Prelog, Matija (1813–1872)

Prelog Matija, rodoljub, r. 27. sept. 1813 kmetskim staršem v Hrastju pod Kápelo, u. 27. jan. 1872 v Mariboru. 1821 je začel obiskovati ljudsko šolo v Križevcih in jo 1822 nadaljeval pri Kápeli. Da se nauči nemški, je obiskoval nato osn. šole v Radgoni, Cmureku in Gradcu. 1827–33 je študiral gimn. v Varaždinu, 1833–5 filoz. v Gradcu, nato medicino na Dunaju, prom. 1841 z disertacijo De hysteriasi (Dunaj 1841). Prvo zdravniško prakso je izvrševal na Dunaju, 1842 pa se nastanil v Ljutomeru. Zaradi hujskanja kirurga Rožiča zoper P.-a, ki se mu je zdel nevaren tekmec, in sovražnosti nemškutarskih tržanov, ki so 28. avg. 1848 napadli narodne dijake in P.-ovo stanovanje, je odšel v Veržej, od koder se je 1849 preselil v Maribor. — P. je bil mehkega značaja. pogosto bolehen, tip skromnega, a vztrajnega podrobnega delavca, kateremu pa je za nastopanje v privatnem in javnem življenju manjkala potrebna ambicija. S prirojeno šegavostjo in družabnostjo je postal družabno središče kroga, v katerem se je kretal. — V Varaždinu je pomagal St. Vrazu z zbiranjem narodnega blaga iz domačega kraja. Na Dunaju je vzdrževal stike s svojimi rojaki, v Ljutomeru pa se je družil z D. Trstenjakom, M. Jaklinom in J. Gottweissom ter nastopal kot režiser v Gottweissovem gledališču. Iz te družbe je izšel do 1848 kot politični slov. prvak Murskega polja, ki narodnostno še ni opredeljen med slovenstvom, ilirstvom in slovanstvom in kateremu je narodnostna diferenciacija Slovanov še nejasna. Nima pravega zaupanja do Zedinjene Slovenije in se zadovoljuje s slov. upravnim odd. pri graškem guberniju. Po prihodu v Maribor se je v družbi narodnjakov izobraževal v slovenščini ter postal iz Kajkavca Slovenec. Sodeloval je pri vseh marib. gibanjih svoje dobe: bil jo soustanovitelj čitalnice in do smrti njen odbornik, 1867–9 ter 1870–2 predsednik. V čitalnici je v začetku deloval kot deklamator in recitator, nato kot režiser in igralec komčinih vlog. Prirejal je igre za čitalnične prireditve, prevedel in izdal Črnega Petra (1866) in Zakonsko sol (1876). Za narodno prebujo mariborske okolice je organiziral številne čitalnične izlete (v Ruše, Fram, Št. Ilj, Jarenino itd.) ter delil v mestu in okolici med šolsko mladino slov. čtivo, zlasti Razlagovo Pesmarico. Sodeloval je pri ustanovitvi MS, pri redakciji mariborskega programa, bil do smrti blagajnik odbora za Slomškov spomenik, med prvimi, ki so poizkušali 1868–9 ustanoviti mariborsko posojilnico in 1871 med ustanovitelji mariborskega Kat. tisk. društva. Politično najvažnejše P.-ovo delo pa je 1867 ustanovitev SGp, s katero je uresničil želje podravskih narodnjakov. S pestrim gospodarskim, socialnim, narodnim in političnim gradivom, ki je ustrezalo sodobnim potrebam preprostega ljudstva, je ustvaril veliko narodno pratiko štaj. Slovencev, ki jih je politično ustalila v konservativni usmerjenosti. S 1. jul. 1871 je prodal SGp Kat. tisk. društvu in s št. 34. dne 24. avg. 1871 odstopil kot urednik. Podobno kakor pri SGp je P. uresničil načrte podravskih narodnjakov, ko je 1868 pokrenil tabore, govoril 1867 v Ljutomeru in 1870 na Slatini pod Kápelo o davkih in njih nesorazmerni uporabi za Slovence in Nemce; slatinskemu taboru je tudi predsedoval. Kot polit. osebnost je P. upošteval samo konkretna sodobna lokalna in pokrajinska štaj. vprašanja; tako je pri programu za tabore, katerega so rodoljubi na ustanovnem zboru zradikalizirali, upošteval samo konkretne štaj. prilike, ki so izhajale iz avstr. ustave. Prav tako je 1870 gledal v lj. programu odročno politiko in dajal prednost reševanju sodobnih lokalnih, narodnih in kulturnih nalog kot bolj priročnemu. V družbi ideološko usmerjenih rodoljubov pa je prevzemal njih širše programe, realno doumeval njih navdušene načrte in jih s podrobnim delom uresničeval. V zgodovinskih pogledih je sledil D. Trstenjaku, narodnopolitično pa Jož. Vošnjaku, kakor to razodeva program SGp in v P-ovo delovanje v graškem deželnem zboru, kjer je 1867–70 zastopal ormoško-ljutomersko-gornjeradgonski okraj in v govorih in interpelacijah terjal jezikovno enakopravnost Slovencev z Nemci ter delal za slov. vinorejsko šolo v Račjem pri Mariboru. V kulturnih vprašanjih centrumaško razpoložen, je njih obravnavo v SGp prepuščal J. Ulagi ter se do 1869 pridruževal njegovim nazorom. 1869 je še sodeloval pri ustanavljanju Slov. polit. društva, v njega prvem odboru pa ga ni več; pač pa je deloval pri 1870 ustanovljenem Katol. konservativnem društvu, kjer je zagovarjal program: Vse za vero, domovino in cesarja. Liberalizem je P. gledal kot specifičen prilastek ustavotvornega nemštva, negiral pa v nasprotju z ZD liberalizem pri Slovencih. Ideje svojega političnega kroga je P. uveljavljal v podrobnem delu in to vseskozi kot vzgojitelj; kot tak je značilen v uredništvu SGp zlasti s članki Pod lipo, kot čitalničar in kot pisatelj, ki je izdal po I. Hufelandu Makrobiotiko (Maribor 1864). Po poročilih sodobnikov je nabiral narodne smešnice in anekdote ter zapustil ob smrti rokopis nekončanega romana Šuntar. — Prim.: N 1872, 36; J(anez) M(ajciger), SGp 1872, št. 5; N 1872, 36; SN 1872, št. 14; ZD 1872, št. 37; LMS 1872–3, 145–7 (po SN); D. Trstenjak, Zora 1872, 53–5; Macun 127–8; Marn XXV, 47–8; Glaser III, 143, 290; A. Trstenjak, Slov. gled. 187–9, po njem Wollman 25, 36; Ilešič, Das nation. Leben d. Wind. Büheln i. J. 1848 (Lj. 1903) 9–10; Vošnjak I, 116, 180, 187, 214–6 (sl.), 229; II, 26, 46, 103, 135, 287; Verstovšek, DS 1907, 464–74, 493–502 in ponatis (slika 464); Ilešič, Korespond. iz dobe našega preporoda, IMK 1909, 104–5; Lončar, ZSM 1909, 196–7; (Kovačič), Kat. tisk. društvo v Mariboru (M 1917) 4–9; Lončar 33, 146; Kovačič, Ljutomer (Marib. 1926) 25–6, 177–8; isti, Slov. Štajerska in Prekmurje (Lj. 1926), 355–8; Baš, ČZN 1931, 29; Vrabl, Dijaška leta dr. P. Turnerja, Marib. Koledar 1931, 103; Baš, Posojilnica v Mariboru (1933) 7, 19. Slika: ASK 18. Baš.