Puhar, Janez Avguštin (1814–1864)

Puhar Janez Avguštin, izumitelj fotografije na steklenih ploščah, slikar in pesnik, iz meščanske obrtniške (kamnoseške) rodbine r. 26. avg. 1814 v Kranju in ondi u. 7. avg. 1864. Obiskoval normalko v Kranju, po dovršenem 3. razredu pa gimn. v Lj. Bil je izredno nadarjen in se je v srednji šoli priučil francoščini, angleščini in italijanščini. Rad se je ukvarjal z risanjem in botaniko, v višjih razredih pa zlasti z matematiko, fiziko in kemijo. Posebno nadarjen za glasbo je igral več instrumentov, ki si jih je v poznejši dobi večinoma sam napravil. Zanimala ga je tudi astronomija. Po dovršenih gimn. študijah se je hotel posvetiti umetnosti, na materino željo pa je stopil v semenišče in bil 1838 ord. Služboval je kot kaplan v Leskovcu pri Krškem (1838), Svibnem (1839), Metliki (1839), Ljubnem (1842), Radovljici (1845) in na Bledu (1846–53). Bled s svojo romantično okolico, kamor je zahajalo mnogo tujcev, ki so radi občevali z naobraženim P.-jem, se mu je zelo priljubil. Z Bleda je bil premeščen v Cerklje (1853–61), od tod pa v Smlednik (1861), Kamnik (1862) in naposled na Dovje (1863). Bolan se je v jun. 1864 vrnil v Kranj umret.

Dne 19. apr. 1842, niti tri leta za tem, ko sta Daguerre in Niepce objavila svoj izum fotografiranja na posrebrene kovinske plošče, je P. izumil fotografiranje na steklene plošče, ki je tudi sicer precej različen od Daguerreovega. Njegov fotogr. postopek, ki še ni popolnoma pojasnjen, je sledeči. Očiščeno stekleno ploščo je prevlekel s tanko plastjo žvepla in jo izpostavil jodovim param. V aparatu so pri osvetlitvi delovale na ploščo pare živega srebra. Slabotno sliko, ki jo je dobil pri osvetlitvi, je ojačil z bromovimi parami in ustalil z alkoholom. P.-jev postopek je suh fotografski proces in ni danes v fotografiji nikjer v rabi, niti ni znano, da bi bil še kdo razen njega kdaj delal po njegovem načinu. Važno pa je dejstvo, ki v svetu še ni priznano, da je P. prvi rabil steklene plošče za podlogo in nosilec fotografske slike. Prav tako moremo šele danes presoditi važnost uporabe živega srebra pri nastanku slike, kajti pomen živega srebra za senzibiliziranje svetločutne plasti so šele v zadnjih letih znova odkrili prav v P.-jevi obliki (prim. F. Dersch u. H. Dürr, Über Sensibilisierung photographischer Emulsionen durch Quecksilberdampf v Veröffentlichungen des wissenschaftl. Laboratoriums der photograph. Abteilung Agfa, 1937, Bd. V). P.-jeve fotografije so večinoma neprozorne in učinkujejo kakor diapozitivi le, če je plast na plošči tanka in enakomerna. P. je imel še več drugih iznajdb, o katerih pa imamo premalo podatkov, da bi jih mogli oceniti po njih važnosti. Med te spadajo: prenašanje slik z elastičinih plošč na papir, steklo itd. (neke vrste kopiranje slik), povečavanje slik z laterno magico, pretiskavanje slik s tiskarsko barvo in stiskalnico in fotografiranje na papir z žveplom in živim srebrom.

