Pukl, Jakob (1849–1913)

Pukl Jakob (Radoslav), rodoljub in podpornik dijakov, r. 14. jun. 1849 v Žečah pri Konjicah iz premožne kmet. rodbine, u. 8. maja 1913 v Maria Enzersdorfu pri Dunaju. Ljud. šolo je obiskoval v Konjicah, gimn. v Celju, kjer sta mu bila sošolca konjiški rojak M. Napotnik, poznejši lavantinski škof (SBL II, 190–2), in Solčavan F. Štiftar, pozneje gimn. prof. v Kalugi na Ruskem (u. 1912). Po odlični maturi 1871 se je vpisal na pravno fakulteto na Dunaju. Po končani vojaški službi je postal rez. poročnik in 1878 napredoval za rez. domobranskega nadporočnika (SN 1878, št. 103). Na Dunaju je bil od 1875 član akad. dr. Slovenija ter od jun. 1879 do maja 1880 njen predsednik. Kot tak je 30. nov. 1879 pozdravil na Dunaj premeščeni kranjski pešpolk št. 17 ter pripel na polkovno zastavo venec Slovenije (SN 1879, št. 281). V teh letih je pošiljal SN-u poročila o slovan. kulturnem življenju na Dunaju (šifra P. R. P., pseud. Radoslav Perunov). O binkoštih 1880 (16. maja) je priredil v imenu Slovenije izlet dunajskih in graških visokošolcev v Mürzzuschlag, ki se je razvil ob udeležbi drugih slovan. akad. društev in številnih slov. gostov (Stritarja, Šukljeta, dr. Delete i. dr.) v pomembno slovan. manifestacijo (SN 1880, št. 121, 122). Vnovič izvoljen za predsednika Slovenije maja 1881 in apr. 1882, je ustanovil v društvu knjižnico in uvedel institut podpornih članov, iz katerega se je ob njegovem sodelovanju 1888 razvilo Podporno društvo za slov. visokošolce na Dunaju, ki mu je bil P. več časa predsednik. Dne 5. febr. 1881 je organiziral v okrilju Slovenije na Dunaju Vodnikovo, 6. dec. 1882 pa Prešernovo slavnost, na kateri je imel tudi slavnostni govor (SN 1882, št. 284). Ok. 1878 je vstopil kot solicitator v pisarno dun. odvetnika dr. Vikt. Fuchsa, kjer se je seznanil z bogato vdovo iz Maria Enzersdorfa in se z njo poročil. Zagotovivši si s tem pogoje za udobno življenje, je čedalje bolj zanemarjal študije na pravni fakulteti in jih ok. 1888 docela opustil. Postal je, najbrž po dr. Fuchsovem vplivu, dopisnik dunajskega konservativnega dnevnika Vaterland; poleg tega je bil sodni tolmač za bolgarski jezik. Kot organizator družabnega žviljenja dun. Slovencev je med dr. ustanovil in dolga leta vodil društvo Zvezda na Dunaju in bil med ustanovitelji Slovan. pevskega društva na Dunaju. Radodarno je podpiral slov. visokošolce, tudi I. Cankarja za njegovega bivanja na Dunaju (1898–1909). Po iniciativi slov. in hrv. drž. poslancev je 1. jul. 1898 začel izdajati polmesečnik Der Süden, Organ für die politischen, culturellen und wirtschaftlichen Interessen der Kroaten und Slovenen, ki je izhajal, od 1899 kot tednik, do konca 1900. Ob državnozborskih volitvah 3. jan. 1901 je nastopil v 5. kuriji na Štajerskem poleg Jož. Žičkarja in Drag. Hribarja kot samostojen kandidat na slogaškem programu; kandidaturo je postavil, ko se temu na privatno pismeno vprašanje ni protivil L. Gregorèc. V volivnem boju pa je ostal sam, ker so se slov. organizacije in časniki zbrali ali okoli Žičkarja ali okoli D. Hribarja. P. ni imel več stika z dejanskim političnim življenjem doma in tako tudi njegova tiskana kandidatska okrožnica s poudarjanjern narodnosti, vere in gospodarstva ni zajela nikogar; bila je samo odraz Mih. Vošnjakovih govorov v dunajskem parlamentu. – Prim.: SN 1878, št. 103; 1879, št. 281; 1881, št. 121, 122; 1882, št. 284; 1898, št. 149; 1913, št. 107; S 1913, št. 107; SGp 1913, št. 20, 21; J. Vencajz, Spomenica ob 25 letnici akad. dr. Slovenija (Lj. 1894), 67, 74–6, 85, 107, 143, 156; Tuma 122; Kron 1939, 9*–10* (Göstl). Ara + Baš.