Pribina, slovenski knez (okoli 800–med 860 in 861)

Pribina (Priwina, Briuuinus, Briwinus), slovenski knez v Spodnji Panoniji, u. med 20. febr. 860 in 21. marcem 861. — P. je bil verjetno Slovak knežjega rodu; imel je posest na današnjih slovaških tleh v Nitri ali v bližini. Tamkaj mu je salzburški nadškof Adalram posvetil cerkev, kar se je verjetno zgodilo pred 838, ko P. še ni bil krščen. Iz razlogov, ki nam niso znani in glede katerih so se postavljale razne domneve, je bil P. verjetno 833 kmalu potem pregnan od moravskega kneza Mojmira in je zbežal preko Donave k Ratbodu, takratnemu frankovskemu prefektu na vzhodu. Ratbod je, verjetno nekje na bavarskih tleh, predstavil P. bavarskemu kralju Ludviku, ki je bil od jun. 838 tudi vzhodnofrankovski kralj. Na Ludvikovo zapoved je bil P. poučen v veri in krščen v cerkvi sv. Martina v Traismauerju (blizu Donave severozahodno od Dunaja). Ker se je P. predal bavarskemu kralju, so začeli gledati v njem neke vrste nemškega vazala in ga podredili prefektu Ratbodu. Mogoče prav zaradi te podrejenosti in P.-ove težnje, oprostiti se je, je prišlo med Ratbodom in P. do nesoglasja in P. je s svojim sinom Kocljem ter svojimi pobegnil najprej na bolgarsko ozemlje, ki se je širilo takrat preko dela Slavonije in Srema, kratek čas nato pa na ozemlje kneza Ratimira, ki je bil bolgarski vazal v Savski Panoniji. Savsko Panonijo so imeli Franki za svoje interesno območje. Pač zato je 838 poslal kralj Ludvik Ratboda z veliko vojsko na Ratimira, da bi ga pregnal iz njegove dežele. Ratimir se je umaknil s svojimi, kolikor jih niso Nemci pobili. Med onimi, ki so ostali pri življenju, sta bila tudi P. in njegov sin Kocelj. P. je šel s svojimi preko Save, kjer ga je sprejel Salacho, ki je bil eden od frankovskih grofov-uradnikov na današnjih slovenskih ali hrvatskih tleh južno od Save, in ga pomiril z Ratbodom.

Mogoče okoli 840 je kralj Ludvik podelil P.-i v fevd del Spodnje Panonije okoli reke Zale, ki teče v južnozap. konec Blatnega jezera. Tu se je P. nastanil, sezidal v gozdu in močvirju težko dostopno utrdbo, ki jo viri imenujejo Blatograd (Mosaburc in podobno, Urbs paludarum, »Blatenski grad«) in začel v teh krajih pospeševati kolonizacijo Slovanov, pa tudi Nemcev bavarskega plemena. Po P.-i se Blatograd imenuje tudi Pribinovo mesto (civitas Priwinae), dočim imenuje menih Hrabr iz 10. stol. spodnjepanonskega kneza »knez blatenski«. Blatograd iščejo po večini v okolišu, kjer stoji danes nad zamočvirjeno nižino okoli spodnje Zale kraj Zalavár. V Blatogradu je dal P. postaviti cerkev Matere božje, ki je bila 24. jan. 850 posvečena po salzburškem nadškofu Liupramu ob navzočnosti večjega števila velikašev iz P.-ove krajine in Nemcev. Pri tej cerkvi, ki je bila glavna cerkev v Blatogradu in za P.-ovo krajino vobče, je bil nastavljen kot prvi duhovnik Dominik, ki je prišel iz regensburške dieceze in bil 840 in 841 notar v pisarni kralja Ludvika Nemškega. Nasledniki Dominikovi v Spodnjepanonski krajini do nastopa Metodovega (869) so bili iz Salzburga poslani duhovniki Svarnagal, Altfrid in Rihpald. Mimo glavne cerkve Matere božje je bilo v Blatogradu in v Spodnji Panoniji v P.-ovih časih posvečeno še večje število cerkva, med drugimi okoli 852/3 v Salapiuginu (verjetno danes Zalabér ob Zali), kjer je imel P. posest, cerkev sv. Ruperta, ki jo je P. daroval salzburški cerkvi, v Blatogradu pa med 854 in 859 cerkev sv. Adrijana, ki je bila mogoče kapiteljska, in cerkev sv. Janeza Krstnika, ki je bila verjetno krstna cerkev. Na P.-ovo prošnjo mu je salzb. nadškof Liupram poslal iz Salzburga mojstre zidarje, slikarje, kovače in tesarje, da postavijo cerkev sv. Adrijana.

