Primic, Janez Nepomuk (1785–1823)

Primic Janez Nepomuk, skriptor lic. knjižnice v Gradcu in prvi prof. slov. jezika na graškem liceju, r. 23. apr. 1785 v Zalogu pri Šmarju na Dolenjskem, u. 3. febr. 1823 v Zalogu. Obiskoval je normalko (1799 do 1800), gimn. (1800–5) in licej (1805–7) v Lj. Kot odličen dijak je imel od 1803 dalje Mugerlejevo štipendijo (96 gld letno). Vkljub materini želji, da bi postal duhovnik, je šel jeseni 1807 v Gradec študirat pravo (1807–10). Preživljal se je kot domači učitelj pri raznih graških rodbinah; vsaj v drugem letniku je imel tudi štipendijo. Jeseni 1808 si je ogledal sam skoro vso Avstrijo, jeseni 1810 pa en del s svojim gojencem Karlom v. Aicherauom, s katerim je ostal 14 dni na Dunaju. Spomladi 1811 mu je graški prosvetni referent in ravnatelj graške licejske knjižnice Čeh Jüstel preskrbel v tej knjižnici mesto skriptorja. O počitnicah 1811 je P. prepotoval Slov. gorice.

Kot nasprotna utež koncesijam, ki so jih slov. jeziku v Iliriji dajali Francozi, je bila na graškem liceju poskusno za tri leta ustanovljena stolica slov. jezika. Pobuda je izšla od P.-a, odločno pa so jo podpirali tudi nekateri graški Slovencem naklonjeni činitelji (Jüstel, stanovski odbornik J. N. von Kalchberg i. dr.), zavedajoč se, da so Štajerski in Koroški potrebni slovenščine vešči duhovniki in uradniki, a jih s Kranjskega ni mogoče pričakovati. Ko so stanovi avgusta 1811 razpisali natečaj, se je za mesto profesorja potegoval tudi P., pisal od 23. do 27. dec. 1811 z juristom Janezom Šmigocem konkurzno nalogo, bil z dekretom 19. februarja 1812 imenovan za profesorja in začel 30. apr. 1812 predavati, hkrati pa obdržal službo skriptorja. L. 1813 se je brez uspeha potegoval še za neko pedagoško mesto. Predaval je le tri semestre, ker je že jeseni 1813 zblaznel. Vzrok bolezni je bila prirojena dispozicija, prenaporno delo, razočaranje v ljubezni in brezobzirna ocena njegovih Branj. Spomladi 1814 ga je oče odpeljal iz graške bolnice v domovino. Po nekaj dneh zdravljenja v Lj. bolnici je bil oddan v domačo oskrbo. Živel je najprej v Škofljici, pozneje pa v Zalogu v zelo težkih razmerah (materina in sestrina bolezen, revščina, osamljenost). Uhajal je od doma in bival po raznih dolenjskih graščinah. V apr. 1815 in v marcu 1816 se je napotil celo na Štajersko; prvič je prišel do Prebolda v Savinjski dolini, drugič do Celja, od koder so ga oblasti poslale spet na Kranjsko. Graški gubernij se je preko lj. gubernija spočetka zanimal za njegovo zdravstveno stanje, a prošnjo za sprejem v graško bolnico zavrnil. Nazadnje so umobolnemu profesorju odobrili odpravnino v znesku 400 gld in je morala stroške za njegovo vzdrževanje prevzeti občina Višnja gora. Umrl je za jetiko »kot posledico blaznosti«. (Podatki o bolnem P.-u so posneti po sp. navedeni razpr. Duš. Ludvika).

V dobi lj. študija je na P.-a v prerodnem smislu vplival najbolj Vodnik, v katerem je gledal nekakega vodjo slavistike na Kranjskem ter v njem občudoval tako filologa kot pesnika. Ko je bil še Vodnikov učenec, je poslovenil (l. 1805) okrog 150 Ezopovih basni in jih dal učitelju v pregled.

