Pušar, Luka (okoli 1676–1760)

Pušar Luka, domnevni avtor nekega tiska iz leta 1750. R. se je ok. 1676 nemara v selški župniji (v rojstnih maticah ni vpisan), u. 10. maja 1760 kot župnik v Selcih nad Škofjo Loko, star 84 let. Študiral je v Lj. in na Dunaju. Bil je 1702–6 kaplan v Stari Loki, 1705–8 mestni vikar v Škofji Loki, 1708–15 župnik v Žireh in od febr. 1716 do svoje smrti župnik v Selcih. Tu je ok. 1750 ustanovil mesto 2. kaplana ter mu z ustanovnim pismom 2. maja 1755 in glavnico 6000 gld nem. velj. namenil dohodke beneficija, ki naj ostane za vse večne čase v Selcih, in ki se imenuje Pušarjev beneficium simplex sub invocatione s. Petri. Beneficiat imej stanovanje v kaplaniji, Šenovše imenovani, in užitek vrta in gozdička za njo ter bukovega gozda Goveja ravan, ki jih je P. za ta namen kupil. P.-jevo ime je zašlo po čudnem naključju v našo literarno zgodovino. Povod je dala knjižica Andoht Suete Lucie Devize in Marternize u Gorenski Cranski strani u Sevshki fari u Drashgoshah imenovani, natisnjena 1750 v mali 80 (12 strani), ki kaže na naslovni strani v bakrorezu podobo svetnice, držeče v desnici palmovo vejico, v levici pa posodo z očmi. V desnem spodnjem kotu je podoba signirana z I. L. P. V knjižici se omenjajo v zelo slabi slovenščini najprej nekateri čudeži (mirakelni) očesnih ozdravljenj iz 1746 in 1750, nato slede litanije in tri pesmi »od suete Lucie« in ena pesem »od suetega Jenovina (Ingenuina) shkoffa«. Prvi omenja to knjižico Marko Pohlin, Bibl. Carn. 38 v tejle obliki: »P. (J. L.) edidit S. Lucie Andoht … 1750, in 8. Totus libellus aeri incisus; sed plurimis mendis scatet.« P.-jevega imena ni nikjer, pač pa je Pohlin signaturo samovoljno spremenil iz I. L. P. v P. (J. L.). To napačno citiranje je zavedlo Simoniča, da je, ne oziraje se na črke signature, v svoji Slov. bibliografiji 10. knjižico pripisal Fr. Mihi Paglovcu. To je ovrgel že V. Steska IMK 1904, 72–4, a sam zašel v prenagljeni sklep, »da pomenjajo imenovane črke selškega župnika Luko Pušarja, ki je res tedaj (l. 1750) živel in so Dražgoše kot podružnica pripadale tačas k Selcem«. Toda tudi Steska se ni oziral na celotno signaturo I. L. P., tako da je ostala prva črka I. nepojasnjena. Rešitev vprašanja je (po Ante Gabru) naslednja. Signatura na naslovni podobi pomeni: J(osephus) L(ayer) P(inxit). Jožef Layer, ded Leopolda L.-ja, slikar v Kranju, kjer je u. 10. jan. 1744 (SBL I, 627), je bil narisal to podobico, ki se je prodajala dražgoškim romarjem. Ko se je 1750 natisnila knjižica S. Lucie Andoht, so prilepili nanjo Layerjevo podobico, kar se da ob natančnejšem pregledu opaziti ne glede na to, da je podobica natisnjena na drugačen papir. S to ugotovitvijo pade trditev, da bi bil Luka P. izdajatelj ali celo avtor imenovane knjižice. Morda je za natis kaj prispeval, a to je gola domneva. Tudi trditev Fr. Pokorna (IMK 1907, 171), da je P. dne 21. sept. 1755 ustanovil beneficij pri tedanji selški podružnici v Dražgošah, je v popolnem nasprotju z določbami ustanovnega pisma z dne 2. maja 1755, kjer se beneficij ustanavlja za 2. kaplana v Selcih in se izrečno določa, da ima ta beneficij za večne čase ostati v Selcih. O Dražgošah ni v ustanovnem pismu niti besedice. Nasprotno, P. se je ustanovitvi vikariata v Dražgošah, ki jo je prav ok. 1755 sprožil goriški nadškof Karel Mih. grof Attems, z vso silo upiral in v mnogih vlogah pojasnjeval neprimernost takega ukrepa in škodljivost za župnijo. Kljub temu je bil že 1756 ustanovljen vikariat v Dražgošah, z dvorno naredbo z dne 26. maja 1787 pa je bilo odrejeno, da se P.-jev beneficium simplex, ki je bil takrat izpraznjen, porabi za dotacijo vsakokratnega dražgoškega lokalista. – Prim.: Mrliška knjiga v Selcih III, 30; fascikla Selca in Dražgoše v škof. arh. v Lj.; ustanovna listina župnika L. P.-ja z dne 21. sept. 1755 v škof. arh. v Lj. (listinski oddelek); Pohlin 38; Simonič 10; Steska, F. M. Paglovec, IMK 1904, 72–4; Steska, IMK 1907, 170/1; Pokorn, IMK 1907, 171; Kidrič, Zgodovina 142, 156. Ara.