Prijatelj, Ivan (1875–1937)

Prijatelj Ivan, slovstveni in kulturni zgodovinar, r. 23. dec. 1875 na Vinicah pri Sodražici, u. 23. maja 1937 v Lj., pokopan na Viču pri Lj. Oče France in mati Marjeta sta imela četrtino grunta in petero otrok; Ivan je bil tretji; ker je oče krošnjaril po Gor. Koroškem in Gor. Štajerskem, je poslal Ivana šele z 8. letom v sodraško trorazrednico (1883–8), nato ga je 1 leto obdržal doma in končno vzel s seboj po kupčiji, pri čemer je deček pokazal veliko podjetnosti; šele na prigovarjanje sorodnikov ga je poslal s Koroškega domov in ga dal študirat. L. 1889/90 je dovršil 4. razr. normalke na Ledini v Lj., 1890–8 klas. gimn.; od 3. do 6. razr. je bil gojenec Alojzijevišča pod vzgojo T. Zupana, dr. Jož. Lesarja in dr. Jož. Debevca; zadnji je zlasti vplival nanj s svojo slovansko usmerjenostjo in slovstveno izobrazbo; pri Dom. vajah v Alojzijevišču se je P. uveljavljal kot risar, pisar in plodovit pisatelj; zadnji dve leti izven zavoda se je preživljal z dobrimi instrukcijami pa tudi z lit. delom; ta čas je stopil v stik z lj. meščanskim življenjem (družini dr. Iv. Tavčarja in dr. Lj. Jenka), vodil je ruski tečaj, po svojem sošolcu Jos. Murnu Aleksandrovu pa se je zbližal tudi z začetniki slov. modernega slovstva. Po maturi je odšel na Dunaj študirat medicino, a je že po treh mesecih prestopil na slavistiko in klas. filologijo (1898–1902); poleg prof. Jagića je poslušal Minorja, Bergerja, Jodla, Müllnerja in Stöhra; vse svoje zanimanje je posvetil slavistiki; poznanje ruskega slovstva in jezika mu je pridobilo posebno naklonjenost V. Jagića, postal je njegov knjižničar ter zgodaj začel zbirati slovstv. in zgod. gradivo po knjižnicah in arhivih; 1900 je potoval v Italijo in si zlasti ogledal Rim, Florence, Neapelj in Vezuv. Sad njegovega prvega študija so bile razprave v raznih zbornikih in revijah, posebno pa disertacija Studien zur Geschichte der slowenischen Wiedergeburt; 28. nov. 1902 je bil promoviran, kmalu nato se je dec. odpravil v Zagreb in v univ. knjižnici študiral gradivo o ilirizmu. Takoj po doktoratu mu je Jagić svetoval, naj bi zaenkrat mislil na srednješolsko službo, čemur se je P. odločno uprl, češ da se za srednjo šolo ni pripravljal in da se je že od začetka namenil za znanstveni poklic (inf. dr. J. Šlebingerja). Z Jagićevim prizadevanjem je za l. 1903 dobil štipendijo naučnega ministrstva in konec marca odšel na Rusko. V Petrogradu se je seznanil z znamenitimi slavisti in marljivo zbiral slovstveno gradivo; mimogrede je obiskal tudi Finsko. Toda ker mu za 2. poll. štipendija ni bila izplačana, se je moral že v jul. vrniti. Ta čas je preživel v domovini. Za l. 1904 je ponovno dobil avstr. štipendijo za Rusijo, obenem prejel vseučiliško ustanovo kranj. dež. odbora letnih 1600 K (odl. 20. febr. 1904, št. 1007), ki mu je bila podaljšana še za dve leti. Tako se je v jan. 1904 odpravil v Moskvo (do srede maja), od tod šel na Poljsko (Varšavo, do konca jun.), čez Nemško (Berlin, Draždane) in Prago na Dunaj; čez poletje se je vrnil domov, napravil več krajših literarnih poti, posebno v Gorico, od koder se je vrnil peš čez Idrijo; tu je spoznal svojo poznejšo ženo Amalijo Golijevo (por. 1905), okt. je odšel v Pariz in se konec leta čez Švico vrnil na Dunaj. V začetku 1905 (28. jan.) je nastopil službo v dvorni knjižnici, kjer je ostal do konca 1. svet. vojne 1919. (V tej službi je bil od jan. 1905 volonter, od marca 1905 plačani volonter, 1906 znanstveni sotrudnik in isto leto asistent, 1910 kustos-adjunkt, 1914 kustos II. razr.). Od nov. 1913 je poučeval ruščino na orientalski akademiji in na eksportni akademiji. – Služba v dvorni knjižnici mu je nudila dovolj prilike za znanstveno delo, zlasti mu je olajšala dostop v arhive. Njegov prvotni cilj, da se habilitira za zgod. slovanskih literatur na dun. univerzi, je stopal od leta do leta v ozadje; zlasti z rešitvijo Jagićevega nasledstva se je zanj položaj spremenil, zato se tudi poznejšim Jagićevim nasvetom za habilitacijo ni vdal, češ da bi mu na Dunaju ne bilo mogoče predavati po njegovi zamisli in da bi moral več ali manj služiti nemški znanosti. Njegov cilj je bila stolica na slov. univerzi, zato je bil pripravljen prevzeti predavanja na provizoriju slov. univerze v Pragi; v ta namen sta se s Fr. Kidričem 1911 odpeljala na posvete v Prago (inf. dr. F. Kidriča). Ker je zamisel provizorija propadla, je P. odklonil tudi vabilo češke univerze, da se habilitira za češkega docenta. – Na Dunaju se je P. udeleževal tudi slov. kult. in družbenega življenja; s predavanji v akad. dr. Sloveniji in v zasebnih krožkih je vzgajal visokošolsko mladino ter budil v nji zanimanje za vprašanja v svetu in domovini. V času majske deklaracije je stopil celo v stik s slov. politiki in preko Švice posredoval informacije za jugosl. emigracijo. Po prevratu 1918 je bil zastopnik slov. nar. vlade pri likvidaciji umet. in znanstv. Zbirk na Dunaju, a še ostal obenem uradnik nacionalne biblioteke. Ob mirovnih pogajanjih se je s protestom (Caveant consules! SN 1919, št. 13) oglasil proti sestavi tedanje jugosl. delegacije.

