Putik, Viljem (1856–1929)

Putick Viljem, gozd. inženir in speleolog, r. 7. jul. 1856 v Popůvkih pri Brnu tamkajšnjemu okr. gozdarju Alojzu P.-u, u. 26. jan. 1929 v Lj. Študiral je realko v Brnu, 1876 maturiral z odliko, bil 2 leti v gozd. praksi v Troubskem, nato obiskoval poljedel. visoko šolo na Dunaju, kjer je poslušal geolog., mineralog. in petrograf., diplomiral 28. jul. 1881 in ostal na zavodu še 2 semestra kot pomož. asistent pri stolici za opisno in prakt. geometrijo. Napravil je 1882 usposobljen. izpit za poučevanje na gozd. sred. šolah, 1884 pri. nižjeavstr. namestništvu drž. strok. izpit za gozd., 1885 pa pri poljedel. ministrstvu drž. strok. izpit za tehn. službo. S 1. jan. 1885 je nastopil službo kot gozd. asistent pri drž. ravnateljstvu gozd. domen na Dun., 1. jan. 1888 bil premeščen k drž. gozd. ravnateljstvu v Gorico, 1. nov. 1888 pa k sekciji za uravnavo hudournikov in preiskovanje jam v Beljaku. Marca 1889 je bil že gozd. inspekcijski adjunkt, 27. dec. 1893 premeščen h gozd. inspekciji pri dež. vladi v Lj., kjer je nastopil službo 1. jan. 1894, 1. jul. 1894 imenovan za gozd. inspekcijskega komisarja, 1. jul. 1902 pa za viš. gozd. komisarja, 1904 dodeljen inspekciji za agrar. operacije v Lj., pri kateri je služboval kot inspektor od 1. jul. 1904, kot gozd. svetnik od 1. nov. 1907, kot višji gozd. svetnik od 1. febr. 1911, kot viš. agrar. inspektor od 1. jan. 1912 in kot viš. agrar. svetnik od 1. marca 1918. Pri tem uradu je bil do konca 1918. Pri dež. gozd. nadzorništvu in dež. vladi v Lj. je bil več let okr. gozd. referent za Kočevje in Lj. Prevzet v jugoslov. drž. službo je bil kot gozd. nadsvet. dodeljen poverjeništvu za javna dela v Lj., 4. jun. 1920 imenovan za gozd. referenta pri glav. poverjeništvu ministrstva za agrar. reformo v Slov., 1. okt. 1920 pa za viš. agrar. inspektorja pri agrar. direkciji v Lj. Še po upokojitvi (1. dec. 1924) jo do konca 1928 deloval kot sod. izvedenec agrar. in gozdar. Stroke.

Čeprav gozdar po svoji stroki, je bil P. znan posebno kot speleolog, čigar delo je potekalo v dobi, ko se je pričelo v zvezi z melioracijskimi deli prvo sistematično raziskovanje našega Krasa.

L. 1879 je znameniti dun. speleolog Fr. Kraus s svojimi znan. sodelavci ustanovil jamsko društvo, ki se je iz finan. razlogov pridružilo avstr. turist. klubu kot jamska sekcija, katere člani – med njimi P. – so tvorili Kraški komite. Ta je po velikih povodnjih na Notr. (1881) poveril Krausu(1885) sistematično raziskovalno delo na tem področju, zlasti raziskovanje jame Pivke, kmetij. ministrstvo pa je okt. 1886 pritegnilo tudi P.-a, da bi kontrolno izmeril Postojnsko jamo. Pri tem je P. ugotovil napako v risbi sicer pravilno izmerjene jame (iz l. 1833), zato so jo 1891 vnovič premerili. Opirajoč se na izsledke Kraš. komit. je po naročilu Kmet. minist. preiskoval tudi Kras med Planino in Vrhniko, da bi napravil načrt, kako bi preprečili vsakoletne povodnji, čeravno je bilo v zad. 40-ih letih izdelanih več takih načrtov (dr. Ad. Schmidt, inž. Schaffenrath, inž. dr. Vicentini, inž. Witschel), ki so se pa v bistvu opirali le na domneve o toku doslej neraziskanih podzem. voda. Na Planinskem polju in v okolici je 1886/7 meril vode, ki so v zvezi z izvirki Ljubljanice, Ljubije in Bistro, se zanimal za bližnje jame (Rinaldijevo, Škofjo, Logarčka), odkril v nepreveliki globini razsežen sistem podzemeljskega vodovja in požiralnike. Z železno vztrajnostjo je v sili z najetimi idrijskimi rudarji kopal jaške v dno Planin. polja in preiskal odtočne rove na njegovem spod. koncu. Dokazal je, da ne priteka največ vode s Hotenjko, kakor so domnevali domačini, marveč iz Malograjske jame, kjer je odkril, da se voda podzemeljskega jezera, ležečega 250 m od vhoda, odteka v dveh rokavih. Geodetska raziskava 1887/8 je pokazala, da prinaša vzhodni rokav (po njem se je P. peljal s čolnom 3800m daleč) vode iz Cerkniškega jezera, t. j., da se po njem odteka Rak. Po zah. rokavu, ki ga je zasledoval 2900 daleč, pa prihaja Pivka iz Postojnske jame. Šele P. je dognal, da pripadajo vsa notranjska polja porečju Ljubljanice, kar mu je utrdilo prepričanje, da so kraški izvirki le konec nekega podzemeljskega toka, ne pa podtalna voda. Ta trditev je ovrgla zmotno Grundovo teorijo o kraški podtalni vodi, ki so jo zagovarjali nekateri tehn. strokovnjaki, ki so P.-u tudi sicer stalno nasprotovali.

