Pustoslemšek, Rasto (1875–1960)

Pustoslemšek Rasto, časnikar, r. 26. maja 1875 v Lučah ob Savinji nadučitelju Antonu P.-u, je že kot gimnazijec v Celju (matura v Nov. mestu) pisal v D in Südsteir. Post, kot jurist na graški univerzi pa v dunaj. list Der Süden, zlasti pa v SN, v čigar uredništvo je, opustivši pravne študije, stopil 1903 kot uvodničar in poročevalec za slovan. in jsl. dežele. Kot tak je prisostvoval med 18. in 22. sept. 1904 v Bgdu prvi jsl. umetn. razstavi, kongresu jsl. zdravnikov in jsl. vsedijaškemu kongresu. Pri tem je navezal stike s srb. iredentist. organizacijama Slovenskim Jugom in Narod. odbrano ter postal njiju poverjenik za Slovenijo. Obenem je pridobil za dopisnika SN iz Bgda Milana Pluta in SN vsebinsko pojačil s stalno rubriko Jsl. in Slovanske vesti. Po pobudi predsednika Svazu slovan. novinařů, pisatelja Jos. Holečka, je ustanovil 28. marca 1905 skupno s Fr. Govekarjem Društvo slov. književnikov in časnikarjev, ki se je, pristopivši Svazu, 14. maja 1905 udeležilo slovan. novinar. kongresa v Opatiji, kjer je bil P. izvoljen v central. odbor. Povabljen od predsednika Slavjanskega družestva v Sofiji, Štefana Bobčeva, je avg. 1906 organiziral in vodil Slovence na II. jsl. umetniško razstavo in I. kongres jsl. književnikov in novinarjev v Sofiji. Zanimanje za jsl. dežele na Balkanu je krepil tudi s poljudno znanstv. predavanji lj. prosvet. društva Akademije, čigar predsednik je bil 1913–4. Ob tristoletnici Trubarjevega rojstva je priobčil v SN 1908, št. 197–9 in 201–6 vrsto podlistkov o Primožu Trubarju (ponatis 1910 v samozaložbi) ter organiziral v Lj. 8. in 9. sept. 1908 slovesno polaganje temelj. kamna za Trubarjev spomenik in sočasni kongres slovan. novinarjev. Ta kongres je zelo pospešil zanimanje za Slovence v slovan. tisku, kar se je pokazalo tudi ob sept. dogodkih (20.–22. sept. 1908) v Lj. Takrat je tudi moskovski progresivni dnevnik Russkoe Slovo pridobil P.-a za svojega stalnega dopisnika, kar je ostal do 1914. Jeseni 1910 je P. organiziral koncert pev. društva Lj. Zvon v Bgdu ter napisal za to priliko kratek kažipot po Bgdu, prvi v slov. jeziku. Istega leta je P. oskrbel na slovan. kongresu v Sofiji udeležbo slov. kulturnih delavcev ter jih zastopal na kongresu skupno z Andr. Gabrščkom kot delegat. Jeseni 1912 je prišel na listi Nar. napred. stranke v lj. občinski svet, ki mu je pripadal do začetka 1921. Med 1911–2 je P. ponovno prepotoval ves Balkan. Na podlagi takrat nabranih informacij je napovedal v SN že prve dni sept. 1912, da bo v začetku okt. izbruhnila vojna balkan. krščanskih držav s Turčijo (članka: Kako je v Macedoniji, SN 1912, št. 201 in Vojna in mir, SN 1912, št. 207). Po izbruhu balkan. vojne je sodeloval pri ustanovitvi (26. okt. 1912) Odbora za nabiranje darov za Rdeči križ balkanskih držav ter prevzel v odboru mesto 1. tajnika. Jun. 1913 je bil izvoljen za odbornika Slovan. kluba v Lj., ki ga je ustanovil Ivan Hribar z namenom, da pošilja slov. učitelje in koloniste v novoosvobojene kraje na Balkanu. Klub pa so avstr. oblastva že 26. dec. 1913 zatrla. L. 1913/14 je bil dopisnik dunajskega dnevnika Slavisches Tagblatt (izd. Sertić). Dne 9. jun. 1914 se je kot zastopnik mesta Lj. skupaj z dr. Fr. Novakom udeležil odkritja spomenika Dositeju Obradoviću v Bgdu. Ob izbruhu 1. svet. vojne je bil P. kot rusofil in srbofil avg. 1914 postavljen pod polic. nadzorstvo, v začetku 1915 zaradi uvodnika v SN, št. 8 o sporazumu Slov. z Italijani, posnetega po št. 2 goriške Soče, konfiniran, ob it. vojni napovedi (23. maja 1915) zaprt na lj. gradu, potem pa interniran v taboriščih Wagna, Hainburg, Sitzendorf in Mittergrabern. Jan. 1917 so ga uvrstili v vojaško službo, postavili pred voj. sodišče na Dunaju in ga naposled poslali na gališko fronto, od koder se je nov. 1918 vrnil v Lj. L. 1919 je postal glavni urednik SN in to ostal do apr. 1925, ko je SN prevzela Žerjav-Kramerjeva skupina v JNS. Z naslovom ravnatelja pa je še nadalje sodeloval pri SN in J do svoje upokojitve 1. apr. 1941. Po razpadu avstro-ogr. države je P. nadaljeval delo za zbližanje Slovencev s slovan. narodi. Dne 9. nov. 1921 je z dr. Krivicem in dr. Lahom ustanovil Jsl.