve svetovne vojne danes tako rekoč uničene. Največje in najznamenitejše delo njegovega življenja pa je Q.-a čakalo v Lj. Tu so se bila zlasti po ustanovitvi Akademije Operosorum živo razgibala kulturna prizadevanja in stiki z Italijo in njeno umetnostjo so bili kar najbolj živi. Ko so torej končali 1701 začeto gradnjo lj. stolnice, izvršeno po načrtih rimskega jezuita Andrea Pozza, najslavnejšega italijanskega arhitekta tedanjega časa, je stolni dekan Anton Thalnitscher za slikarsko delo v novi cerkvi povabil že v sosedni Gorici preizkušenega Q.-a. Ta je prispel v Lj. spomladi 1703 s svojim šestnajstletnim učencem Carlom Carlonejem, kasnejšim slovečim freskantom, in je to prvo leto v koru izvršil (v 12 dneh) fresko Ustanovitev lj. škofije, nato poslikal kapelo sv. R. Telesa, pandantive kupole s podobami štirih evangelistov in deloma kapelo sv. Dizma. Ker za zidano kupolo ni bilo dovolj denarja, so namesto nje postavili leseno konstrukcijo z dozdevno kupolo, ki jo je Q. poslikal v šestih tednih, da potem konča začeto delo v koru in naslika Marijino oznanjenje na južni zunanji steni cerkve; ko so kasneje nadomestili leseno kupolo s pravo (sedanjo), ki jo je poslikal Langus, so Q.-eve freske razdejali in od njih so se ohranili le neznatni ostanki (sedaj v lj. muzeju). Jeseni tega l. se je Q. vrnil domov, prišel spomladi 1704 zopet v Lj. in prinesel s seboj oltarno sliko za kapelo sv. Dizma in sliko Prihod sv. Duha za samostan v Bistri. Delo v stolnici je tedaj pričel s freskami sv. Caharije in sv. Janeza Krst. na zunanji severni steni cerkve in končal že prej začete freske v kapeli sv. Dizma; preden se je tega l. pred zimo vrnil v domovino, je s freskami še okrasil dvorano v lj. hiši grofa Ferdinanda Barba. Prihodnje l. 1705 se je Q. lotil stolničnega stropa in je imel z njim opraviti vse do jeseni, ko je odšel v Laïno, in še od pomladi do poletja 1706, ko je bilo slikarsko in štukatersko delo v cerkvi v glavnem končano; 21. avg. so bila vsa slikarska dela v stolnici (razen stranskih kapel, ki so tedaj ostale gole) opravljena in Q. je odšel v Škofjo Loko poslikat oltarno steno v mali graščinski kapeli v Puštalu. – Ob času svojega večletnega bivanja v Lj. je Q. dosegel vrhunec svojega umetniškega razvoja, lj. stolnica je višek njegove umetniške delavnosti in njene freske so še danes, čeprav sta čas in slabo ravnanje človeških rok mnogo škodovala njihovi učinkovitosti, najodličnejši spomenik baročnega slikarstva v Sloveniji. Q. je bil tedaj v zrelih moških letih, slikal je skoraj vse lastnoročno, žel je obilo priznanja, kakor priča hvala njegovega vestnega in občudujočega kronista, člana Akademije Operosorum Gregorja Thalnitscherja, njegova umetniška stremljenja so se popolnoma skladala s stremljenji arhitekta, ki mu je bil za freske pripravil odličen prostor.