Ob ustanovitvi lj. univerze je bil 31. avg. 1919 imenovan med prvimi rednimi profesorji, in sicer za zgod. slovanskih literatur novejše dobe s posebnim ozirom na slovensko. Z zanosno besedo in osebnim vplivom je vzgajal rod mladih profesorjev, znanstvenikov in lit. delavcev. Že pred koncem 1. svet. vojne, posebno pa 1918–20, se je z vnemo udeleževal organizacije slov. kult. in znanstv. ustanov (TZ, MS, Nar. galerije, ZDHV), kmalu pa so ga zagrenile polit. razmere, posebej še centralistična politika naprednih strank. P. je bil izrazit svobodoumen in napreden Slovenec s širokim kulturnim konceptom, zato so ga tedanji osebni in polit. napadi odbijali (prim. J 1921, št. 45, 62; SN 1921, št. 43, 45, 47 o priliki avtonomistične izjave slov. kult. delavcev v NZ 1921, str. 25; gl. tudi S 1921, št. 43, 45). Razočaran se je začel omejevati na akademsko delo; vrhu tega ga je silno potrla smrt edinega sina (1932); zadnja leta se je popolnoma umaknil iz javnosti in najrajši živel v počitniški hišici blizu Polhovega gradca.

P. je preroditelj slov. kult. zgodovine, znanstveni tovariš modernega slovstva, njegov razlagalec in ocenjevalec, duševni delavec na širokih osnovah pozitivnih ved in pesniške intuicije. Za svoje delo se je pripravljal že v gimn. letih z učenjem slovanskih jezikov, zlasti ruščine (od 3. razr.), pa tudi franc. in ital., z izvirnimi leposl. poizkusi, razpravami in prevodi; v 2. gimn. razr. je osnoval list Dijaški vinograd, v Alojzijevišču se je oklenil Domačih vaj, že kot petošolec se je začel oglašati v raznih listih; kot osmošolec je bil organizator in urednik abiturientskega almanaha Na razstanku (SK 78–81, Gorica 1898); kot visokošolec je pristopil k revijam in znanstvenim glasilom.

I. P.-evo dijaško leposlovje je precej obširno; obsega izvirno delo in prevode. Alojzijeviške povesti v Dom. vajah, potopisi in črtice izražajo večinoma miselnost deškega semenišča, vendar kažejo zrelejšo in više izobraženo dijaško stopnjo. Značilna je izpoved šestošolca, ko govori o ljubezni do doma in svojih ljudi, pa ne more zatreti želje »po tujini, po krasni mnogolični prirodi, po ljudeh, različnih po narodnosti, govorici, šegah in nošah. In ta želja je včasih tako silna in močna, da si ne morem kaj, da ne bi prijel za palico popotno, sledeč koprnenju prirojenega nagona … Saj sem Ribničan, potomec prednikov, katerim je bila popotna palica spremljevalka vse življenje do groba. Saj se mi je že v mladosti vzbudila ta želja tako močno, da sem še kot majhen dečko prijel za popotni les in odšel z očetom v tuje, neznane kraje. Mati je jokala, ko sem odhajal od doma, sestre so si brisale oči, a jaz sem veselo vihtel palico, zapuščajoč domače trate« (Slike s poti. Dom. vaje XXVI, 1895/96, str. 780–2). Omembe vredna je tudi obsežna pesnitev V samoti, zložena ob 50letnici Alojzijevišča, v zanosnem Gregorčičevem slogu in s pobožno didaktično deklamacijo. Med prevodi v Dom. vajah najdemo Lermontovljo Na smrt Puškina in J. P. Polonskega Mojo pesem. – Pod imeni Iv. E. Družnik, Jože Arko, Jeronim Anonim, Semen Semenovič, I. E. Ribič, Iv. P. je v S, Domoljubu, SL, ZD, SN priobčeval svoje črtice in prevode: Blaž Medved (Domoljub 1895, št. 22); Blaga duša (Obraz iz naše doline, S 1895, št. 261–3); Ljubo doma (Domoljub 1896, št. 8); Na sveti večer opolnoči (SL 1896, št. 6); Obrazi iz toplic (nekaj listov iz mojega dnevnika, S 1896, št. 255–62); V svet (Domoljub 1897, št. 1); Revolucija v Pasji vasi, kult. zgod. študija (S 1897, št. 122–8, 136–43); Davorina (S 1898, št. 42); Primorka (Profil, S 1898, št. 248–57), Avskultant Hren (SN 1900, št. 114); Na letovišču (INK 1899); Filozof (INK 1900). To leposlovje izhaja iz Kersnikovega zmernega realizma in prikazuje tipe resničnega življenja, z rahlimi črtami karikature in socialne kritike, pozneje pa prehaja pod vplivom ruskega psihološkega realizma k slikanju elementarnih dogodkov v človeku, ali se vdaja socialnemu lirizmu, ki ga je uvajala Cankarjeva in Meškova črtica. Tako je njegovo leposlovje zlasti v revijah: Brez vesla (almanah Na razstanku 1898); Cilji (DS 1899); Materine povesti, Onkraj življenja (LZ 1899), Stari Boc (LZ 1900), Pot na žago (Zk 1902); vrh tega pripovedništva je Monolog pomladnega večera (LZ 1901), ki z izrazito svetovnonazorsko izpovedjo zaključuje P.-evo izvirno leposlovje.