Izvlečki iz Annalov, spisani v prvem letu graškega bivanja, pričajo, da se je zanimal za slov. lit. pojave (članek o kranjski literaturi, Vodnikovih pesmih, Japlju, Linhartu), zapiski in potopisi (Wanderungen in die Gegenden um Grätz; Lustschloss u. Garten Hellbrunn in Herz. Salzburg) pa kažejo, da ga je mikalo literarno oblikovanje, čeravno je pisal tedaj izključno le v nem. jeziku. Šele kot prostovoljni deželni brambovec je 3. sept. 1808 napisal Vodniku prvo slov. pismo (obenem prvo izpričano slov. pismo med inteligenti sploh), kjer povprašuje med drugim po Vodnikovem slovarju ter Kopitarjevi slovnici in toži, da nima prilike vaditi se v slovenščini. Avstroslovanska usmerjenost ter navdušenje za brambovstvo ga je napotilo, da je marca 1809 poslovenil 4 Collinove (Bramba estrajhskiga cesarstva, Starčik, Ženin, Veseli brambovic) in spesnil 3 izvirne brambovske pesmi (Slovenec v brambi za cesarja inu rojstno deželo, Misli brambovca, Estrajh terdna skala v viharji) ter jih s pesmijo v desetercu Mars z Bellono, napisano pod vtisom grozeče vojne, postal Vodniku v popravo. Ob koncu marca in v začetku apr. istega leta je prevedel Liste, pisane med rimskim in francoskim dvoram, ki jih je 19. apr. izročil guberniju, ni pa znano, če je ta prevod izšel v tisku. Nekako v tem času je nastal tudi prevod Claudiusovih Die Poststationen des Lebens, o čigar usodi ni podatkov.

Vojni dogodki poleti 1809 so za nekaj časa ustavili vsakršno pomembnejše delo. P. je le v svojem nem. vojnem dnevniku Gerüchte u. wahre Nachrichten zapisaval od 14. maja do 30. avg. 1809, kako je doživljal to razgibano dobo.

Po schönbrunnskem miru, ki je ločil Ilirske province od Štajerske in Koroške, se P.-evo preporodno delo okrepi in postaja vedno bolj sistematično. Vzrok temu je do neke mere Kopitar, ki skuša pridobiti P.-a za ekscerpiranje Trubarja in Dalmatina, hkrati pa Vodniku tekmeca pri slovarskem delu. P. se je zavedal, da se slov. Štajerska in Koroška odslej ne moreta več zanašati na Kranjsko, gotovo pa mu je tudi laskala misel, da ima poleg Kopitarja sedaj on največ zmožnosti in zaradi svojih zvez z odličnimi graškimi krogi tudi največ možnosti, da pripomore slov. jeziku do tiste veljave, ki mu gre med slovanskimi jeziki tedanje Avstrije. Kopitarjeva misel o bodoči slovanski akademiji je najbrž botrovala ustanovitvi P.-evega Slovenskega društva (13. maja 1810), v katerem je zbral okrog 15 somišljenikov, povečini bogoslovcev (znana sta bogosl. Cvetko in jurist Šmigoc), hoteč tako odpraviti brezbrižnost, ki je vladala med štaj. duhovščino, in vzgojiti prave »ljudske učitelje«, ki bi se zavedali svojih dolžnosti do naroda in materinega jezika.

Prvotno je hotel P. po Kopitarjevem nasvetu s člani svojega društva ekscerpirati Trubarja in Dalmatina, a se moral ukloniti volji večine in prevajati z njimi nedeljske evangelije, študirati Kopitarjevo slovnico in brati Dobrovskega Slavina. O počitnicah naj bi člani zbirali vsak v svojem kraju slovarsko gradivo, s katerim je hotel obogatiti Vodnikovo zbirko in doseči v njegovem slovarju čim večje upoštevanje štaj. narečja. Verjetno kot pripomoček je P. sestavil pred počitnicami 1810 »pensum pro societate slovenica«, nekako dispozicijo za opis slov. dela Štajerske in njenih prebivalcev, ter javil izdelavo tega opisa šol. oblasti kot poglavitni namen Slov. društva. Čeprav so njegovi člani nabrali le malo gradiva, je bilo vendar velikega pomena za razvoj preporodnega prizadevanja: vzbudilo je zanimanje pri graških oficialnih krogih, da so začeli na P.-evo pobudo razmišljati o ustanovitvi slov. stolice, in obrnilo nase pozornost preporoditeljev po vsem slov. ozemlju.