Kakor ima Lj. najpopolnejšo delo, kar jih je Q. ustvaril v cerkveni umetnosti, tako ima Graz največjo in najlepšo dvorano, kar jih je kdaj poslikal njegov čopič; to je dvorana tako imenovane Villa des Meerscheingartens (Meerscheinschloss) v geidorfskem graškem okraju. Q. je 1708 pokril razsežni strop s fresko, ki predstavlja alegorijo zmage krščanstva nad poganstvom; to je zadnja posvetna stavba, kar jih je Q. okrasil, in najmogočnejša njegovih alegorij, s kakršnimi je bil v mladosti začel svojo umetniško pot v mnogo skromnejših dvoranah videmskih palač. Verjetno je, da je nekako ob tem času, ko je delal v Gorici, Lj, in Grazu, izvršil tudi freske v kapeli sv. Jožefa v Trstu (Beg v Egipt, Smrt sv. Jožefa, Vnebovzetje sv. Jožefa). Najbrž že od 1709 je nato več let slikal v Bergamu, kjer se je podpisal 1710 in 1712, v Lezzenu ob Comskem jezeru 1712, v vasi S. Paolo d'Argon pri Bergamu 1713, v Bonzanigu ob Comskem jezeru 1716, toda sedaj so njegova umetniška potovanja, ki so ga dotlej leto za letom vodila spomladi iz Laïna v tujino in jeseni iz tujine domov, ponehavala; poročila o njem so redkejša, mojster se bolj drži bližnje okolice in velikih naročil ni več. Že na zadnjih zgoraj omenjenih slikah je opaziti, da je Q. izvršitev dela prepuščal pomočnikom, in mnoge freske pozne dobe, čeprav so podpisane z njegovim imenom, se ne morejo več šteti med njegov opus, marveč jih je imeti za izdelek raznih delavcev njegovega slikarskega podjetja, ki ga je v vsem zelo gospodarski mojster vodil skupaj s svojo slikarsko šolo v Laïnu. V ta čas, ko je Q. le umetniško in gospodarsko nadziral izvrševanje naročil, spada tudi poslikavanje stropa semeniške knjižnice in šestih stranskih kapel stolnice v Lj., kamor je Q. na vabilo lj. stolnega kapitlja po 20 letih zopet prišel, to pot s »sinom Rafaelom«; naročeno delo je opravil 1721–3. Te freske se stilno tako močno razlikujejo od prvih stolniških fresk, da jih ni mogoče prisoditi njegovi roki, da jih je marveč šteti za delo njegovega »sina Rafaela«, nastalo pod očetovim vodstvom in očetovo firmo. Kar se tiče tega »sina Rafaela«, pravega mojstra fresk v semeniški knjižnici in stranskih stolniških kapelah, je treba pripomniti, da ni dokumentarno nikjer izpričan razen enkrat v zapisniku sej lj. stolnega kapitlja, da je torej ime Rafael verjetna pomota zapisnikarja ali pa v družini rabljeno ime za enega izmed obeh Q.-evih sinov slikarjev: Domenica, ki je bil prevzel očetov slikarski način, pomagal očetu pri naročilih in po njegovi smrti postal glavar družine, ali drugega sina Giovan Marije, ki je bil mnogo manj pomemben; povsem se zdi, da je resnični avtor semeniških in poznejših stolniških fresk Domenico Q. Ko je Q. končal lj. naročilo, se je odpravil 1723 v Komen na Krasu in tam poslikal božjepotno cerkev Marije Dev. Obršljanske, a tudi to delo, čeprav je v koru označeno z njegovim imenom, ni lastnoročno njegovo, kar prav tako velja za nekatere manjše kraje v Italiji, kjer so po cerkvah ohranjene freske z njegovinn podpisom poznih let.

Gr. Thalnitscher pravi, brez dvoma na osnovi lastnih mojstrovih izjav, da se je Q. učil slikanja »po vzorcih Correggia, Caraccija in Tintoretta«, in ni dvomiti, da so mu to spočetka resnično bili vzorniki, ki jih je treba še dopolniti z imeni Tiziana in Paola Veroneseja. Q. je torej pripadal poznoeklektični slikarski šoli, katero označuje zbiranje in prisvajanje preizkušenih form, ki so obveljale kot lepe, in njih raba za izdelavo lastnih kompozicij, pri čemer je slikarjev glavni namen, da ustvari s starimi elementi samostojne tvorbe, in ne, da s samostojnim študijem nadrobnosti rešuje nove umetniške probleme, kar je Q. tudi z besedo Thalnitscherju jasno izpovedal: »Prvi slikarji sveta si niso pridobili nesmrtnega imena s tem, da so se držali ene reči in jo s trudom obdelovali, ampak s tem, da so bistroumno zamislili mnoga dela in jih umetno sestavljali.« Razen tega osnovnega baročnega nazora in načina je Q. prevzel od italijanskih freskantov 17. stol. tudi virtuozno tehniko »fa presto« Pietra da Cortona, ki jo je posredno spoznal pač po občudovanem Corlonovem učencu Luki Giordanu, ko se je mudil v Benetkah. Q. je bil izvrsten risar trdne poteze, slikar zelo prikupnega, toplega kolorita in krepke plastičnosti, izredno spreten in nagel v »bistroumnem zamišljanju« velikih kompozicij in se je glede teh dosledno razvijal od začetnega, še visokorenesančnega beneškega razdrobljenega dekoracijskega načina do mogočnih enovitih kompozicij, osnovanih na strnjenosti prostornih, figuralnih in barvnih elementov, v čemer je največjo popolnost dosegel v lj. stolniških freskah prve dobe. Q. je po svojem umetniškem pomenu znatno presegel svoje krajevno gornjeitalijansko okrožje, v Sloveniji pa je največji predstavnik baročnega cerkvenega slikarstva; kot tak je plodno deloval na domače umetnostno potomstvo, zlasti na našega zadnjega baročnega freskanta Jelovška. – Prim.: J. G. Thalnitscher, Historia cathedralis ecclesiae labacensis, rokopis v lj. semeniški knjižnici (privezani so računi s Q.-evimi podpisi), pomanjkljiv natis Lj. 1882; V. Steska, Slikar Giulio Quaglio, DS 1903; IMDK 1904, 143; Iz. Cankar, Giulio Quaglio, prispevek k razvoju baročnega slikarstva, DS 1920; Giov. Trinko, Notizie su Giulio Quaglia pittore, (Accademia di) Udine, 1934. Cr.