Vzporedno gre njegovo prvo prevajalsko delo in začetki njegovih slovstvenih študij: vrsta krajših ljudskih povesti L. N. Tolstoja (S 1895, št. 93, 108–10, 112–4); Puškin, Kapitanova hči, (z življenjepisom Puškinovim, SK 55–56 zv., Gorica 1896; Lj. 1924²); dve črtici V. Kosmáka (S 1897), št. 87 in 88) in češke legende (ZD 1897); črtice A. P. Čehova (S 1897, št. 99, 214, 218, 220), ki so zarodek njegove knjige A. P. Čehov: Momenti (Lj. 1901) z uvodom o Čehovu; poseben napotek za razumevanje Momentov je študija A. P. Čehov (LZ 1901) ter prevod daljše povesti Dama s psičkom; isto leto je v LZ prinesel vzorec pripovedništva Maksima Gorkega: Šestindvajset in ena ter življenjepisno črtico o Gorkem. Znanje z Aškercem, urednikom LZ, je pritegnilo P. tudi k Ruski antologiji (Salonska knjižn. III. zv. Gorica 1901), za katero je prispeval več prevodov F. I. Tjutčeva, A. V. Koljcova, I. P. Polonskega, S. I. Nadsona, K. M. Tofanova in F. K. Sologuba; za MS je oskrbel prevod štirih bajk Sáltykova-Ščedrina uvodom o pisatelju (ZK 1901). Tudi začetki kritičnih in slovstvenih razprav spadajo v študijska leta in so namenjeni v prvi vrsti ruskemu in splošno slovanskemu slovstvu: ocena Hostnikovega ruskega slovarja in ruske slovnice (z Bežkovimi dostavki, LZ 1898); poročilo Ruski roman in moderno francosko slovstvo (LZ 1900); obsežna študija Tolstoj in njegov roman Vstajenje (LZ 1900), ki zajema Tolstojevo umetnost v celoti in jo pojasnjuje v socialnem in duhovnem pomenu; ker je obsežni uvod Aškerc črtal, je izšel v Ski pod naslovom: Tip slovanskega skitalca v ruski poeziji (1900), nato ocena Slovensko Vstajenje (SN 1900, št. 260–1); analiza Gogolj (LZ 1902) razlaga ob dveh portretih dve skrajnosti v Gogoljevi osebnosti; Marya Konopnicka (LZ 1902) podaja kratek oris poljske pesnice s primeri iz njene knjige Italia; Pismo iz Zagreba (LZ 1903) poroča o premieri drame Cara Emina Zimsko sunce; v AfsPh (1903) ocenjuje antologijo J. Maksimovića: Ugledni proizvodi srpskog, hrvatskog i stranog pesništva. – Znanstveno esejističen značaj imajo njegove razprave, tičoče se slovenskega kulturnega življenja: Puškin v slovenskih prevodih (ZMS 1901); razprava je bila napisana ob stoletnici pesnikovega rojstva, njen ruski posnetek pa je izšel v Jagićevi knjigi Puškin v južnoslavjanskih literaturah (Akad. znanosti v Petrogradu 1901); Bleiweis, izdajatelj Prešernove zapuščine (LZ 1902); Psihološki paralelizem s posebnim ozirom na motiv slov. narodne pesmi (ZMS 1902); Dvoje Prešernovih pisem (ibid.); v tej razpravi priobčuje in razlaga dve znameniti Prešernovi pismi Vrazu. Iz širine slovanskega obzorja začne P.-u vstajati Prešeren kot osrednja osebnost naše narodne omike, genij našega rodu, glasnik velike harmonije življenja in zgled pretresljive človeške tragedije (LZ 1901, 618). Že v Prešernovem albumu (LZ 1900) je ob stoletnici pesnikovega rojstva zaklical: Več Prešerna! Ker je postavil Prešerna kot osrednji slovenski umetniški in človeški problem ter ga opredelil nasproti slovanski kult. in polit. romantiki, je njegovo kritiko starega slavjanofilstva zavrnil D. N. Vergun (Slovensko ruske kapitule, Slavjanski vjek 1900, št. 9 in 10), na kar je P. odločno odgovoril z zahtevo pa realnejšem ruskem slovanstvu (Več Prešerna, SN 1901, št. 15); s podobnimi mislimi je ocenjeval Ilešičevo razpravo Prešeren in slovanstvo in objasnil Prešernovo stališče proti ilircem (AfsPh 1901); da Prešernovega vprašanja med Slovani ni jemal s strani samega navdušenja, najbolj dokazuje dejstvo, da je starega prevajalca F. E. Korša pač spodbujal za celotni prevod Prešerna, izpodbil pa je njegov načrt, da bi petrograjska akademija izdala kritično izdajo vsega Prešernovega dela. Ob pripravah za Prešernov spomenik v Lj. se je ob raznih strokovnih izjavah pridružil kritikom spomenika (Prešernov spomenik v Ljubljani, NZ 1904/5), na predvečer odkritja, 9. sept. 1905 pa je predaval svojo znamenito študijo Drama Prešernovega duševnega življenja (NZ 1904/5 in poseben odtis) ter objavil slovesni priložnostni članek Narodni genij (SN 1905, št. 206). Ti nastopi pomenijo za P.-a pravo zmagoslavje; slov. javnost je osupnila nad prodornostjo, s katero je posegal v globine človeka in umetnika Prešerna, in se čudila njegovemu blestečemu izrazu.

