Prepeluh, Albin (1880–1937)

Prepeluh Albin, publicist in politik, v Lj. r. 22. febr. 1881 (op. ur.: 22. febr. 1880) in u. 20. nov. 1937. Bil je iz revne delavske družine. V Lj. je obiskoval pet let II. mestno deško ljudsko šolo, nato dve leti nemško mestno deško ljudsko šolo. Dovršivši 1893–7 strok. šolo za lesno obrt v Lj., se je oprijel pasarstva, a že 1898 stopil v sodno pisarniško službo kot diurnist pri okrajnem sod. v Lj., od 1902 pisarn. pomočnik ali oficiant pri lj. dež. sod. Ko je opravil pisarniški izpit in izpit za vodjo zemlj. knjige, je bil kancelist na Brdu (1907) in 1908–15 v Ribnici, kjer je postal oficial; 1915–8 je nadomeščal vodjo zemelj. knjige v Kamniku, Postojni, Logatcu, Radovljici in Kočevju. Predstojniki povsod soglasno poudarjajo njegovo vestnost, zanesljivost in točnost ter spričujejo, da P. daleč presega povprečno raven pisarniškega uradnika. Iz njegove pisarniške prakse je nastal spis O zemljiški knjigi, konverzijah, testamentih, kolkovinah in pristojbinah, sestavila in uredila A. Spende in A. Prepeluh (Lj. 1911). Po prevratu 1918 je bil P. postavljen za komisarja pri poverjeništvu za soc. skrbstvo v Lj., od febr. do nov. 1919 je bil poverjenik tega resora. Kot tak se je dal upokojiti in bil poslej direktor podjetja Blaznikova (pozneje Univerzitetna) tiskarna, pri katerem je 1920 postal večinski delničar. — Zgodaj je začel politično delati in pisati. Že kot šolar se je v družbi Karla. Linharta (SBL I, 672) in Jan. Kocmurja priključil soc.-dem. gibanju. Njegove literarne prvence, pesmi in črtice, je objavila prva socialistična revija Svobodni glasovi 1897–8 (psevd. Bine). Tudi pozneje je pisal pod psevd. Pavel Mihalek in A. P. Rušič črtice in povesti: Iz nižine življenja (1903); O domovina (DP 1905, 162–5); Zmota (DP 1906, 11–4); Hrepenenje (SN 1906, št. 236–44); V megli (ND 1907, št. 34–9); Brata (SN 1907, št. 190–200); Delo. Odlomek (DP 1909, 7–12); Mina (SN 1910, št. 297–355 in ponatis v knjigi); Nevihta (SN 1911, št. 64); Deček Lovro gre v šolo (SN 1911, št. 108); Mala zmota (RP 1911, št. 22, 23); Pismo o prijateljstvu (DP 1912, 158–60); Stebri družbe (Glas svobode 1912, št. 40–3); Za soncem (LZ 1918, 212); Kupčija (LZ 1918, 689). Kulturnozgod. članki: O ženi in njeni ravnopravnosti (Ska 1901); Demokracija kot ideja (LZ 1917, 671), Dubrovnik (LZ 1918, 341–57) in članek o novi organizaciji SM (LZ 1918, 295).

V soc.-dem. stranki je sodeloval do 1904 (na III. strank. zboru v Trstu 1900 poročal o občinski politiki, na IV. v Celju 1902 o agr. vprašanju). Zagovarjal je 1901 (v RP in Ski) Bernsteinov revizionizem proti E. Kristanu. Od 1900/01 dalje je objavljal svoje članke pod psevd. Abditus vse do prevrata, deloma še kasneje. L. 1902 si je dopisoval s Karlom Kautskym o pridobivanju kmečkega ljudstva za socializem. Skupaj z Linhartom in Kocmurjem je začel 1902 izdajati soc. revijo NZ in pritegnil k njej tudi masarykovca dr. A. Dermoto (SBL I, 128) in dr. D. Lončarja (SBL I, 680). L. 1903 je izšla njegova knjižica Občina in socializem. Kot plodovit in originalen pisec je zavzel P. v slov. Demokr. publicistiki eno najvidnejših mest, zlasti s svojo pozornostjo in smislom za posebno slov. socialno, a tudi narodno in politično problematiko. V krogu NZ, ki je mnogo bolj predstavljal opozicijo demokr. inteligence zoper oba tradicionalna politična tabora kakor pa socialistično delavsko gibanje, mu je pripadala idejno vodilna vloga. P. je obrnil pozornost na osnovne specifične socialne probleme slov. družbe: na proletarizacijo kmečkega ljudstva in izseljevanje. Rešiti je hotel »problem malega naroda«, ki spada v uboštvo, medtem ko veliki narodi bogaté. P. je bil poglavitni publicistični zastopnik spoznanja, da ima narodni boj slov. naroda socialno vsebino in da mora temeljiti na socialnih interesih njegove kmečko-malomeščansko-delavske mase. — P. je zbil vrsto let glavni sodelavec NZ. L. 1908 je izšla njegova knjižica Reformacija in socialni boji snov. kmetov (razširjen spis o Socialnih bojih slov. kmetov iz NZ 1906). Od l. 1908 je bil v osebnih prijateljskih odnosih z dr. J. E. Krekom, ki ga je neposredno vabil (zlasti 1912) v SLS, da bi mu bil v oporo.

