Primožič, Robert (1893–1943)

Primožič Robert, operni pevec in režiser, r. 11. marca 1893 (op. ur.: 20. feb. 1893) v Trstu, u. 16. dec. 1943 v Lj., je po prvi pevski izobrazbi v Trstu, ki jo je izpopolnil v Milanu in Budimpešti, postal 1918 član zgb. nar. gledališča za baritonske vloge in se v 11 sezonah povzpel med prve pevce hrv. opere. Ob krizi v tem gledališču 1928 je odšel na opero v Budimpešti, čez leto dni pa vstopil v službo pri lj. operi, ki ji je ostal zvest do smrti. Bil je pevec velikega formata ter dosegel kot Rigoletto, Scarpia (Tosca), Don Juan, Amonasov, Falstaff, Jago (Othello), Mefisto (Faust), Boris Godunov, Knez Igor, Evgenij Onjegin, Zrinjski, blodeči Holandec, pa tudi v domačih operah Črne maske in Hlapec Jernej pomembne uspehe. Kot režiser se je začel uveljavljati že v Budimpešti, močno pa v Lj., kjer je v smislu modernih načel skušal spraviti odrsko igro v sklad z zahtevami orkestra. V Lj. je zrežiral Boris Godunova, Kneza Igorja, Othella, Tosco, La Bohème in naposled Sneguročko. L. 1943 je bil imenovan za šefa lj. operne režije. Umrl je nenadoma v Lj., zadet od strela vinjenega nemškega vojaka. – Prim.: NE III, 690; J 1943, št. 57 (slika), 286; 1944, št. 28; Gled. list 1944, operne izdaje št. 7 (slika). Ara.

PRIMOŽIČ Robert, operni pevec in režiser, r. 20. febr. 1893 (v SBL nepravilno 11. mar. 1893) v Trstu (Rojan), u. 16. dec. 1943 v Lj. Oče Franc, kamnosek, mati Ana Višnovec. V Trstu je obiskoval šolo, a se je že v mladih letih popolnoma posvetil petju. Študiral je pri Escherju in De Filippiju in pri 19 letih nastopil v Narodnem domu v operi Nikola Šubić Zrinjski (sezona 1912/13). Med prvo svet. vojno je nekajkrat pel z it. opernimi skupinami v Trstu in na Reki. 1916 je odšel v Osijek, se nato izpopolnjeval v Milanu in 1918 podpisal pogodbo z zagrebško Opero za baritonske vloge. V Zagrebu je ostal 11 sezon in se povzpel med prve pevce hrv. Opere. V tem času je kot gost nastopil v Lj., Pragi, Bratislavi, Budimpešti in v Trstu v gledališču Rossetti v operi Krišpin in njegova botra (F. in L. Ricci). Na njegovo pobudo so kasneje to opero uprizorili tudi v Lj. 1927 je sprejel angažma v Budimpešti, kjer je ostal le eno leto. Bil je na višku kariere in je imel v repertoarju približno 90 vlog. V tej dobi se je začel ukvarjati tudi z operno režijo. 1928 ga je Mirko Polič poklical v Lj. in postal je član lj. Opere. Tu je pel v baritonskih vlogah, režiral in za nekatere predstave pripravil scenografski osnutek. Nastopil je v vlogi Borisa Godunova v Politeama Rossetti ob drugem gostovanju lj. Opere v Trstu jul. 1939. Dvorano so tisti večer skoro v celoti zasedli fašisti, ker se je prvo gostovanje 1937 spremenilo v navdušeno manifestacijo slov. občinstva. Medtem ko se je P. zahvaljeval občinstvu za aplavze, je dvignil roko v rimski pozdrav, kar je izzvalo ogorčenje pri trž. Slovencih in tudi pri dirigentu Mirku Poliču, ki je na predstavi vodil orkester. Polič potem dolgo ni govoril s P., vendar je to gesto takole komentiral: »Primožič je res pozdravil po rimsko, in sicer po svoji veliki ariji, s katero je vzbudil velik aplavz. To je naredil izključno iz nekakšne zanesenosti spričo navdušenja občinstva, nikakor iz kakega političnega vzroka, ker se ni nikoli navduševal za fašizem.« (Ustna pričevanja). Na predlog Prosv. ministrstva je bil P. 31. jan. 1941 predčasno upokojen. Odlok je bil preklican z odredbo Civilnega komisarja za zasedeno ozemlje maja 1941. P. je bil ponovno sprejet v službo NG v Lj. kot operni pevec in glavni režiser Opere, posvetil pa se je predvsem režiji. 16. dec. 1943 je po vaji in vodstveni seji v Operi stopil v gostilno, kjer ga je vinjen nemški vojak nepričakovano ustrelil. - P. je bil pevec velikega formata z lepim in obsežnim glasom ter odličen igralec. V njegovem baritonskem in bas-baritonskem repertoarju so bile najvažnejše vloge: Rigoletto, Scarpia (Tosca), Figaro (Seviljski brivec), Grof Luna (Trubadur), Zrinjski, Knez Igor, Wotan (Valkira), Mefisto (Faust), Boris Godunov, Johanaan (Saloma), Jago (Othello), Evgenij Onjegin in Arcezij (Mrtve oči). Nastopil je tudi v Bravničarjevem Hlapcu Jerneju in bil prvi Lorenzo v Kogojevih Črnih maskah. Kot interpret si je izoblikoval oseben stil, ki bi ga lahko imenovali naturalistično-romantičnega, pri katerem je razvil celo paleto čustev. V režiji je skušal usklajevati odrsko igro z izvajanjem orkestra. V tedanjem gledal. snovanju je predstavljal zmernejšo smer (J. Sivec). Med režiranimi deli velja omeniti Borisa Godunova, Kneza Igorja, Othella Tosco, La Boheme in Sneguročko, ki je bila njegova zadnja dokončana režija.

Prim.: Ž. urad Rojan (Trst); SBL II, 584 in tam navedena liter.; L. Rehar, Liki iz naše preteklosti, RAITrstA 19. maja 1971; J. Sivec, Dvesto let slov. opere, 25; SGL II, 552; Rojan skozi čas, 91 (tu priimek Primož namesto Primožič); Sardoč, 111, 271; dokumenti v Gled. muzeju v Lj.

ldt