QUAGLIO (QUALIA, QUALEUS, QUALIUS) Giulio, slikar, iluzionistični freskant, r. 1668 v Lainu ob Comskem jezeru, u. 3. jul. 1751 prav tam. Prve slikarske napotke je dobil pri stricu Domenicu Quagliu, sicer ne ravno prvovrstnem umetniku. Za poznejše delovanje je bilo odločilno predvsem šolanje pri bolonjskem slikarju Marcantoniu Franceschiniju, hkrati pa tudi študijski postanki v Parmi, Piacenzi in Benetkah. Kot mnogi drugi predstavniki umetniške rodbine, iz katere je izviral, je tudi sam v poletnih mesecih izvrševal razna naročila v tujini, pozimi pa se je vračal domov. V prvem desetletju samostojnega umetniškega delovanja (1692–1702) je gostoval v Furlaniji, kjer je s freskami okrasil vrsto palač, vil in cerkva v Vidmu (npr. Palazzo Strassoldo, Palazzo Antonini di Patriarcato, Santa Chiara), Čedadu, Pušji vasi in Cavenzanu. Najobsežnejše delo iz tistega časa so bile freske na oboku in slavoloku goriške stolnice, ki jih je naredil 1702 po naročilu župnika Janeza Križaja. Slikarije so bile v prvi svet. vojni skoraj povsem uničene. Mojster se je pri poslikavi kupole v Gorici še trdno oklepal Franceschinijeve kompozicijske sheme, ki je temeljila na renesančnih formulah. Vse drugače se je odrezal v Lj., kjer ga je spomladi 1703 pričakalo njegovo največje in najznamenitejše delo - poslikava ravnokar dograjene stolnice. Tu se je zadržal kar tri leta. Tokrat je tudi v stilnem pogledu prestopil prag 18. stol., saj je eklektistične elemente v svojem iluzionističnem konceptu (Carracciji, P. da Cortona, L. Giordano) približal naprednejši rešitvi po vzoru rimskega arhitekta in slikarja Andrea Pozza, avtorja načrta za lj. stolnico. 1706 je slikal v graščinski kapeli v Puštalu pri Škofji Loki, isto leto pa je okrasil tudi kapelo sv. Jožefa v tržaški stolnici. 1708 je okrasil eno izmed dvoran v graški Vili des Meerscheingartens, leto zatem pa rezidenco salzburškega škofa v Klesheimu. Po dolgem premoru, ko je za nekaj časa opustil potovanja v tujino in se ukvarjal s poslikavo domačih spomenikov ob Comskem jezeru in na Bergamaškem, se je v letih 1721–23 vrnil v Lj. s sinom Rafaelom, da poslika šest stranskih kapel stolnice in strop semeniške knjižnice. Kot vse kaže, je delo pod očetovim vodstvom izvedel sin Rafael. Enako velja tudi za poslikavo Marijine cerkve v Obršljanu pri Komnu 1723. - Q. je odločilno vplival na razvoj baročnega slikarstva na Slovenskem, s svojim iluzionizmom še posebno na našega zadnjega baročnega freskanta Franca Jelovška.

Prim.: Iz. Cankar, Giulio Quaglio. Prispevek k razvoju baročnega slikarstva, v: DS 1920, 77–84,131–37, 186–92, 240–43; SBL II, 609–10; Thieme-Becker XXVII, Leipzig, 494 (starejša lit.!); Remigio Marini, Giulio Quaglio e il suo primo decennio in Friuli, v: Arte Veneta, IX, Venezia 1955, 155–70; Isti, Giulio Quaglio, La maturità e la vecchiezza, v: Arte Veneta, XII, Venezia 1958, 141–57; Giuseppe Bergamini, Arte nell Isontino tra gotico e barocco, v: StudG 1981, 53–54; Giov. Trinko, Notizie su Giulio Quaglio pittore, Accademia di Udine 1934.

B. Ur.