L. 1851 se je udeležil P. londonske industrijske razstave in bil odlikovan z bronasto kolajno, 1852 pa je poslal nekaj svojih silk na razstavo v New York. Pariška Académie nationale agricole, manufacturière et commerciale ga je 17. jun. 1852 imenovala za svojega člana in mu izročila diplomo, v kateri ga naziva »inventeur de photographie sur verre«. Ta odlika in objava njeg. izuma, ki jo je priobčila Akademija znanosti na Dunaju v Sitzungsberichte 1851, sta bili edini priznanji, ki jih je bil na svetu deležen, danes pa je v fotografski literaturi (po krivici) docela pozabljen. P. svojih izsledkov ni rad objavljal. Leto 1852 ali 1853 je bilo zanj usodno: prestavljen je bil z Bleda, umrla mu je ljubljena sestra Francka in v fotografiji so se pojavile nove iznajdbe (uvedba albumina, kolodija, želatine), ki so njegove potisnile v stran. Vse to je bilo vzrok, da svojih poznejših iznajdb ni nikjer več objavil.

P. je mnogo fotografiral in eksperimentiral. Za njegove slike so se zanimali tujci, ki so zlasti na Bledu prišli z njim v stik; le-tem jih je P. mnogo razdal. Doma se jih je ohranilo le zelo malo, večinoma v rokah redkih sorodnikov. Slike kažejo razvit umetniški okus in precizno tehnično izdelavo, tako da niso izgubile skoraj nič svoje lepote in risbe. Šele približno 30 let po P.-jevi smrti je oživelo zanimanje zanj in njegovo delo in se zlasti v zadnjih letih poživilo.

Pregled do pred kratkim ohranjenih P.-jevih fotografij. I. Fotogr. na steklo: avtoportret; bratranec Vorenc P. in mati (last Nar. muzeja); avtoportret, sestra in reprodukcija Vodnikove slike (last P.-jevega nečaka dv. svet. Jul. Polca); cerkev in vas Cerklje s skladateljem Vavknom v ospredju (last ge. J. Lapajne). – II. Fotogr. na solnat papir: reprodukcija. Lion. da Vincijeve zadnje večerje, reprodukcija neke slike Blejskega jezera (prevlečena z barvo), slika Blejskega jezera in skladatelj Gregor Rihar na Blejskem jezeru (last Nar. muzeja); reprodukcija slike, ki predstavlja ženitovanje v Kani Galilejski, reprodukcija neke svetopisemske ženske osebe in slika Blejskega jezera, enaka muzejskemu izvodu, a boljša od njega (last J. Polca). – III. Slika na papir, najbrž napravljena z žveplom in živim srebrom, ki predstavlja P.-ovo sestro Terezijo, omož. Polčevo, v dekliških letih (last J. Polca). (Navedene slike, ki jih je hranil J. Polec v Kamniku, so bile med nemško okupacijo 1944 odnesene ali uničene.)

Ohranjeni akvareli in risbe kažejo, da je bil P. spreten risar – njegov prijatelj Pustavrh je trdil, da riše, kakor da bi nitke prešteval – imel dober umetniški okus (v njegovi zapuščini je precejšnje število izbranih bakrorezov) in smisel za harmonijo barv; nekoliko slabotnejši pa je v perspektivi. Od akvarelov je hranil Jul. Polec (sedaj njegov sin dr. Janko P.): portret P.-jeve sestre Francke, Francko na mrtvaškem odru ter skupino, ki predstavlja očeta in sestri. Prav tam je tudi s svinčnikom narisana risba Gradu (starega Bleda) in iz črega papirja izstrižena P.-jeva avtosilhueta, kakršne so bile tisti čas zelo v modi.

