Primožič, Anton (1855–1944)

Primožič Anton, šolnik, r. 14. jan. 1855 mlinarju Valentinu P.-u v Pevmi tik Gorice, u. 17. aprila 1944 v Zgbu. Mati Katarina je bila sestra nadškof. kanclerja St. Bense (u. 1900), čigar vzgojni vpliv in moralna in gmotna podpora sta P.-u usmerila življenjsko pot. Po prvem pouku v zasilni šoli šmaverskega kurata Mašere je bil 3 leta na goriški normalki ter 1866–74 odličnjak gimn. v Gorici, kjer mu je bil učit. slov. Fr. Levec, sošolec (že od 3. razr. normal.) pa kasn. nadšk. dr. F. Sedej, ki mu je ostal do svoje smrti najboljši prijatelj. P. je bil med dijaki, ki jih je pripravljal nar. voditelj dr. K. Lavrič (SBL I, 621–4) za nastop pri čitalniških Besedah in taborih po Goriškem in Vipavskem. Instrukcija v rodbini preds. viš. dež. sod. Ferfoglie je P.-u omogočila študij klas. filologije v Innsbrucku, kjer so mu bili prijatelji pisatelj A. Koder (SBL I, 488), častnik Komel-Sočebran (SBL I, 492) ter drugi Jugoslovani (Dalmatinci) in Čehi. L. 1878 je diplomiral, 1879 pa promoviral za dr. phil. Na priporočilo prof. Jülga je bil že jeseni 1878 nastavljen v Testu kot suplent in postal učit. pri švedskem konzulu. Za časa enoletne voj. službe na Dun., je v drugi pol. leta istočasno učil kot suplent v I. okr. (Hegelgasse) in bil domači učit. pri rodbini intendanta dvor. gledališč, baronu Besecny-ju. Službe v domovini ni dobil, imenovali so ga 1880 za gimn. prof. v Iglavo, kjer se je popolnoma vživel v češke razmere. L. 1892 je bil premeščen na Dun., na Sofijino gimn. v II. okr., poleg tega je učil slov. na gimn. v Terezijanišču. Strokovno je delal kot korektor-revizor za italij. knjige pri drž. zal. šol. knjig, kot član arheol. univ. seminarja, kot član društva Eranos, shajališča klas. filologov in arheologov, ter kot član in predavatelj prof. društva Mittelschule. Trudil se je, da bi uvedli v sred. šole skioptikon in stereoskop. Jeseni 1897 je bil prideljen nauč. ministr. (odsek za pedag. zadeve sred. šol) kot referent za juž. avstr. dežele. Sodeloval je (minister Marchet) pri načrtih za preosnovo sred. šol, sestavil predpise za zrelostne in usposobljen. izpite (zlasti za klas. jez.) in dij. disc. predpise. L. 1904 je dobil naslov vlad. svet., 1906 pa bil imenovan za dež. šol. nadz. v ministrstvu. S svojim strok. in jezik. znanjem, uglajenim nastopom in dobrimi stiki s češkimi (sekc. nač. Kaněro in Rezek) in poljskimi (Cwikliński) visokimi uradniki v ministrstvu je postal vplivna, Slovencem vedno zelo naklonjena osebnost. Vsa leta je informiral slov. drž. poslance vseh struj, usmerjal njihova posredovanja v nar. šol. vprašanjih, podpiral priprave za slov. univ. predvsem s tem, da je posredoval štipendije slov. habilitandom (minister Hartl), poskrbel pri nauč. min. podpore slov. visokošolcem in Podpor. društvu za slov. visokošolce. V tem društvu je bil ves čas odbornik, zadnja leta predsed., po odhodu z Dunaja pa čast. član. Sodeloval je pri Slovanskem klubu, pri češki Slov. Besedi, bil odbornik društva za prenos Kopitarjevih telesnih ostankov v domovino in 1895 v društvu za prirejanje koncertov GM itd. V tej dobi mu je bil prijatelj J. Stritar (gl. S 1936, št. 55). Apr. 1913 je postal dež. šol. nadz. za ljud. šole v Dalmaciji in pravi dvor. svet. Tedaj je večinoma peš prepotoval skoraj vso deželo in otoke, da je osebno nadziral šole. Dvoje njegovih spisov naj bi dvignilo šolsko raven: Opaske, napuci i savjeti pokr. školskog nadzornika za pučke i gradjanske škole u Dalmaciji (Zader 1915, 91 str.) in Napuci za kotarske školske nadzornike: Misli, opazanja i upute o nadziranju škola i nekim drugim aktualnim pitanjima, koja se tiću pučkih in gradj. škola (1917, 87 str.). – Po želji Nar. odb. je ostal P. po prevratu (1918) še do 1920 v Zadru. Premestitve v Lj. ni dosegel, moral je v Zgb. Zač. 1922 so ga upokojili. Od 1926 je ocenjeval za Prosv. savet šolske, med njimi tudi slov. knjige.

