Pugelj, Milan (1883–1929)

Pugelj Milan (Emil), pesnik in novelist, r. 3. jan. 1883 v Kandiji pri Novem mestu, u. 3. febr. 1929 v Lj. Bil je učiteljev sin in obiskoval šest gimn. v Novem mestu (1895–1902), šel nato na Sušak, kjer je v II. teč. 1904/5 kot sedmošolec izstopil in prišel v Lj. kot časnikar in pisatelj; prvi čas je bil pri uredništvu S; od 1. apr. 1910 do 1. nov. 1922 je opravljal službo uprav. tajnika MS; ko je bila MS razpuščena (sept. 1914–jul. 1917), je bil brez dohodkov; ta čas je služil kruh z igranjem klavirja v kinu, nato je prišel k lj. mestnemu aprovizacijskemu uradu. S 1. nov. 1922 je nastopil kot tajnik pri Nar. gledališču v Lj., kjer je bil pozneje režiser in nekaj časa nadomeščal tudi ravnatelja drame. – Kot organizator si je zamislil Literarno pratiko kot slovenski slovstveni almanah; založbo je prevzela Kleinmayerjeva in Bambergova knjigarna, toda Pratika je izšla samo za l. 1914. 1915–7 je urejal Sn, 1918–9 sourejal LZ. Na njegovo pobudo se je 1920 ustanovilo Društvo slov. književnikov, ki mu je bil prvi tajnik. Kot poklicni pisatelj je trpel pomanjkanje, kar je zakrivilo njegovo zgodnjo srčno oslabelost, za katero je tudi umrl. S pesmimi in novelami je začel že v prvih gimn. letih; v 3. šoli je skušal obnoviti nekdanjo Kettejevo Zadrugo v Nov. mestu, začel pisati v V in Zk (psevdonim Ivo Danič, Roman Romanov), sodeloval pri DS (1901–7), pri LZ od 1904 dalje in pri Sn (1902–17), pri DP, SN, INK (1910–1). Več novel je izšlo pri MS, tako: Anina prva ljubezen, Diletant (ZK 1906); Kapela sv. Florjana, Žandar Stružnik (ZK 1907); Hrizantema in Cimbas, Anžiček, Evelina in Lina (ZK 1908), Gregor (ZK 1911). Poleg leposlovja je za revije prispeval slovstvene ocene in poročila o splošnih kulturnih dogodkih, zlasti o umetnostnih razstavah. O gledaliških predstavah je pisal v Sn (1910) in SN (1912/13). Večino svojih novel je zbral v knjigah: Mali ljudje (1911); Ura z angeli, Brez zarje (1912); Mimo ciljev (1914); Zakonci (1916, 1924²); Črni panter, Naša leta (1920); Popotniki (1927). Izbor pripovednega dela s portretno študijo Ob Milanu Puglju je oskrbel F. Koblar: Izbrane novele (1948). – P.-eve pesmi segajo v mlajšo dobo, v glavnem do l. 1910; kot čista lirika se naslanjajo neposredno na novo-romantični impresionizem; ljubezenska čustva so kljub trpkosti ubrana v zvočno ritmiko, njegov svet se odpira v blesku in zanosu; značilen je tudi njegov naslon na folkloro (Sveti Izidor, LZ 1908); vendar se v pesmi ni dokopal do samoniklosti. Izrazitejša je njegova proza, kjer se kmalu oprosti lirskega nastroja (v tem je značilna Hiša na holmu, DS 1904) in začne realistično oblikovati male ljudi, dolenjskega kmetiča, malomeščanskega zasebnika in uradnika; svoj svet riše s pozitivistično analizo po zgledu A. Čehova in s čutnostjo G. Maupassanta s posebnim darom za drobno tragiko pa tudi za humor, vendar je pri obravnavanju etičnih vprašanj večkrat površen. P. je najplodovitejši in najizrazitejši novelist ob slov. Moderni; pripovedne mojstrovine, štiri kratke novele je prevedel v hrvaščino P. M. Rakoš (Pripovjesti, Osijek 1916). – Kot gledališki tajnik je nekaj časa urejal Gled. list, kot režiser je v ljudski igri poizkušal uvesti živo narečje in je v splošnem posvečal veliko skrbi jezikovni lepoti igre. – Prim.: SL 1929, št. 7; J 1929, št. 30 (s sl.); SN 1929, št. 28; Fr. Lipah, Gled. list 1928/29, 65; Juš Kozak, LZ 1929, 193; J. Vandot, Iz Pugljevih mladih let, Odmevi I (1930); Ob petdesetletnici M. Puglja, Odmevi III. (1931/33); Iv. Albreht, Obraz M. Puglja v njegovih Zakoncih, prav tam; J. Dolar, NOja 1948, 179–82; Šlebinger, 121. Slika: ASK 124. Kr.