Kot Krekov prijatelj in dober poznavalec kmeč. življenja je. P. nastopil 1910 proti »kulturnemu boju« svobodomislecev v obrambo »ljudskega verstva« (NZ 1910, 1–7, 198 do 204). V jugosl. vprašanju je zavračal žrtvovanje slovenske narodne samobitnosti (že 1907 v NZ, 1908 v Hrv. Kolu, zlasti 1913 v NZ, med vojno 1917 v Napreju in NZ). L. 1912 je zbral svoje, najvažnejše eseje v knjigi Socialni problemi, hi jo je pred splošno odklonilno meščansko kritiko dobro branil Dermota v NZ 1912, št. 9, 10. — Socialni program slov. narodnega boja je P. zrelo formuliral 1917 v knjižici Problem malega naroda kot program radikalne demokratične revolucije slov. ljudstva, ki naj 1. postane narodnopolitično samostojno, 2. odstrani ostanke fevdalizma (agrarna revolucija) in 3. uniči ali vsaj oslabi moč tujega kapitala (mu odvzame predvsem naša prirodna bogastva). — S člankom Ideja ali dogma? (Naprej 1917) je nastopil kot vodilni ideolog opozicije v soc.-dem. stranki (Socialistične omladine) proti A. Kristanu in ostalemu vodstvu, ki ni hotelo postaviti narodnega osvobojenja na prvo mesto. V reviji Soc. omladine Demokracija (1918) je P. zavračal vso tradicionalno ideologijo soc. dem. Pisal je 1918 o slov. vprašanjih v Demetrovićevo Hrv. Njivo. — Šele ob prevratu 1918, ko je soc.-dem. stranka, ki je stopila v Narodno vlado, nujna potrebovala socialistično inteligenco, zbrano v Soc. omladini, je spor popolnoma prenehal. Tedaj je P. naglo zavzel v stranki poleg A. Kristana vodilno mesto. Nastopal je na delavskih in kmečkih shodih stranke, prišel v njen izvrševalni odbor, postal njen zastopnik v deželni vladi, poverjenik za soc. skrbstvo, jo zastopal skupaj z R. Golouhom (SBL I, 231) v slov. deputaciji, ki je šla sredi 1919 v Pariz, da bi podprla slov. zahteve na mirovni konferenci (pri Wilsonu itd.). — P. je bil poleg A. Kristana glavni voditelj ministerialistične politike, ki jo je zastopala slov. soc. dem. stranka v koncentracijski in tudi v demokratsko-socialistični vladi in nasprotnik radikalnih revolucionarnih tendenc v delavskem gibanju. V dobi ministrovanja A. Kristana v Beogradu (avg. 1919—febr. 1920) je P. doma vodil brezobzirno, bombo desnega proti posameznim predstavnikom komunistične struje (izključitev ing. D. Gustinčiča in drugih iz soc. dem. stranke) kakor proti vse močnejšemu levemu krilu, ki mu je načeloval poleg delavskih predstavnikov (M. Žorga in dr.) dober del bivše Soc. omladine (inž. A Štebi, dr. M. Lemež, Alozija Štebi, R. Golouh in dr.). Na XI., poslednjem zboru enotne soc.-dem. stranke v nov. 1919 je P., njen agrarni teoretik, poročal o kmečkem vprašanju. Pred razkolom 1920 je v knjižici Naša gospodarska in socialna vprašanja razvijal zamisli reformističnega socializma. — Ob razkolu se je moral P. skupaj z ostalima najbolj izpostavljenima voditeljema ministerialistične skupine (A. Kristanom in M. Čobalom) umakniti iz vodstva soc.-dem. stranke, (na izred. zboru v Mariboru apr. 1920). Ko so bile železničarske stavke in delavske demonstracije na Zal. cesti v Lj. zadušene, Koloman Wallisch iz Mrb. pa izgnan, sta A. Kristan in P. zavzela spet vodilno pozicijo v okrepljeni desničarski soc.-dem. stranki. P. je ostro zavračal odcepljeno levo krilo, iz katerega se je nato razvila komunistična stranka, v Napreju (železničarska stavka in nje posledice). Ustanovil in vodil je skupaj a Fr. Erjavcem soc.