Rezultate svojih raziskovanj je P. objavil v člankih in razpravah: Die unterirdischen Flussläufe von Innerkrain. – Das Flussgebiet der Laibach, Mitt. Geogr. Ges. Wien 1887, 277–89, 561; 1889, 57–74; 1890, 483 do 517; Über die Entwässerungsarbeiten am Karste von Innerkrain, Wochenschr. Oesterr. Ing.- u. Arch.-Ver. Wien 1888, št. 13; Über die Geschichte der Untersuchungen des Innerkrainer-Karstes, Mitt. krain.-küstenl. Forstver. 1888, 40–4; Die Ursachen der Überschwemmungen in den Kesselthälern von Innerkrain, Wochenschr. Oesterr. Ing.- u. Arch.-Ver. Wien. 1888, št. 34, 35; Das Kesselthal von Planina und dessen unterirdische Wasserläufe, LZg 1889, št. 69, 70, 72; Die unschädliche Ableitung der Hochwässer aus den Kesselthälern in Innerkrain, Mitt. krain.-küstenl. Forstver. 1889, 132–42; Über die Wasserverhältnisse des Innerkrainer Karstes u. die unterirdischen Wasserläufe dieses Gebietes (predav. 1887); Über die Erforschung der Wasserverhältnisse am Karste (Mitt. f. Höhlenkunde, Wien 1887, št. 1); Die Dolinen bei Planina, LZg 1888, št. 199–205, 207; Höhlenforschungen in Krain im J. 1888, Mitt. d. Section f. Naturk. d. Oesterr. Tourist-Club (Wien), 1889, 28; Mrzla jama, ein. Wind- u. Wetterloch in Krain, LZg 1889, št. 205, 206; Gradišnica, die Teufelshöhle, die tiefste der bisher bekannten Karsthöhlen, LZg 1887, št. 121–4, 126; Gradišnica ali Vražja jama pri Logatcu v Sloveniji, Šumar. list 47 (1923) 593–602; 48 (1924) 107–11. P.-ove ugotovitve so vzbudile tudi v tujini veliko pozornost. L. 1893 se je franc. speleolog Martel pridružil P.-ovi ekspediciji, ki je dokazala zvezo Postojnske jame z vodami Magdalene jame. V Martelovem delu (Les abîmes, Paris 1894) so bili P.-ovi rezultati avtoritativno potrjeni. – L. 1888–90 je P. svoje raziskovanje razširil na Cerkn. jez. in Loško dolino. V Karlovici je našel 5, z nasprotne strani v Vel. Karlovici pa 6 podzemeljskih jezer. Nekoč se je njemu in trem delavcem šele po 8-urnem naporu posrečilo najti izhod iz te jame. V Škocjanu je odkril k štirim že znanim (na specialki) še 2 brezni.