Kot sodobnik slov. moderne je P. spremljal njene pojave od začetka in jih skušal objasniti in potrditi. Že 1899 napiše razpravo o I. Cankarju, a ni objavljena (Ska 1899, 546; SJ 1940, 176; svoje prijateljstvo z Jos. Murnom Aleksandrovom izpričuje ponovno: v slutnji njegove bližnje smrti zloži ob Sologubu pesem Bolnemu Aleksandrovu (SN 1901, št. 138), posveti mu uvod v Momente in izda Pesmi in romance (Lj. 1903) s toplim življenjepisom, orisom svetovne dekadence in posebej še Murnove novoromantične pesmi; tukaj prvič vidneje uporablja svojo moderno estetsko in slovstveno izobrazbo. V priložnostnem članku Anton Lajovic (SN 1902, št. 184) opozarja na mladega, slov. glasbenika; navdušenje za priroden narodni izraz v slikarstvu ga zavede do nekritičnega članka Moderna manira in Žmitkov Poc (LZ 1904), za kar se mora zagovarjati proti I. Cankarju s pismom iz Petrograda Umetniški cilji (SN 1904, št. 104).

Ob svojem študijskem popotovanju na Rusko, ko hlastno zbira gradivo za zgodovino ruske književnosti, posluša Pypina, tudi marljivo dopisuje v domovino: iz Moskve poroča o uprizoritvi Čehovljega Češnjevega vrta v Hudožestvenem gledališču, piše študijo K stoletnici Homjakova (oboje LZ 1904), kjer na široko oriše zapadno romantiko in ruske slavjanofile. Jeseni 1904, ko pride v Pariz, piše Sprehode iz Pariza (SN št. 251–2, 254–5, 260–3, 266–7, 288–90); tu govori o značaju francoskega duha in njegovih glasnikih (Diskurs na ulici), o velikih mrtvih, ki počivajo na pokopališču Père Lachaise, in o pariški jesenski razstavi. To so duhovita kramljanja, polna filozofskih in estetskih razpoloženj, pravi vzorci lahkega umetniškega eseja. V pismu iz Pariza piše o ruskem modernem kiparju knezu Pavlu Trubeckem (LZ 1905), končno oriše iz osebnih spominov in svojega študija velikega slovstvenega zgodovinarja A. N. Pypina (LZ 1906); ta čas izide tudi pregled Slovenci i ih literatura (Slavjanska izvěstija S. Peterburg 1904–6), ki ga je po nemško napisal že za dunaj. študij in je bil prvotno namenjen Madžarom. – V času, ko ga posebno zanimajo vsi pojavi v umetnosti in ko čuti, da mlada slov. umetnost že prestopa meje svoje ožje domovine, piše zanosna kritična poročila: Naša umetnost na tujem in doma (NZ 1904/5), Dunajska secesija (SN 1905, št. 70–1, 73, 75–6), kjer ob nemških in poljskih slikarjih opozarja na arh. Plečnika in impresionistično trojico Jama, Grohar in Jakopič; v LZ 1905 (Slovenski umetniki v dunajski Secesiji) posebej poudarja samoniklost in pristno narodno vsebino slov. impresionizma.

II. 1. P.-ev službeni položaj v dvorni knjižnici in njegovi načrti za bodočnost so terjali ostreje začrtanega področja; od lit. in umet. eseja se je obrnil k zaokroženim pregledom in znanstv. monografijam. Postal je sotrudnik tudi nemških poluradnih znanstv. in publicist. listov: Literatur der Slovenen (Österr. Rundschau 1905, Bd. III.); Franz Prešeren (ibid. Bd. IV.; ponatis LZg 1905, št. 206); Schillerübersetzungen in Österreich-Ungarn (Zft f. d. österr. Gymn. 1905, Heft IV, VIII, IX); Das literarische Leben der Slowenen im J. 1905 (Österr. Rundschau 1906, Bd VII.); uvod k Anast. Grüna; Volkslieder aus Krain v zbr. delu A. Grüna (Goldene Klassiker-Bibliothek 1910); za madžarsko Občo slovstveno zgodovino (izd. Heinr. August, Budimpešta 1911, IV. zv.) je priredil Književnost Slovencev. Po ruskem prevodu (Slavj. izvěstja 1904–6) je začela v srbskem Prosvetnem glasniku 1906 in v Let. Mat. Srpske 1907 (knjiga 243–6) izhajati Istorija najnovije slovenačke književnosti, ki obsega od 1848 do 1878 trideset let slov. lit. ustvarjanja s poudarkom Vajevcev in mladoslov. trojice Levstik, Jurčič, Stritar; ta prevod je v zadnji tretjini obtičal nezaključen.