Število članov Slov. društva se je kmalu skrčilo na tretjino, medtem ko je krog P.-evih znancev in dopisnikov znatno rasel. Dopisoval si je Bilcem, Zupanom, Zupančičem, Jarnikom, Schneiderjem, Skerbincem, Ravnikarjem, Aličem, Zoisom, Rudežem, Zagajškom in ostal v zvezi tudi s svojima dotedanjima dopisnikoma Vodnikom in Kopitarjem, dasi z le-tem s precejšnjo mero samozatajevanja. Kopitar je namreč v začetku upal, da si bo v P.-u vzgojil zaveznika, ki ga bo mogel po svoji volji izigravati proti Vodniku, a se že ob P.-evem obisku na Dunaju poleti 1810 prepričal, da ni uspel. Odslej je na graškem slavistu iskal in našel vrsto nevšečnih potez: da je v sporu med njim in Vodnikom skušal »igrati spravljivca«; da je kljub napakam zagovarjal pionirsko delo o. Marka Pohlina in sam govoril slabo slovenščino, polno germanizmov. Ko vrh tega P. ni pravočasno vrnil Franulove slovnice, ki si jo je od preko Gradca potujočega Kopitarja za nekaj dni izposodil, se je njuno nesoglasje še poostrilo. Odslej je Kopitar P.-a v pismih skupnim znancem črnil, da je nepoštenjak, domišljavec, »dedič talentov o. Marka« itd., njemu samemu pa, ki je bil nesebično vnet za preporodno misel, vedno le nestrpno in zajedljivo odgovarjal. Skušal je celo preprečiti P.-evo imenovanje za profesorja slovenščine in je šele odnehal ob spoznanju, da se sokandidat Šmigoc ne more meriti s P.-em.

P. je znal v svojih znancih buditi veselje za preporodno delo in pridobivati Korošce in Štajerce za zbiranje slovarskega in narodopisnega gradiva. Najmarljivejši koroški dopisnik je bil Jarnik z bogatimi leksikalnimi in etnografskimi prispevki; s preporoditelji v Slov. goricah (Jaklin, Modrinjak, Volkmer) si P. sicer ni dopisoval, poznal pa je njih delo po posredovanju Cvetka iz Dornave pri Ptuju, v počitnicah 1811 pa osebno budil preporodno navdušenje med štaj. duhovščino, nagovarjal tudi Kranjce k izdajanju slov. knjig in živahnejši gojitvi materinega jezika, poleti 1812 pa škofa Kavčiča, naj ustanovi v bogoslovju stolico za slov. jezik.

Ker je potovanje po Štaj. 1811 prepričalo P.-a o zaostalosti šolstva zaradi pomanjkanja knjig, je po Vodnikovi Abecedi sestavil Abecedo za Slovence, kateri se hočejo slov. brati naučiti. Sprva ji je hotel dodati svoj prevod Franklinove Prave poti k dobremu stanu, pozneje pa ga je natisnil v posebni knjižici, ki je izšla približno istočasno kot Abeceda spomladi 1812. Knjižico je priredil po nem. prevodu, jo opremil s poučnimi opombami ter predgovorom, v katerem vabi »ljube Slovence«, naj se ravnajo po modrih življenjskih naukih ubogega Riharda, dodal – ne da bi navedel avtorja – Vodnikovo Dramilo pod naslovom Pesem na Slovence, ki se vsebini knjižice prav dobro prilega.

Do konca 1811 je imel pripravljene tudi Nemško-Slovenske Vade za branje, ki jih je sprva namenil podeželskim šolarjem. Ko pa je dobil stolico za slov. jezik in ni imel primernega berila, je čitanko predelal in dodal tekste, ki bi zanimali tudi odrasle. Knjiga je izšla ob koncu nov. ali v začetku dec. 1812 pod naslovom Nemško-Slovenske Branja ter obsega zabavne in poučne sestavke v verzih in prozi, tiskane vzporedno v nem. in slov. jeziku, ima pa na koncu vsakega odstavka obširen jezikovni komentar. Izbor beril je pester, a posebno prvo poglavje Pravlice (Erzählungen) kaže, da čitanka prvotno ni bila namenjena odraslim. Med basnimi prinaša dve Vodnikovi (Vrana ino Mlade, Kos ino Sušec), med pesmimi pa Vodnikovi Na Slovence (Dramilo) in Veršac, tri Jarnikove (Zvezdiše, Danica, Kres) s Fellingerjevim prevodom ter dodaja pod črto laskavo opombo o obeh pesnikih. Pregovore prevaja včasih dobesedno, včasih popolnoma prosto, tako da nem. pregovoru postavi ob stran slov. pregovor z isto mislijo.