P.-ov generalni načrt, po katerem bi odvajali vodo z Loškega, Cerkniškega in Planinskega polja, ne da bi pri tem oškodovali niže ležeča kraška polja in Barje, sloni na izsledkih nadrobnega ombrološkega opazovanja in drugih raziskovanjih. V glavnem je predlagal nekaj prekopov, zveznih predorov, poglobitev struge na dnu jezera, jez, poglobitev ponorov, nove odtočne rove itd. Ugovarjal mu je nač. Glav. odb. za obdelovanje Barja, Martin Peruzzi (gl. o njem zg. 312), čigar trditve je P. sicer z obširno utemeljitvijo 1888 zavrnil, vendar pa svoj prvotni načrt skrčil. Dež. odbor je 1893 zaradi nadaljnjih opazovanj rešitev za dve leti odložil kljub temu, da jo je velika povodenj v Loški, Cerkn. in Planin. dolini (maja 1892) nujno terjala. Pod P.-ovim vodstvom so na Planinskem polju do 1894 opravili zboljševalna dela, med katerimi sta najvažnejša dva umetno zgrajena ponora na spod. koncu Unca (Die Katavotrons im Kesseltale von Planina in Krain, Wochenschr. Oesterr. Ing.- u. Arch.-Ver. Wien 1889, št. 46, 47). Odslej se je tu maksim. stanje vode po trajanju skrčilo od prejšnjih 6–8 na 2 dni. Njegov načrt je uspel tudi v Loški dolini (1901–6): povodenj je laže odtekala v Golobino. P.-ovi načrti so ohranili vrednost in upoštevanje še 1934 pri novem načrtu za Loško dolino (inž. A. Hočevar) po hudi povodnji l. 1933. Dasiravno se samo za Cerkniško jezero melior. dela niso zganila z mrtve točke, se je P. do svoje smrti zanimal za njegovo osuševanje in v ta namen zbiral gradivo. V življenju je dosegel le toliko, da so počistili nekaj požiralnikov in jih znižali, da so bili dostopni sred. vodi. – Pri raziskov. in urejev. delih (1889–900) na Dolenj. Krasu (Ribnica, Kočevje) je uredil 3 ponore, izmeril podzem. strugo Tržiščice, zgradil 655 m dolg odvoden kanal za vis. vode Bistrice v novo odkriti ponor pri Žlebiču, s tem znižal val povodnji za pol metra, uspeh, ki so mu ga priznali tudi nasprotniki. (Zur Entwässerung der Kesselthäler von Reifnitz u. Gottschee, LZg 1892, št. 51, 52). P. je preiskal odtočne možnosti v Strugah, s svojim znanjem podprl osuševalna dela na Luškem polju (Luče), si prizadeval, da bi izrabil podzem. vodo Pivke kot pitno vodo za okoliške vasi, poskrbel za kranj. in istr. Kras pitno vodo ter narisal dve varianti za osušitev Čepičkega jez. in za melioracijo polja Rakite. – 5. maja 1894 je dobil od kmet. ministr. na Dun. brzojavni poziv, naj pride nemudoma reševat 7 jamarjev, ki so bili zaradi povodnji odrezani od zun. sveta v podzem. jami Lurloch pri Semmriachu na Štaj. in v smrtni nevarnosti. Zgodaj zjutraj 7. maja so po P.-ovem načrtu zgradili jez, ki bi naj preprečil dotok vode v jamo, sam se je, tvegajoč življenje, spustil vanjo in še tisto popoldne rešil vseh 7, že deveti dan v jami zaprtih ljudi. Reševalna akcija je zbudila svetov. senzacijo (P.: Das Lurloch im Streiflicht der Technik, Wochensch. Oesterr. Ing.- u. Arch.-Ver., Wien 1894, št. 36). Svoje poklicno delo v gozd. je P. izvrševal pri agr. komisariatu na Notr. Kot predstojnik tehn. odd. je zgradil okr. 300 km cest (večin. okrajnih), nekatere samo zato, da bi zboljšal dovoz v gozdove, kot ref. za gozd. je zadrževal preveliko sečnjo in uredil več drevesnic. Ob začetku prve svet. vojne bi naj vojni ujetniki po njegovem načrtu odvažali kamenje s Krasa, kar je vojna z It. preprečila. Med vojno je oskrboval armado z lesom ter s svojim vplivom tedaj in še po vojni obvaroval gozdove pred nepotrebnim pustošenjem. Dodeljen III. arm. povelj. ob Soči je izdelal načrt, po katerem bi podaljšali dostopni del Postojnske jame, ki je v zvezi z Malograjsko, pri povelj. Boroevićeve arm. pa preskrboval vojaštvo na Krasu s pitno vodo. Bit je odbornik in predavatelj Kranj.