2. Sotrudništvo pri LZ se začne omejevati na krajše ocene, množi pa se število manjših razprav v znanstv. glasilih: Pohlinova Bibliotheca Carnioliae v rokopisu licejske knjižnice (IMK 1905); Doneski k slovenski literarni in kulturni zgodovini: 1. Nameravani časopis Slavinja iz l. 1824, 2. Schulz pl. Strasznitzki in Čop, 3. Baraga med jožefinci in janzenisti, 4. Dr. Jakob Zupan v preiskavah (ZMS 1907); Popravki in dostavki (k isti razpravi, ibid.); Literarni zapiski: 1. Iz zgodovine lj. študijske knjižnice, 2. Čopove glose k Prešernovi Novi pisariji, 3. Prešernove Poezije v cenzuri (IMK 1908); Emil Korytko (Zbornik u slavu Vatr. Jagića, [Berlin 1908]); Emil Korytko, k 70 letnici njegove smrti (IMK 1909); Donesek k jezikovni in socialni zgodovini slovenski (NZ 1909); Bleiweis in drugi pred policijo (ZMS 1909); Ob ilirizmu (NZ 1910); Vrazova popotovanja po Slovenskem (ČZN 1910); Nekaj Vrazovih slovenskih dopisnikov (ibid.).

3. Posebno pobudo dobi P.-evo znanstv. in public. delo z ustanovitvijo Vede (Gorica 1911–5), pri kateri je sourednik; v nji priobči več razprav in kratkih kult. zgod. doneskov, zlasti gradivo; tukaj obnovi tudi svojo informativno službo iz slovanskih literatur. Najobsežnejša je razprava Slovenščina pod Napoleonom (1911), kjer ob stoletnici Ilirije oživljene uporablja dragoceno zgod. gradivo iz arhivov avstr. notr. ministrstva; Kolera v Lj,. l. 1836 (ibid.); Vzajemniška epizoda. Donesek k zgod. hrv. slov. zajednice (1912); gradivo: Jurčič, Zapiski iz berila (1911), Vodnikovo pismo A. Rudežu starejšemu (ibid.); Iz življenja kranjskega literata Leop. Kordeša (1912); Ustanovitev Bleiweisovih Novic (1913); iz ruskega slovstva: † Tolstoj (1911); Puškin in slovenski jezik (ibid.); ocena slov. prevoda Gogoljevega Tarasa Buljbe (ibid.); Današnji dan ruske poezije (1912); Nove smeri v ruski poeziji (1913); Iz poljske beletristike l. 1911, Iz poljske beletristike l. 1912 (1913); Teorija poljskega neoiredentizma (ibid.).

4. Ob tem široko zajetem znanstvenem in esejističnem delu je P. vzporedno postavljal estetsko filozofska in krit. razmišljanja kot pripravo za zaključke, ki naj obveljajo v novi slovstveni zgodovini. Posebno rad se mudi ob raznih zgod. mejnikih in velikih osebnostih. Perspektive (LZ 1906) so aforizmi o lepoti, o bistvu in smislu ustvarjanja, važna osebna izpoved na poti znanstvenih in estetskih iskanj; poročilo o O. Wildeju in prevod njegovih esejev o umetnosti in kritiki opozarja (po knjigi Adolfa Nowaczynskega, Krakov 1905) na individualizem v moderni umetnosti; po Ruski Misli 1912 poroča o Bergsonu (Veda 1912) in njegovi filozofski intuiciji; po isti reviji napiše poročilo Bogoiskalci in mesijanizem (ibid.), v katerem obnavlja študijo moskovskega filozofa Jevg. Trubeckega Stari in novi nacionalni mesijanizem; v referatu Nova pota znanstvene poezije (Sn 1914) govori o francoskih kozmičnih in prirodoznanstvenih pesnikih Maeterlincku, Muchartu, Rocherju in Martin-Barzunu; zaključek teh referatov je esej Pesniki in občani (LZ 1917), v katerem razlaga obe skrajnosti ustvarjalnega nagona, dionizičnost in apoliničnost, ter opredelja pesnika in umetnika od kulturnega urejevalca in poustvarjalca v osebnosti kritika in zgodovinarja. Tako so ob raznih važnih prilikah nastali tudi zgledi njegovih kritičnih zaključkov, n. pr. ob Stritarjevi 70 letnici korektura Tominškove razprave Jos. Stritar (NZ 1907; prej je že objavil svoj slavnostni govor v dun. Sloveniji 8. febr. 1906 v DP 1906, 84); ob 300 letnici Trubarjevega rojstva O kulturnem pomenu slovenske reformacije (Lj. 1908); ob Župančičevih Samogovorih, ko se je posebno pokazala nesposobnost in nepoštenost slov. kritike, je napisal Govor o Župančiču (NZ 1909), kjer iz sinteze kult. preteklosti gradi podobo slov. modernega pesnika, razčleni sestavine njegovega duha, zlasti hrepenenje po resnici, ter ga postavlja nasproti slovenski sedanjosti; ob Aškerčevi smrti napiše ostro začrtano posmrtno silhueto (Veda 1912), zatem izda Aškerčevo čitanko (Svobodna misel, Praga 1913) s slovstv. zgod. in est. študijo (nova izdaja Lj. 1920 z razširjenim krit.-estetičnim uvodom). Najbolj dovršeno delo v vrsti izborov in lit.-estetičnih uvodov je Stritarjeva antologija (Lj. 1919). – Z ostrino in osebno prizadetostjo skuša v tem času, zlasti okoli stoletnice ilirizma; kritično osvetliti Vrazovo vprašanje in zavrača vsak poizkus »novega ilirstva«. Take so njegove kritike in ugovori Ilešiču, Drechsler-Vodniku in B. Vošnjaku: Ob ilirizmu (NZ 1910), »Ilirska« misel (Veda 1911), Odgovori I. (Veda 1912); povsod zagovarja narodno avtonomno misel in kult. kontinuiteto; stari ilirizem mu je govorništvo, zdravo jugoslovanstvo naj bo vzajemno spoznavanje med enakovrednimi narodnimi in kult. enotami.