Že pred izidom Abecede je pričel P. pripravljati tudi svoj Novi Nemško-Slovenski Bukvar ali ABC, ki pa je izšel šele po njegovi obolelosti z letnico 1814. Čeprav ima knjiga pod naslovom opombo »Otrokom lehko zastoplen«, je P. pri sestavljanju mislil predvsem na štaj. in koroš. učitelje za pouk slov. in nem. Tekst Bukvarja je prirejen po oficialnih začetnicah in opisuje po otroškem pripovedovanju življenje in delo kmetiškega človeka. Besedne vaje in berila so nem.-slov., učitelju pa so namenjene številne nemške opombe pod črto ter približno 40 strani dolgi nem. dodatek, ki po zgledu Kopitarjeve in Franulove slovnice govori o slov. črkah in njih izgovoru. Na koncu knjige je natisnjena Trubarjeva biografija. Bukvar je izšel brez uvoda; ohranjenih pa je več konceptov, v katerih pojasnjuje učiteljem sestavo knjige, filološke opombe, ki naj olajšajo študij jezika, in kulturno-zgodovinske, ki naj pouče učitelja, kako je napraviti pouk zanimivejši. V teh opombah je P. nanizal najrazličnejše gradivo, o katerem je menil, da bi utegnilo zanimati preprostega bralca: o zgodovini ur, zvonov, orgel; o iznajdbi pisanja, pisalnega orodja, tiska, stekla, o zgodovini in razširjenosti raznih poljskih in vrtnih kultur; o cehih in drugem. Tu pa tam se zamika v spomine na svoja potovanja, razglablja o veličastju kat. bogoslužja in navdušuje za dobroto, resnico in lepoto. Kljub prvotno obširnejšemu načrtu za dodatek Bukvarju, kjer bi govoril razen o Trubarju tudi o Cirilu in Metodu, Megiserju, Popoviču, Japlju, Linhartu in Obradoviću, se je iz neznanih vzrokov omejil na Trubarjevo biografijo, kakor je odpadel tudi uvod, na katerega se celo v knjigi na nekaj mestih sklicuje.

Čeprav je P. vedno poudarjal, da mora knjižni jezik upoštevati tudi štaj. in kor. narečje, se je v svojih tiskih držal kranjske tradicije in je štaj., zlasti prleške leksikalne posebnosti do neke mere upošteval le v Bukvarju. Glavna slabost P.-eve slovenščine so leksikalni in zlasti sintaktični germanizmi. Tega se je tudi sam zavedal, če ne iz avtokritičnosti, vsaj iz neprestanih Kopitarjevih očitkov. Ko pošilja Zoisu svojo Abecedo in Pravo pot, se opravičuje, da se germanizmom pri najboljši volji ni mogel izogniti, ker živi popolnoma osamljen med Nemci. V zadnji opombi Bukvarja pa poudarja, da je germanizme rabil zaradi tega, ker so udomačeni in čitatelju razumljivejši od pravih slov. besed. Gotovo bi bil ob nesebični do uvidevni podpori drugih slov. preporoditeljev jezik P.-evih knjig boljši in čistejši, zakaj avtor si je take podpore želel in je bil za nasvete vedno sprejemljiv. Toda Kopitar, ki bi bil zanj lahko največ storil, ga je obsipal z očitki in nazadnje po izidu Branj nahujskal Zupana, da je v Wiener allgemeine Literaturzeitung 1813 (10. in 17. avg.) knjigo negativno ocenil. Ta žolčna in zaničljiva, čeravno stvarno utemeljena ocena prijatelja, ki ga je bil P. sam prosil stroge in odkrite, toda zasebne ocene svojih Branj, je P.-a hudo zadela, saj ga je skoraj onemogočila pred slušatelji in mu izpodkopala ugled pri oblasti in pri zaščitnikih.