-prim. društ. (1913 do razpusta), pisatelj številnih strok. člankov. Mitt. krain.-küstenl. Forstver. 1893, 83–5; 1902, 34–45; 1907, 129–38; 1912, 48; 1901, 114–7; Die Höhlenburg Lueg in Krain, Oesterreich-Ungarns Naturschönheiten in Wort und Bild, Ill. Wiener Volks-Zg 1887/88, št. 15, 16; Die Fischerei am Zirknitzer See, Mitt. Oesterr. Fischerei-Ver. 1888, št. 27; Die Kronprinz Rudolf-Grotte im Küstenlande, Mitt. Geogr. Ges. Wien 1889, 74–9; Die hydrologischen Geheimnisse des Karstes und seine unterirdischen Wasserläufe, Himmel u. Erde (Berlin) 1889; Der Zirknitzer See u. seine geologischen Verhältnisse, Festschr. zur Erinnerung a. d. Feier d. fünfzigjährigen Bestandes d. deutsch. Staats-Oberrealschule in Brünn 1902, 273–81; Die Benützung des Laibacher Moores, LZg 1903, št. 208, 210–2; Die Lindwurmquelle bei Oberlaibach, LZg 1903, št. 134–6 (ponatis izšel tudi v Erdbebenwarte 1903/04, 1–6); Eine Skizze der hydrographischen Verhältnisse Innerkrains, LZg 1907, št. 108–10 (predavano na obč. zboru Kranjsko-primor. gozdar. društva v Planini 10. junija 1906); Über Stammkubierungen, Öster. Forst- u. Jagdzg 1911, 325–7; Die Eishöhlen und die Wassernot am Karstgebirge, Österr. Forst- u. Jagdzg, Wien 1912, št. 21; Eine geologische Skizze, des Zirknitzer Sees, LZg 1912, št. 288, 289, 291, 292; Eine tausendjährige Eibe in Krain, Österr. Forst- u. Jagdzg, Wien 1907, 219. V naših jezikih je objavil sledeče članke: Gozdarstvo na Kranjskem, Šumar. list 1922, 565–79; skupaj z inž. Šivicem Prispevki k smernicam naše gozdne politike, ibid. 1922, 51–7, 121–8, 209–14; Geografski i geološki opis Slovenije, v knjigi A. Šivic, Gozdarstvo v Sloveniji, Lj. 1923, 9–20; Nešto o kubiciranju dasaka, Šumar. list 1923, 123–6; Nešto o približnom kubisanju stojećih crnogoričnih stabala, ibid. 1923, 422–6; skupno z A. Ružićem Rezultati istraživanja slovenskog Krša, Pola stoljeća šumarstva 1876–1926, Zagreb 1926, 614–22; Zur Hebung der Waldwirtschaft im Hochgebirge (rkp. v NUK v Lj.); šest pisem strok. vsebine v članku Contributi sull'idrografia sotterranea della Venezia Giulia (Le grotte d'Italia 1928, 145–52).

Postavni in visokorasli P. (2,05 m) je bil Kraševcem dobro znan in zaradi svoje ljubeznivosti in dobrosrčnosti zelo priljubljen. Za svoje zasluge je dobil v Avstriji in Jugoslaviji visoka odlikovanja, ter bil imenovan za čast. občana trga Planine in drugih krajev na Notr. – Prim.: P.-ov curriculum vitae z dne 15. okt. 1884; Die Entwässerungsarbeiten in Innerkrain, LZg 1886, št. 242; F. Kraus, Neues vom Karst, Deutsche Zg (Abend-Ausg.) 1886, št. 5320; S. A., Die Entwässerungsarbeiten in den Kesselthälern von Innerkrain, LW 1886, št. 323; F. Kraus, Die Arbeiten in den Kesselthälern von Krain, LZg 1886, št. 282; Die Entwässerungsarbeiten in den Kesselthälern von Krain, Neue Fr. Presse 1887, št. 8351; poroč. dež. odb. 1888, priloga 82; F. Kraus, Aus dem Karste, Der Tourist (Wien) 1890, št. 24; S. Rutar, Vodne razmere na Notranjskem, LZ XI, 1891, 37, 39, 41, 42, 111; Technischer Bericht des k. k. F. I. A. W(ilheim) P (utick) Über