5. L. 1903 je P. prevzel od Vl. Levca nadaljevanje Kersnikovih zbranih spisov: III. zv. 2. snop. 1904, IV. zv. 1905, V. zv. 1907; ob tej izdaji je začutil, da je dosedanji filološki in beletristični značaj izdajanja (Fr. Levec) treba razširiti z estetsko-kritično in kult. zgod. opremo; to je storil že pri V. zv. Kersnika z obsežnejšim komentarjem pesmi in polit. feljtonov; kult. zgod. ozadje pa je s VI. zv. razširil v znamenito monografijo Janko Kersnik, njega delo in doba, I. del, Lj. 1910, II. del, Lj. 1914. To je prva celotna. slov. kult., polit. in social. zgodovina od 1848 do 1895, z osrednjo vlogo Mladoslovencev; pisana je na ozadju evropskih dogajanj, odmevov iz slov. časopisja in uporablja tudi zasebna pisma; njena znanstvena pomanjkljivost je, da se opira na časopisje tudi tam, kjer bi bili zanesljiv vir zapisniki drž. in dež. zborov. Delo je vzbudilo veliko pozornost, P. sam pa je bil razočaran ob kritiki in lastni prostodušnosti, s katero je odgrnil slovensko preteklost. V svoji obrambi V zatišju (Veda 1915) zavrača predvsem očitek, da je »očevidno že zgubil stik z našim živim ljudstvom«; ker je Veda prenehala, je ta važni osebni dokument na škodo ostal fragment.

III. Ustavitev Vede 1915, zlasti pa vojne razmere so P.-evo znanstveno in publicistično delo ustavile; edino poročilo iz slovanskega kult. življenja je Petindvajsetletnica Ševčenkovega znanstvenega društva v Lvovu (SN 1917, št. 92). Vendar je bil ta čas priprava za njegova najobsežnejša dela, ko bo strnil dosedanje študije in prikazal glavna razdobja slov. kult. tvornosti. Že V zatišju (Veda 1915, 41) je napovedal, da prihaja trenutek, »ko bomo morali nastopiti pred svetom kot narod«. Za ta čas zbira svoje moči. Že 1917, ko TZ zasnuje novo izdajo slov. pisateljev, postavi P. temeljna načela: O izdaji naših klasikov (LZ 1917, priloga Naša knjiga št. 2), O ureditvi naših klasikov (ibid. št. 3), sam prevzame ureditev Jurčičevih, Levčevih in Stritarjevih spisov. S člankom Naši časopisi (LZ 1918) daje nasvete za smotrno ureditev slov. leposlovnih, znanstvenih in družinskih listov; k obnovitvi poljudnoznanstvene Akademije prispeva predavanje Levstik, Jurčič, Stritar, glasniki mladoslov. kulture (prim. SN 1918, št. 207 in 208), pred otvoritvijo slov. gled. l. 1918 napiše inauguracijo Narodno gledališče (SN 1918, št. 222), a s predavanjem ob smrti Iv. Cankarja 1918 Domovina, glej umetnik! (CZ 1921) zaključi svoje javne nastope (SN 1919, št. 54). – Poslej živi samo ureditvi svojega estetsko kritičnega in znanstveno publicističnega dela; edina krajša ocena je še poročilo o Fr. Kidričevi knjigi Die protestantische Kirchenordnung der Slowenen im XVI. Jh. (ČJKZ 1920), edino informativno delo izven ožje domovine Slovenačka književnost (Beograd 1920), ki pa je le celotni prevod nemškega izvirnika iz l. 1902/3, in sotrudništvo v NE, kjer obdela imena slov. pisateljev od A–F in zraven še F. Vidica, F. Wiesthalerja, F. Zbašnika in O. Župančiča.

Delo tega časa sega v njegovo akademsko službovanje in ga je mogoče razporediti na tri vrste.

1. Ureditev. slov. klasikov. Najprej se je oprijel Jos. Jurčiča zbranih spisov (2. izdaja) in znatno izpopolnil Levčevo izdajo: I. zv. Lj. 1919; II. zv. 1920; III. zv. 1922; IV. zv. 1925; V. zv. 1927; s V. zv. s spisi do l. 1873 je delo zastalo. Pač pa je dovršil Iv. Tavčarja zbrane spise, ki so začeli izhajati ob pisateljevi 70 letnici v obratnem redu posameznih dob: VI. zv. Lj. 1921; V. zv. 1924; IV. zv. 1926; III. in II. zv. 1929; I. zv. 1932. Obe zbirki sta urejeni po načelih, ki jih je napovedal v LZ 1917 (Naša knjiga str. 12): jezik je popravljen s stališča sodobnega pravopisa in prilagoden sodobnemu okusu, posamezni zvezki imajo literarno zgod. in kritičen uvod, opombe na koncu podajajo bibliogr. in stvarna pojasnila. V to delo je P. vložil vso veliko ljubezen do domačega izročila, do slov. zemlje in ljudi; lit. snov je proučeval na kraju pisateljeve domačije in njegovih dogodkov. S tem delom je podal tudi vzorec vsem nadaljnjim izdajateljem zbranih del.