Vzporedno s pripravljanjem Branj in Bukvarja poteka P.-evo delo za predavanja o slov. jeziku. S svojim znanjem slovanskih jezikov, razumevanjem gr., lat., franc., it. in deloma angl., je bil P., četudi brez izrazitih filoloških talentov, dobra usposobljen za predavatelja slovenščine. Preštudiral je tudi tiskane slov. slovnice ter rokopisni Japljevo in Naratovo, pomembnejša slovanska slovnična dela, od nemških predvsem Adelungovo slovnico in dela pisateljev, ki se bavijo s Slovani in njihovo zgodovino (Schlözer, Herder, Anton Linhart, Hacquet i. dr.), Kopitarjeve članke v Annalih in v VB. Poznal je številna pedagoška dela in imel kot instruktor dosti prakse v poučevanju. Začetek predavanj je javil v listu Der Aufmerksame 25. apr., kjer je obenem pozival duhovščino k zbiranju leksikalnega gradiva. Predaval je prva dva semestra po 3 ure tedensko, tretji semester (od 26. apr. 1813) po tri ure za tiste, ki jezika ne obvladajo in po dve uri za one, ki se žele izpopolniti. Po daljšem uvodu o zgodovini Slovanov, o jeziku sploh in o razvoju pisave ter po kratkem pregledu slov. književnosti, je obdelal celotno slov. slovnico (ohranjena skripta Ms. 361 v NUK). Pregledna, razumljiva predavanja, ki jih poživljajo zlasti v prvem delu razni kulturno-zgod. ekskurzi, so kompilacija iz navadno nenavedenih virov. Največ je uporabljal češki slovnici Nejedlega in Dobrovskega, a za splošna razpravljanja nem. Adelungovo, Kopitarja in Vodnika ter se kot v svojih tiskih držal kranjskega knjižnega jezika, opozarjal pa tudi na štaj. in kor. narečne posebnosti. O uspehu svojih predavanj piše ob koncu prvega semestra (17. avg. 1812) Vodniku: »Moji slov. učenci se precej dobro obnašajo, bi ne bil verjel, da se naša beseda da tako zapopadlivo terdim Nemcam dotrobiti.«

Kakor uvodna predavanja ima preporodno agitacijski pomen tudi P.-ov članek Historische Betrachtung (Der Aufmerksame 13. in 22. maja 1813), kjer iz Herderjevih Ideen zur Philosophie der Geschichte der Menschheit ponatiskuje misli o Nemcih in Slovanih ter skuša drugi del članka podkrepiti s številnimi opombami, v katerih se sklicuje na prijatelje Slovanov (Schlözer, Hacquet) tar polemizira z njim sovražnim Schultesom. Dasi je prosv. referent in. P.-ev protektor Jüstel kot cenzor članek brez pridržka odobril, ni izšel v celoti, ker je ozkosrčni urednik črtal nekaj opomb.

Nekako od jun. 1813 je P. po nalogu gubernija prevajal v slov. uradne razglase za mariborsko, celjsko in celovško okrožje. Od dveh v zapuščini ohranjenih konceptov je bilo Oznanilo glede izterjavanja zemljiškega davka verjetno tudi natisnjeno.

Od literarnih načrtov, ki niso izšli v tisku, je najbolj dozorel načrt za izdajo obeh Linhartovih komedij, o katerih pravi P. že v svoji konkurzni nalogi dec. 1811, da ju ima pripravljeni za tisk. V ostalini je ohranjen rokopis Županove Micke in dva prepisa Matička do konca 4. prizora 2. dej. Jezik in pravopis je P. nekoliko popravljal in moderniziral. Teksta nikjer ni krajšal, pač pa ga pogosto skušal podkrepiti s krajšimi frazami in izrazi, vendar ne vedno srečno. Dejanje Matička je lokaliziral na Štajerskem blizu Ptuja, Lj. nadomestil z Gradcem. V načrtu je imel komentirano izdajo, ker je v ostalini ohranjen začetek podrobnega slov.-nem. jezikovnega komentarja k Županovi Micki. Iz Franulove slovnice si je precej skrajšano prepisal slov.-ital. slovarček k Matičku, ki mu na začetku dodaja tudi nem. izraze. Prepisoval je v naglici, skoraj gotovo jeseni 1811 iz Kopitarjevega izvoda, zato slovnice ni pravočasno vrnil.