P. je bil do pozne starosti vnet potovalec, pešec in hribolazec. Vzpel se je na vse vrhove Kamn. planin, večkrat preplezal vse Julijce (nižje še kot 85-letnik) in hrv. gore. V šol. in dij. dobi je prehodil svojo ožjo domovino in Tirolsko, pozneje je spoznal še pol Evrope. S podporo nauč. ministr. je 1893 potoval po Italiji do Neaplja, 1903 pa z arheol. ekskurzijo (prof. Dörpfeld) po Grčiji in v Carigrad. V mlajših letih je pisal strok.-znanstv. članke v let. poroč. gimn. v Iglavi: Bedeutung des Wortes »Idee« bei den bedeutendsten Philosophen (1886/87), Über den Demosthenischen Periodenbau (1889/90); Zur Homerlektüre I. Teil (1891/92). Izdal je s K. A. Schmidtom po Vossovem prevodu okrajšano Homerjevo Iliado (Graserjeve šol. izdaje klasikov, zv. 39, 1903); Das Skioptikon als Lehrmittel an Mittelschulen (Zft f. österr. Gymn. 1897, 193–217); Stereoskop u. Skioptikon im Dienste d. alt. klass. Unterrichtes an Mittelsch. (Mittelschule, 1894, 422 sl.); Zur Privatlektüre in d. klass. Sprachen (Mittelschule, 1893, 243–62); Reiseerinnerungen an Rom (Mittelschule, 1893). Poročal je o šol. izdajah Vergila in Homerja v Zft f. österr. Gymn. (1891–4), v berlinsko Zft f. d. Gymnasialwesen (1896) in v Mittelschule (Dunaj). Sodeloval je pri izdajah Jos. Wagner, Realien d. röm. Altertums (Brno 1892) in pri Gollingovi izdaji Vergila (Dunaj 1893). V Zft f. österr. Gymn., rubr. Zeitungsschau je poročal (1902–12) o važnejših člankih, ki so izšli v zgb. Nast. Vjes. in v sarajevskem Škol. Vjesniku. – Prim.: Spomini iz mojega življenja, 213 str., 80 (rokopis do 1943 v posesti sina dr. Aleksandra P.-a v Zgbu); J. Tominšek, PV 1940, 256–8 (s sliko); A. Kutin, Opis Št. Mavra, 1905, 12, 54; P. Medin-Dremoščev, Slov. živelj na nem. drž. gimn. v Trstu, Jadr. Kalendar 1936, 145; E. Lilek, Slov. v tujini službujoči šolniki II (Celje 1935) 6, 36, 68 (po P.-evi pripombi v Spominih so podatki pomanjkljivi). Pc.

PRIMOŽIČ Anton, šolnik, šolski nadzornik, r. 14. jan. 1855 v Pevmi pri Gor., u. 17. apr. 1944 v Zgbu. Oče Valentin, kmet in mlinar, mati Katarina Bensa. Osn. š. je opravil v Štmavru, normalko v Gor., 1866–74 je bil odličnjak na gor gimn. Njegov sošolec je bil kasnejši nadšk. F. B. Sedej. Nato je študiral klas. filologijo v Innsbrucku, kjer je diplomiral 1878, 1879 pa promoviral za dr. filozofije. V času študija se je vzdrževal kot inštruktor v druž. viš. gor. dež. sodnika Ferfoglie. Službovati je začel jeseni 1879 kot suplent v Trstu, po vojaški službi je postal prof. (1882) na gimn. (Iglavo). 1892 so ga prestavili na Dunaj, kjer je med drugim poučeval slov. v Terezijanišču. Delal je kot korektor za it. knjige pri drž. založbi š. knjig, bil član raznih društev Sodeloval je pri načrtih za preosnovo srednjih š., pri sestavi š. pravilnikov. 1904 je postal vladni svet., 1906 pa dežel. š. nadz. Slov. je bil naklonjen in je podpiral njihove zahteve. 1913 je postal dežel. nadz. za ljudsko š. v Dalmaciji in dvorni svet. Napisal je dve deli o šolstvu v hrvatskem jeziku. 1918–20 je bil v Zadru, 1920 v Zgbu, kjer je bil 1922 upokojen. P. je bil potovalec in hribolazec. Preplezal je vrhove Kamniških Alp, Julijce in hrvaške gore. Kot dijak je prehodil domovino in Tirolsko, kasneje pol Evrope. Pisal je znanstvene strok. članke, sodeloval pri raznih publikacijah doma in v tujini.

Prim.: SBL II, 383-84 in tam navedena liter.

Ured.