2. Zaokrožene monografije iz slov. slovstv. in kult.-polit. življenja, prirejena po akademičnih predavanjih. Prva je sinteza prosvetljenstva in visoke romantike Duševni profili naših preporoditeljev (LZ 1921; v knjigi Lj. 1935, ob slavju njegove 60 letnice z naslovom Duševni profili slovenskih preporoditeljev), delo, ki ga je začel s svojo disertacijo 1902 in ga spopolnjeval ves čas svojih znanstvenih študij. Največ del je namenjenih mladoslov. gibanju okoli trojice Levstik, Jurčič, Stritar in dobi neposredno pred njimi in za njimi: Predzgodovina ustanovitve »Slov. Matice« (RDHV 1923); »Mladoslovenci« in »Mlada Evropa« (LZ 1924); Vloga »omladine« v prvem obdobju »mladoslov.« pokreta (LZ 1924); Borba za individualnost slov. knjiž. jezika v l. 1848–57) (ČJKZ I. del 1924, II. del 1925, v knjigi Lj. 1937 ob pisateljevi smrti izdali njegovi učenci); Levstikov polit. list »Naprej« (RDHV 1925); Ustanovitev »Ljublj. Zvona« in celovškega »Kresa« (RDHV 1926); Klasje z domačega polja 1866 (ČJKZ I. del 1927, II. del 1928); Slovensko, slovansko in južnoslovansko vprašanje pri Slovencih na prelomu 60-ih in 70-ih let (RDHV 1928); Med Levčevim »Ljublj. Zvonom« in Hribar-Tavčarjevim »Slovanom« (RDHV 1930); Leto 1868 v slov. literaturi (ibid.); litografiran je izšel za slušatelje slavistike Uvod v zgodovino kritike (Lj. 1928); značaj gradiva imata samo prispevka Nekaj Vodnikovih pisem Kopitarju I. (ČJKZ 1925) in Korespondenca med Vodnikom in Kopitarjem (ibid. 1926). Kot celota njegovih akad. predavanj je po smrti začela izhajati Kulturna in politična zgodovina Slovencev (ured. A. Ocvirk I–V, Lj. 1938–40).

3. V prvih akad. letih srečujemo tudi razprave iz slovanskih slovstev: knjiga Predhodniki in idejni utemeljitelji ruskega realizma (Lj. 1921), za katero je zbiral snov že l. 1903–4 na Ruskem; Poezija Mlade Poljske (LZ 1923); Božena Němcová (ŽS 1923); Eliza Orzeszkowa (ibid.); Karolina Světlá (ibid. 1924); Dostojevskij (LZ 1925), ponatis v posebni knjigi skupaj z novo študijo o Tolstoju (Dostojevski in Tolstoj, Lj. 1936).

Kot prevajalec se je P. uveljavljal tudi v svojih moških letih. Prevajal je verze in prozo; največji pesniški prevod je Puškinov Jevgenij Onjegin, s kratkim esejem: Puškin in njegov roman (Lj. 1909; prim. tudi odgovor na kritiko Slovenski prevod Jevgenija Onjegina, LZ 1910); manjši prevodi pesmi so: E. Verhaeren, Tribun (NZ 1907, 48); K. D. Baljmont, Brezbesednost (LZ 1917); Eino Leino, Lapsko leto (iz finščine, ibid.); proza: Gogolj, Revizor, z razpravico Nekaj malega o Gogolju in njegovem Revizorju (Lj. 1921); Turgenjev, Plemiško gnezdo, z uvodom o pisatelju (psevd. Jože Arko, Lj. 1933); malo pred smrtjo je končal obsežen prevod: I. A. Gončarov, Globel (rokopis pri DZS).

P.-ev pomen za slov. slovstveno zgodovino je predvsem v novih metodah in v širini obdelane snovi. Pretrgal je z življenjepisnim in starim filološkim načinom ter uveljavil ideološki, sociološki in estetskokritični vidik. Pri tem je za slovstv. zgodovino našel novo razdelitev dob, ne več na osnovi posameznih osebnosti, ampak po idejah, kult. polit. tokovih in posameznih rodovih. Za ideološko metodo je dobil pobudo pri ruskih pozitivistih, kakor je bil njegov prvi učitelj, široki pripovedovalec o duševnem življenju slovanskih narodov, zlasti ruskega, A. N. Pypin. Tudi P. vzgaja svoje občinstvo in poudarja veljavnost idej v narodnem življenju. Kasneje to metodo poglobi s sociološko in psihološko po nauku H. Taina, o rodu, okolju in zgod. trenutku ter išče pri važnejših dejstvih vzrokov in posledic. Tako je orisal čas in obdobje Prešernove umetnosti, rodove Mladoslovencev, njihove dediče in posamezne predstavnike moderne. Najbolj ga je zanimala problematika v središčih in na križiščih posameznih dob; s posebno skrbjo je naslikal podobe najpomembnejših osebnosti kakor Kopitarja, Prešerna, Levstika, Jurčiča, Stritarja. Njegov široki, na evropsko kulturo se opirajoči razgled, svobodoumnost in zanos izpričujejo vplive G. Brandesa, le da je P. pri vsem ohranil svojo slovansko usmerjenost, posebno pa vero v slov. narodno samobitnost.