P. si je v frankovski službi pridobil zasluge za državo in krščanstvo. To je bil razlog, da mu je kralj Ludvik 12. okt. 847 v Regensburgu podelil v last vse, kar je imel poprej od frankovskega kralja v Spodnji Panoniji v fevd; izvzeto naj bo le tisto, kar je pripadalo salzburški cerkvi. S tem je P., obenem s podelitvijo fevdov, postal mejni grof ali krajišnik spodnjepanonski.

P. je umrl med 20. febr. 860 in 21. marcem 861. Njegova smrt je verjetno v zvezi s takratnimi političnimi dogodki v srednjem Podonavju. Že 857-8 se je Karlman, sin kralja Ludvika in takrat upravnik Vzhodne marke, uprl, se zvezal z moravskima knezom Rastislavom in nastopil proti grofom, ki jim je bila poverjena uprava panonske in karantanske meje. Med temi je bil v Spodnji Panoniji pač tudi kralju vedno zvesti P. Do moravskega Rastislava in Velike Moravske, ki ga je bila pregnala z njegove zemlje onstran Donave, je bil P. bržkone še posebno nerazpoložen. Kot zvest pristaš kralja Ludvika je bil P., kot vse kaže, proti zvezi Rastislav-Karlman in verjetno ga je v bojih ali v zvezi s takratnimi političnimi dogodki dohitela smrt. Prejkone je tudi P.-ov sin in naslednik Kocelj, ki ga najdemo 21. marca 861 v Regensburgu, iskal pri Nemcih pomoči proti Karlmanu in Rastislavu.

P. je tip kneza, kakršnih pozna slovanska zgodovina one dobe več. Politično se je naslonil na frankovsko državo in Nemce, pač zato, ker je pri njih iskal opore proti velikomoravskemu knezu, ki je bil mogočnejši od njega in ki je skušal zmanjšati oblast delnih in manjših knezov, katerih eden je bil P. sam. Nemci so P.-ov položaj znali izkoristiti in vključiti slovanskega kneza v svojo politiko, ki so jo imeli na vzhodu, a so ga tudi nagradili za njegovo zadržanje. Pomen kneza P. je v tem, da je s svojo spretno politiko dosegel položaj krajišnika in lastno krajino v Spodnji Panoniji, s čimer je bilo omogočeno njegovemu sinu in nasledniku Koclju, da je na temeljih, položenih od očeta, mogel dalje graditi in končno ostvariti celo samostojno slovensko kneževino v Spodnji Panoniji. Nadaljnji pomen kneza P. in njegove dobe pa je v tem, da je slovenska Spodnja Panonija prišla do politične veljave v srednjem Podonavju in v P.-ovih časih dosegla tudi znaten dvig v kulturnem in gospodarskem pogledu (krčenje zemlje, kolonizacija, uvajanje krščanstva), čeprav je poudariti, da je P. tamkaj mimo Slovanov naseljeval tudi Nemce, da je podeljeval tamošnjo zemljo nemškim cerkvam in da je močno pospeševal uvajanje krščanstva in cerkvene uprave od nemške strani.

Glavni pisani vir za zgodovino kneza P. je salzburški spis Conversio Bagoariorum et Carantanorum (izd. Wattenbach v Monumenta Germaniae historica, Scriptores, XI, 1854; M. Kos v Razpravah Znanstvenega društva, 1936); mimo tega prihaja še v poštev darovnica kralja Ludvika za P. iz 846 in P.-ova darovnica za samostan v Alteichu iz 860 (F. Kos, Gradivo za zgod. Slovencev II, 133, 169). – Prim.: Fr. Kos, Gradivo za zgod. Slovencev II (1906); L. Hauptmann, Mejna grofija Spodnjepanonska v RDHV I (1923); isti, Uloga Velikomoravske države u slavenskonjemačkoj borbi za Podunavlje, Rad, 243 (1932); Ríša Vel'komoravská, sborník vedeckých prác (1933, za zgodovino kneza P. in njegove dobe prihajajo predvsem v poštev razprave: J. Škultéty, Pribina; J. Cibulka, Pribina a jeho kostol v Nitre; M. Kos, K historii kniežat'a Pribinu a jeho doby; M. Murko, Pribina-Privina; M. Weingart, Pribina, Kocel' a Nitra v zrkadle prameñov doby cyrilometodejskej; M. Kos, Conversio Bagoariorum et Carantanorum (Razprave Znanstvenega društva, 1936); F. Grivec, Slovenski knez Kocelj (1938); J. Stanislav, Pribinovi vel'moži (Linguistica Slovaca, Časopis slovenskej učenej spoločnosti, I, 1939–1940). M. Kos.