Prešern, Jakob (1888–1975)

Prešern Jakob, potopisec in planinski pisatelj, r. 9. jul. 1888 v Begunjah na Gorenjskem. Študiral je v Lj. (1899-1907), pravo na Dunaju (1907-12) in tam doktoriral. Bil je v sodni službi v Novem mestu, Kranju, Radovljici, Krškem, Velikovcu in Škofji Loki, vmes vojak na ital. fronti (1915-8); od 1934 sodnik okrožnega sodišča v Lj., od 1936 do upokojitve 1945 pa sodnik apelac. sodišča. V visokošolskih letih je sodeloval pri Omladini, od 1928 je sotrudnik PV, kjer je objavil vrsto potopisov (1929, 1936, 1943, 1949, 1950, 1951), spomine in zgodovinsko gradivo (1928, 1929, 1930, 1934, 1951) ter nekaj toponomastičnega gradiva (1933). Njegovi spomini iz vojnih let v območju Krna, gorenje Soške doline in v tirolskih gorah imajo dokumentarno vrednost; kot dober poznavalec Karavank pa je dopolnil in popravil dr. Tumovo zbirko krajevnih imen (gl. dr. H. Tuma: Begunjščica, PV 1932, št. 9; isti, Imenoslovje Stolove skupine, Gore in ljudje 1947 in PV 1948). - Rod Jakoba P.-a izvira iz Gorice (mošenjska župnija). Njegov ded Marko P. (r. 25. apr. 1803, u. 11. jun. 1856) je po vojaški službi (1829-39) oddal rodni dom v Begunjah v zakup in služil kot mostninar v Kranju, ko je tam živel tudi pesnik dr. Francè P., s katerim sta bila dobra znanca, pozneje pa v Črnučah, kjer je u. Prepisal si je sonet Memento mori. Markova hči Ana P. (r. 26. jun. 1841, u. 5. nov. 1918) je ohranila na pesnika nekaj spominov in jih sporočila nečaku dr. Jakobu P.-u: da je pesnik nekajkrat v posebnih okoliščinah prenočil v mostninarjevi koči, da jo nagovarjal deklico, naj ga kliče »stric«, četudi ni bila z njim nič v rodu, in ji obljubljal fig ter da je imel na mrtvaškem odru okrog glave lovorov venec. Alfonz Gspan.