-dem. kmečko-delavsko zvezo. On je namesto A. Kristana pozdravil E. Kristana ob njegovi vrnitvi iz Amerike v krogu lj. socialistov. Ko so desničarji sredi 1920 iztrgali levičarjem iz rok obnovljene NZ (XII), je prevzel P. uredništvo skupaj z dr. D. Logarjem in Fr. Erjavcem. Sodeloval je v volilnem boju za konstituanto in bil postavljen za kandidata v Lj., ki pa ni izvolila socialista. Na XII. rednem zboru stranke, še pred volitvami, P. ni bil izvoljen v načelstvo; istočasni umik dr. Lončarja iz polit. življenja je zlasti po volitvah jasno pokazal, da se je krožek novih NZ (P., dr. Lončar in Fr. Erjavec) ločil od soc. dem. vodstva. NZ so zlasti a XIII. letnikom (1921) postali glasilo samostojne polit. skupine s poglavitno zahtevo po slov. avtonomiji, ki jo je soc.-dem. stranka pod vodstvom E. Kristana, dr. M. Koruna in Zv. Bernota odklanjala. Iz krožka NZ je izšla 1921 avtonomistična izjava slov. kulturnih delavcev. Za predsedovanja dr. D. Lončarja SM je bil P. 1924–7 njen blagajnik, 1927–30 pa tajnik. — Aprila 1921 je začel P. z dr. Lončarjem polit. akcijo s tednikom Avtonomist. Po izgubi NZ, ki jih je pridobila soc.-dem. stranka, je 1922 bivši krožek NZ izdajal leto dni NoZ. — Jeseni 1924 je P. preimenoval Avtonomista v Slov. republikanca in ustanovil Slov. rep. stranko delavcev in kmetov, ki. je bila v federativni zvezi z Radićevo HRSS. Ponudbo kom. stranke za skupni nastop pri volitvah 1925 je odklonil. Po Radićevem umiku 1925 sta se združili Slov. rep. stranka in Pucljeva Samostojna kmet. stranka v Zvezo slov. kmetskega ljudstva (od 1926 Slov. kmetska stranka). P. je bil začasno neoficielni urednik njenega glasila KL. — L. 1925 je izdal pod starim psevd. Abditus v Zadružni založbi A. Kristana knjižico Idejni predhodniki današnjega socializma. V glavnem pa je poslej razvijal ideologijo »kmetske demokracije«, zlasti v spisu Kmetski pokret med Slov. po prvi svetovni vojni in v knjigi V boju za zemljo in državo (oboje 1928). Med 1928 in 1933 je P. vodil prizadevanja, ki naj bi izpeljala agrarno reformo ter zasegla gozdna veleposestva v Sloveniji. Ustanovil in vodil je Zvezo agrarnih interesentov. Gradivo o njenem in svojem delu je zbral 1933 v knjigi Naš veliki socialni problem — agrarna reforma. — Od 1933 je sodeloval pri Sodobnosti. V njej je objavljal 1934–7 obširnejše spomine na prevratno dobo (t. j. na gibanje za majniško deklaracijo 1917–8, na prevrat sam in notranja in zunanja polit. vprašanja slov. politike do srede 1919), ki so ostali nedokončani. Osvetliti je skušal slov. nepripravljenost za samostojnost, doseženo ob prevratu. — Pripombe k naši prevratni dobi so z ostalimi njegovimi spominskimi spisi izšle 1938 v knjigi, ki vsebuje tudi obširno študijo Dušana Kermaunerja o P.-ovem idejnem razvoju in delu (str. 297–562). V tej študiji so navedeni in upoštevani vsi važnejši P.-ovi članki in spisi. — P. je prevedel Machiavellijevega Vladarja in mu napisal zgodovinski uvod (1920). — Prim.: J. Glonar v NE III, 666; H. Tuma, Iz mojega življenja (pogl. Seznam oseb); DPol 1937, št. 94; J 1937, št. 272 (s sliko), 273; LZ 57 (1937) 567 (J. Kozak); S 1937, št. 266; Sodobnost V (1937) 481–7 (D. Lončar); Kron VI, 256 (s sliko). Slika: ASK 121; Kron II, 209; posnetek Vavpotičevega portreta v olju v knjigi Pripombe k naši prevratni dobi. D. Kermauner.