Njegove razprave niso sama suha znanost. Ob znanstveni snovi je pripovednik in estet, razmišljevalec in iskalec vrednot; z domačo plastiko mladoslov. izražanja si kroji primere in prispodobe, kakor sta jih delala Levstik in Stritar, s psihološkim čutom in modernim izrazoslovjem razčlenja snov ter se poglablja v prvine dušnega življenja, s pesniškim zanosom poživlja zgodovino in vodi bralca v višave lepote. Skrb za čim neposrednejše in čim pristnejše zgod. pričevanje ga je zgodaj napotila k iskanju korespondence pomembnejših oseb. Take je v prepisih rešil mnogo dragocenega gradiva, med drugim zlasti del Zoisove korespondence. Pisma uporablja kot najbolj živo pripovedno in dokazilno sredstvo. Tudi kot znanstvenik je P. izrazit esejist. Pri tem je značilen tudi način njegovega referata: tujo razpravo zna obnoviti z živo plastiko in osebno prizadetostjo ter jo podaja kakor izvirno delo. Nikdar ne zataji svojega lepočutnega, skoraj apoliničnega značaja.

Kot človek je bil P. razgibana in duhovita umetniška narava. Obsežnost zbranega gradiva v zapuščini, zapiski in osnutki pričajo o veliki prizadevnosti, delavni moči in zanesljivem spominu. Njegova žilava in podjetna ribniško-kmečka šegavost se je skladno spojila s svetovljansko duhovno uglajenostjo; urojeni nagon po spoznanju sveta, njegovo popotništvo, se je dopolnjevalo z veliko ljubeznijo do domače zemlje in njenih izročil. Pri vsem tem ima mnogo potez rodu ob prelomu 19. in 20. stoletja, zlasti dunajskega dekadentnega fin de siècla. Od slov. modernih sodobnikov ga loči znanstvena usmerjenost; ker postane zgodovinar, se razdalja med njimi tragično veča in prehaja v osebno grenkobo. Tako so nastajala osebna nerazpoloženja z Iv. Cankarjem in končno tudi z Župančičem. – Bil je pravi član Znanstvenega društva v Lj. in Slovanskega instituta v Pragi; ob NUK v Lj. so mu l. 1941 postavili spomenik (delo Fr. Goršeta). – Prim.: Katalogi višje (klas.) gimn. v Lj. 1891–98; osebni akti v arhivu lj. univerze; lit. zapuščina v Narodni in univ. knjiž. v Lj.; alojzijeviške Dom. vaje 1894–96; R. Nahtigal, Pisma Iv. P. s študijskega potovanja 1903/4 (LZ 1937); SN 1918, št. 207; A. Slodnjak, Življenje in delo J. Prijatelja (v knjigi Duševni profili slov. preporoditeljev V–XVI (s sliko B. Jakca); ibid: Bibliografija spisov Iv. Prijatelja do konca l. 1935; A. Slodnjak, Dr. Ivan Prijatelj (PZ 1937); M. Boršnik, Izbr. delo V. Jerajeve, Lj. 1935, str. 15, 24, 26, 28–30, 35, 41; ista: Slovenka, SJk 1940, 172, 176–7; 1941, 96, 99, 106; S. Trdina., Jos. Murn-Aleksandrov Zbr. sp., Lj. 1933 (gl. imensko kazalo str. CIII); J. Polec, Ljublj. višje šolstvo v preteklosti in borba za slov. univerzo, poseben odtis iz zbornika Zgodovina slov. univerze v Ljubljani (1929) str. 100–1; J. Šlebinger, ZMS V, 218, 227, 230; VI, 207; VII, 239, 244; VIII, 104, 196–7; isti, Bibliografija, 77, 82, 245, 259, 263, 270; F. Kidrič, Zoisova korespondenca I., Lj. 1939, 15–19; SBL I, 521 (Korš); Glonar, LZ 1928, 423–31, 510–14; Aškerc, LZ 1898, 565, 1901, 355; E. Lampe, DS 1898, 607; 1903, 245; 1905, 693; F. Grivec, DS 1901, 310–14; S 1905, št. 207; Sn 1906/7, 317; LZ 1907, 692; Glonar, LZ 1910, 181–3; J. Šilc, DS 1913, 437; F. Kozak, LZ 1913, 445; I. Grafenauer, DS 1914, 372; D. Lončar, Veda 1914, 433; A. Ušeničnik, Čas 1914, 400–5; I. Pregelj, DS 1919, 236; L. Legiša, Sodobnost 1936, 194, 232; T. Šifrer, LZ 1937, 581. – Petdesetletnica: SN 1925, št. 291; S 1925, št. 290; J 1925, št. 297; NDk 1925, št. 269 (s sliko); F. Albrecht, LZ 1926, 164; F. Kidrič, ČJKZ V, 158; R. Kolarič, ČJKZ V, 159–63. Šestdesetletnica: B. Borko, J 1935, št 297 (s sliko); S 1935, št. 295 (s sliko); T. Šifrer, LZ 1935, 625; A. Ocvirk, LZ 1936, 10; A. Slodnjak, Sdb 1935, 500. Osmrtnice: SN 1937, št. 116–18; S 1937, št. 116–7; J 1937, št. 119–20; ŽS 1937, 153; B. Kreft, Kron. 1937, 185. – Slika: ASK 85. Posm. maska: Borba za individ. slov. jez., Lj 1937. Kip pri NUK. Kr.