-češkoslovaško ligo v Lj. in jo vodil od maja 1931 do apr. 1934 kot predsednik; apr. 1934 je bil izvoljen za njenega častnega člana. L. 1926 je bil med ustanovitelji Vodnikove družbe, kateri je predsedoval ves čas do 1945. Ob potresni katastrofi v Bolgariji (14.–22. apr. 1928) je priredil v J javno zbirko v pomoč potresnim žrtvam ter 24. maja 1928 osebno porazdelil 100.000 levov med najbednejše v Čirpanu, Papazliju in Plovdivu, z ostankom 30.000 levov pa je dal urediti v Plovdivu ljudsko kuhinjo za 50 najrevnejših šolarjev. V priznanje za to pomoč ga je Slavjan. družestvo v Sofiji 1929 izvolilo za svojega častnega člana. Dna 5. maja 1934 je ustanovil v Lj. Jsl.-bolgarsko ligo, ki je uspešno širila medsebojno spoznavanje Slovencev in Bolgarov. Isto leto je prevedel komedijo bolgar. dramatika Štefana Kostova Goljemanova, ki je bila prvič uprizorjena v Lj. 7. jun. 1934. Pod P.-ovim vodstvom sta bili 1940 prirejeni razstavi slov. knjige v Sofiji in (okt. 1940) bolgar. knjige v Lj. Febr. 1941 je na željo Vsesovjet. organizacije za kulturne stike z inozemstvom (VOKS) v Moskvi skupno z dr. Goričarjem in dr. Marušičem pripravljal razstavo slov. knjige v Moskvi, ki jo je preprečila svet. vojna. – V domačo politiko P., razen l. 1931, ni posegel, dasi je bil vedno odločen pristaš Nar. napredne in pozneje Jsl. demokr. stranke ter osebni prijatelj Iv. Hribarja. Dne 8. nov. 1931 je na listi JNS kandidiral in tudi prodrl kot narod. poslanec gornjegrajskega okraja. V narod. skupščini se je zelo potegoval za to, da bi prišlo veleposestvo lj. škofije v gornjegrajskem okraju pod udar agrar. reforme. Izvedba dotičnega razlastilnega zakona pa je naletela pri banski upravi v Lj. na ovire, kar je P.-u zagrenilo nadaljnje delovanje v narod. skupščini, tako da pri novih volitvah 1935 ni več kandidiral. – Spričo svoje velike zaposlenosti v poklicu in pri propagand. delu P. svoje literarne nadarjenosti ni mogel v večji meri razviti. Razen člankov o Primožu Trubarju in prevoda Kostovega Goljemanova (gl. zgoraj) je objavil samo dva večja spisa pretežno memoarne vsebine: Začetki stanovske organizacije slov. novinarstva (Razstava 1937, 243–63) in Ko smo pripravljali pota (MiD 1938, 11–21). V tem zadnjem članku opisuje svoje delovanje za zbližanje Jugoslovanov med 1904–9. – Prim.: SN 1904, št. 215; 1905, št. 71; 1906, št. 199–201; 1908, št. 208–9; 1912, št. 201, 207; 1913, št. 124; 1914, št. 8, 133; 1921, št. 254; 1925, št. 117 (slika); 1931, št. 118, 255; 1934, št. 93, 128; J 1921, št. 265; 1925, št 121 (Smrekarjeva karikatura); 1926, št. 37; 1928, št. 90–6, 112, 135; 1931, št. 121, 250 (slika), 260; 1934, št. 93, 102, 130; Šlebinger, 246, 291; O. Vochoč, V Drápech (Praga 1923) 166, 171, 177; Velika pratika 1926, 121–3; Hribar I, 476; II, 199 (slika), 232, 234, 245; Češkoslov.-jugoslov. revue 1931/32, 432–4; Gabršček II, 490; Kron 1934, 145 (slika); Razstava 13, 243–63, 269; MiD 1938, Ob dvajsetletnici Jsla 11–21, 41–4; Lah, Knjiga spominov II, 21, 28–9; Zgod. 15letnega obstoja Jsl.-češkoslovaške lige v Lj. 1937, 2, 6, 17, 39–43, 54 (v mapi NUK v Lj.). *