P. je pesnil slovensko in nemško. Nemške pesnitve so pod očitnim vplivom Frid. Schillerja. Slovenske so pa preproste in lahke; v njih je zadel miselnost in ton narodne pesmi in njeno fantazijo; zato ni čudno, da so nekatere izmed njih ponarodele. P. je mnogo občeval s tedanjima skladateljema Greg. Riharjem in Andr. Vavknom v Cerkljah in jima iz lastnega nagiba ali na prošnjo dajal svoje pesmi, da sta jim priredila napeve. Jak. Aljaž je sicer sporočil, da je v Smledniku pomagal peti cerkveno pesem, o kateri mu je organist povedal, da jo je zložil P. (Aljaževa dopisnica z dne 19. sept. 1925), vendar ni spisanega dokaza, da bi bil P. tudi komponist. V njegovi zapuščini je bilo baje mnogo not, toda o teh danes ni sledu. Slovenski prigodnici sta Venec na grob sestre Frančiške Pucher, spoštovane pevke na cerkvenem koru kranjskiga mesta (u. 3. sušca 1852) in Venec spoštovanja in priserčne bratovske ljubezni na grob čast. gospoda Matevža Pucherja, kaplana v Naklim. Rokopis prve hrani Nar. muzej, izšla pa je, slabo popravljena, v ZD 1852, št. 12, druga pa v ZD 1856, št. 52, V Glasih Gorenskih I (1861), ki jih je izdal Andr. Vavken, so P.-jeve pesmi: Zdrava, draga domovina, Poziv Gorencam, Mlin, Selsko veselje in Otožnica po rajnkem Kamilo Mašeku, c. kr. učeniku glasbe v Lj. Zadnja je ponarodela kot znana žalostinka Vigred se povrne. Slišal jo je O. Dev v okolici Črnomlja, harmoniziral za moški zbor in priobčil med nabranim gradivom kot belokranjsko narodno pesem. Za njeno avtorstvo se je potem vnela časnikarska pravda, ki je končno pesem prisodila P.-ju, melodijo pa Vavknu. V Vavknovih Glasih Gorenskih II (1863) in Napevih cerkvenih pesem sta P.-jevi Lovska in Velikonočna. Od nemških pesmi so znane kot P.-jeve: Hoffnung, LZg 1852, št. 87; Maiblüthen, LZg 1852, št. 116; sonet Aufblick, LZg 1852, št. 258; Abschiedsgruss an Veldes, LZg 1853, št. 108. – Prim.: I. Življenje in delo: N 1849, 209; 1851, 115; 1864, 279; P.-jeva pisma dr. Schrötterju 3. sept., 25. okt. in 2. nov. 1850; pismo Aymar-Bressionu; Sitzungsber. d. mathem.-naturw. Cl. d. kais. Akad. d. Wiss. 1851, Bd. V, H. 1, 43–6; kaligrafično spisano in popravljeno poročilo za dunajsko Akademijo; LZg 1852, 418, 511, 1109; 1864, 577; Kukuljević 358; Kukuljević, Arkiv za jugoslav. povj. V/2, 136; Wiener Zg 1864, 577; Wurzbach XXIV, 45; I. Lavrenčič, Zgod. cerkljanske fare, Lj. 1890, 100; A. Müllner, Argo 1893, Nr. 1; F. Lampe, DS 1893, 144, 240, 382 (s sliko); Wiener freie Photograph. Zg 1900, H. 2, 18 (s sliko); I. Vrhovnik, Iz dnevnika Bl. Blaznika, IMK 1909; S 1914, št. 30 (dr. Mal); V. Steska, Slov. umetnost I (1927) 286; J. Lapajne, Od Ilirije do Jugoslavije (1931) 76/7 s sliko Cerkelj 64/5; Fotoamater 1934, št. 2; Cenik drogerije Gregorič v Lj.: Ob stoletnici fotografije (s sliko); Slov. fotografija (Branc) 1935; Cosmorama (A. J. van Gelder) 1936, Nr. 1; Mal 370, slika 371; K. Kocjančič, Pot v fotografijo (1948) 11 (slika), 12; poročilo župn. Ant. Furmacherja na Dovjem 20. jun. 1864 o zadnjih mesecih P.-jevega življenja v lj. škof. arhivu. – II. Pravda za »Vigred«: Pevec I (1921), št. 3/4; F. Neubauer, Čigava je pesem: Vigred se povrne? S 1924, št. 86; pisma O. Deva J. Polcu 5. in 15. sept., 9. in 27. okt. 1925; izjava J. Škrbinca v J 1925, št. 209 in S 1925, št. 203; Stegovec, Kdo je avtor Vigredi? J 1925, št. 211; P. Kozina, Vigred se povrne, J 1925, št. 253; O. Dev. Kdo je skladatelj Vigredi? SN 1925, št. 252; J. Kiferle, Vigred se povrne, S 1937, št. 251. Branc.