den gegenwärtigen Stand und Anträge zur Fortsetzung der Schürfungen behufs Fassung der Höhlenquelle in der Situation des bestehenden Pumpenhauses an der Claraquelle bei Abbazia u. vorhergehend einige Bemerkungen über die Gemeindegebiete von Lovrana (Untergemeinde Opriz) gelegene Hochquellen mit Rücksicht auf die Wasserversorgung von Abbazia; Čepić am 30. August 1891 (rkp. v NUK v Lj); Mitt. Ver. d. Deutschen aus Gottschee II, 1892, št. 19 in 21; J. B., Postojna, sloveča Postojnska jama in njena okolica, Postojna, 1893², 5, 47; E. A. Martel, Rapport sommaire sur mes recherches dans les Cavernes du Karst etc. Septembre, Octobre 1893 (rkp. v NUK v Lj.); P.-ovi zapiski in skice ter koncept tehn. poroč. o reševalni akciji v Lurlochu (hrani jih njegov sin Ivan P.); Neue Fr. Presse, Abendbl. 1894, št. 10669; SN 1894, št. 103, 104, 107; S 1894, št. 104; LZg 1894, št. 104, 105, 107; K. Zweyer, Im Lurloche neun Tage lebendig begraben, Graz 1894, 9; E. A. Martel, Les Abîmes, Paris 1894, 434, 436, 442, 445, 450, 452–4, 457–8, 463; Rechenschaftsbericht vom Jahre 1894 über seine in Forstangelegenheiten entwickelte Thätigkeit in den politischen Bezirken Laibach Umgebung und Gottschee (rkp. v NUK v Lj.); J. Cvijić, Karst, Beograd 1895, 47, 48, 51, 75, 77; O. Gratzy, Die Höhlen und Grotten in Krain, MMK X, 1897, 145, 155, 163, 166; J. Žirovnik, Cerkniško jezero, Lj. 1898; 34, 36, 38, 40, 45, 46, 66–73; S. Rutar, Rakovska dolina in Cerkniško jezero, PV 1900, 4, 12; F. Nedeljko, Postojna, nje slavne jame in okolica, Lj. 1901, 46, 56, 58, 70; W. Knebel, Höhlenkunde, Braunschweig 1906, 71, 77, 78; Mitt. krain.-küstenl. Forstver. XXIV u. XXV, 1907, 129–38; A. Perko, Der Magdalenenschacht bei Adelsberg, LZg 1908, št. 39, 40; H. Bock, Die Höhlenforschung in Österreich, Mitt. f. Höhlenkunde IV, 1911, 4. H., 1, 3; K. Pick, Hidrografija in vodno gospodarstvo Krasa, Poročila hidrograf. odd. gradb. ravnateljstva. v Lj., 1919, 22 (tipkan rkp. v NUK); F. Župnek, Regulacija – osušenje in namakanje Cerkniškega jezera in Notranjskih kotlin, Jutr. Novosti 1923 št. 251, 256, 261, 267, 283, 274 in NDk 1924, št 5, 6, 9; M. Kabaj, Cerkniško jezero in okolica, Lj. 1925, 7, 19, 20, 30, 31; Pola stoljeća šumarstva 1876–1926, Zagreb 1926, 614–22; L. V. Bertarelli-E. Boegan, Duemila Grotte, Milano 1926, 350; J. Rus, GV 1928, 125–6; P. Kunaver, Kraški svet in njegovi pojavi, Lj. 1929, 6, 51–4, 56, 60, 92; I. Michler, Gradišnica ali Vražja jama, PV 1929, 81–4, 105; J 1929, št. 25, 26 (slika); Wiener Allg. Forst- u. Jagdzg 1929, št. 8 (slika); GV IV, 1929, 125–6, 128; Mitt. über Höhlen- u. Karstforschung, Berlin 1929, 79–80; Le Grotte d'Italia II, 1928, 145–52; III, 1929, 46, 47, 48; G. A. Perco, Die Adelsberger Grotte in Wort und Bild, Postumia 1929, 16, 20, 107, 112–4; Šumarski list 54, 1930, 195–6; P. Kunaver, V prepadih, Celje 1932, 35–44; Consorzio di Bonifica del Sistema dell'Arsa, Albona d'Istria 1934, 6; A. Hočevar, Melioracija kraških polj, Poroč. o kmet. anketi l. 1938, Lj. 1939, II, 89–97, 100, 104–5, 111, 115, 150; inž. A. Hočevar, Cerkniško jezero (obsežen tipkan rkp. brez letnice se hrani v Geogr. inst. lj. univ.); poročilo inž. A. Hočevarja; pism. sporoč. Ivana Puticka z dne 8. okt. 1946; pism. sporoč. inž. A. Šivica z dne 5. nov. 1946; poroč. dr. A. Šerka z dne 18. jun. 1948; poroč. univ. prof. ing. A. Pirca z dne 31. jul. 1948. I. R.