Ker je P. živel med Nemci, je bolj kot drugi slov. preporoditelji občutil potrebo po slovarju in v pismih neprestano priganjal Vodnika k delu ter bil pripravljen podpirati ga z lastnimi ekscerpti in gradivom svojih štaj. znancev in učencev. Ob koncu 1810 je pričel sam sestavljati slov.-nem. slovar, ki mu je dal za osnovo Pohlina, ne da bi bil skušal njegov besedni zaklad prerešetati in očistiti. S koncem črke B je to delo opustil in takoj nato v začetku 1811 – tudi po Pohlinu – sestavil slov.-nem. slovarček, ki obsega v rokopisu 96 strani v osmerki. Kaj je z njim nameraval, ni razvidno niti iz ostaline niti iz korespondence. V letih 1811–2 je pripravljal, sodeč po rokopisnih naslovnih listih in konceptih za uvod, nem.-slov. slovar kot dodatek Branjem in kot osnovo za večji slovar, vendar so Branja izšla brez njega. Pri sestavi nedokončanih, različno urejenih konceptov za ta slovarček je v glavnem rabil Gutsmanna, se marsikateremu njegovemu germanizmu izognil, včasih pa ga le dodal tam, kjer ga Gutsmann nima, ter se močno opiral na Adelungov in Campejev slovar. Pismo Vodniku (29. dec. 1810), konkurzna naloga in list v zapuščini z naslovom in načrtom omenja kot dodatek Abecedi še Kratko slov. Pismenost ali Gramatiko za šole na kmetih, ki se je pa P. ni resno lotil, ker zanjo ni sledu ne med rokopisi ne med pripravami za predavanja.

P.-evi poskusi v verzifikaciji segajo v prvo leto graškega bivanja (nekako do konca 1811), obsegajo brambovske pesmi, pesem Mars z Bellono, nekaj prevedenih poučnih verzov v Pravi poti, prevode v Branjih ter nekaj prevedenih fragmentov in izvirnih erotičnih pesmi v ostalini. Da ga je pesnikovanje mikalo, pričajo prevodi antičnih (Homer, Ilijada) in nem. klasikov (Klopstock, Messias) ter nem. sentimentalnih pesnikov, ki se jih je lotil za zabavo ali za vajo. Te verzifikacije, ki je v njih več truda in dobre volje kot pesniškega duha, ostajajo daleč za Vodnikovimi in Jarnikovimi pesmimi. Prevodi v Branjih kažejo, da mu je iskanje rime in ritma delalo velike težave, ki jih je včasih na škodo jezika za silo premostil (Hrepenenje Otrok po Pomladi, Otročja Igra, Pesem veseliga Fantiča), ga zavedle v banalnosti (Marnja od Koze), ali jim sploh ni bil kos in je prevajal od vrstice do vrstice a prozi. Enake težave je imel pri prevajanju iz slov. v nem.: če je ritem dobro zadel, se je odpovedal rimi (Vodnikova Na Slovence) ali kar dobesedno prevajal v prozi (obe basni, Vršac). Razmeroma lahkoten je izraz v nekaterih rokopisnih erotičnih pesmih, ki so vzklile iz čustva nevračane ljubezni, ta ali ona verjetna ob misli na prijateljico Marianno v. Schick, ki se je pozneje poročila s P.-evim gojencem Karlom v. Aicherauom, »punica superba et indigna«, ki bi naj bila po Kopitarjevih besedah vzrok P.-eve blaznosti. Ob koncu 1811 je P. mislil tudi na izdajo kratke zbirke štaj. in kor narodnih pesmi ter večkrat prigovarjal Vodniku, naj mu pošlje svoje erotične pesmi, da jih izda v Gradcu, kjer se nad njimi ne bodo spotikali.

Doba P.-evega literarnega in prerodnega delovanja je izredna kratka. Njegova natisnjena dela, a še bolj rokopisna ostalina pričajo o številnih načrtih in poskusih, obenem pa o neki bolestni nestalnosti, ki ga je gnala od enega zanimanja do drugega. Vkljub temu je njegovo delo v graški dobi usmerjeno k enemu poglavitnemu cilju: vzgojiti zavedno in požrtvovalno slov. inteligenco, predvsem »ljudske učitelje«, t. j. duhovnike, ki bodo delali za kulturni dvig ljudstva, budili v njem narodno zavest ter ljubezen do materinega jezika in do vsega, kar je v njem ustvarjenega. S svojim lastnim delom je skušal doseči ta cilj sicer predvsem na Štaj. in Kor., bodril pa tudi Kranjce, ker se je čutil soodgovornega za vse, kar se je opustilo in zanemarilo na Kranjskem. Prim. poleg literature v Kidrič, Dobrovský 226 (op. 261) še: Slodnjak, Pregled slov. slovstva (kazalo); Kidrič, Korespondenca J. N. Primca; Breda Slodnjak, SJ 1940, 98–105; Dušan Ludvik, Bridka zgodba o Janezu Primcu, NS 1951, 588–604. Breda Slodnjak