Pregarc, Rade (1894–1952)

Pregarc Rado, gled. igralec in pisatelj, r. 5. jan. 1894 v Rojanu (Trst); obiskoval osn. šolo, nižjo gimn., učiteljišče in konservatorij v Trstu, gled. tečaj pri L. Rasi-u v Florenci; kot igralec je začel pri slov. gledališču v Trstu (1912–4), kjer ga je vzgajal zlasti L. Dragutinović; v 1. svet. vojni je prišel kot ujetnik v Rusijo in se seznanil s tamkajšnjim gledališčem, posebno s smerjo Stanislavskega; nastopal kot igralec v Lj. (1919–21), nato kot igralec in režiser v Splitu (1921–7), Mariboru (1927–9), Beogradu (1929–30), Sarajevu (1930–36), Banja Luki (1936–7); ker sta mu pešala vid in sluh, je moral igranje opustiti: 1937–40 je bil urednik gled. revije Mi i Vi v Beogradu; ko se je bolezen (morbus Bechterew) poslabšala, je moral v pokoj; živi v Zagrebu. Izmed pomembnejših njegovih vlog so: Ignac Glembay (Krleža, Gospoda Glembajevi), baron Lenbach (Krleža, V agoniji), Herman (Novačan, Herman Celjski), Kantor (Cankar, Kralj na Betajnovi), Helmar (Ibsen, Nora), Jago, Shylock (Shakespeare), Herod (Wilde, Saloma), Rogozih (Dostojevski, Idiot), Antony (Galsworthy, Borba). Režiral je več Ibsenovih (Nora, Divja raca, Sovražnik ljudstva, Strahovi), Shakespearovih (Othello, Romeo in Julija, Kar hočete, Vesele ženske windsorske, Beneški trgovec, Kralj Lear, Hamlet), Gogoljevih (Ženitev, Revizor), Tolstojevih (Moč teme, Živi mrtvec) del, Dostojevskega Idiota, Molièrovega Tartuffa, Schillerjevo Marijo Stuart, razna moderna dela: Pirandellove komedije in Galsworthyjevo Borbo; izmed hrvaških del zlasti Vojnovićeve drame, izmed slovenskih Cankarjeve (Pohujšanje, Kralj na Betajnovi, Za narodov blagor), Kraigherjevo Na fronti sestre Žive, Novačanovega Hermana Celjskega in Golarjevo Vdovo Rošlinko. Ta in še druga slov. dela je prevedel v srbohrv. Za oder je priredil čez 50 del iz rušč., češč., bolg., franc., ital. in nemšč. — Strokovno se je P. spopolnjeval z mnogimi potovanji (Dunaj, Monakovo, Berlin, Pariz, Italija); kot igralec je ostal zvest real.-psih. oblikovanju, najljubše so mu bile vloge krepkih značajev; kot režiser je igro oblikoval v zaokroženi celoti, podrobni resničnosti in s poudarkom pisateljeve misli. To smer je uveljavljal tudi kot učitelj v dram. šolah in kot vzgojitelj mnogih jugosl. igralcev. — Napisal je več izvirnih iger, ki so bile uprizorjene na raznih odrih: Kozaška kri, Marija in Marta, Cvetje iz papirja, Dolma in njeni, Pozlačeni rojak, Tovarišica Nata (Partizanka), Baston; poleg tega tudi nekaj enodejank. Pisal je tudi novele. Kot teoretik je prispeval strokovne članke o gledališču, igranju in režiji, izdajal je prvi slov. gled. list Maska (Lj. 1920–1) in bil urednik Glumačke reči, Mi i Vi v Beogradu. — Za njegovo delo na Slovenskem prim. zlasti: K. Dobida, J 1927, št. 179 (s sliko); 1928, št. 158, 176; M. Šnuderl, MV 1928, št. 58, 142; 1929, št. 50. Kr.

PREGARC Rade (v krstni knjigi Jakob), gledališki igralec, režiser, vzgojitelj, prozni in dramski pisatelj, prevajalec, r. 5. jan. 1894 v Rojanu pri Trstu, u. 29. jul. 1952 na Reki (Hrv.). Oče Jakob, zidar in hišni posestnik, mati Antonija Višnovec. Osn. š. in nižjo gimn. je dovršil v Trstu, učiteljišče v Gor. 1912. Odšel je v Firence in na Akademiji lepih umetnosti »leto dni poslušal predavanja prof. Luigia Rasija«, ki je bil pisatelj, igralec in dramatik, mojster govora in učitelj Eleonore Duse (M. Mahnič). Iz Firenc je odšel v Nemčijo, obiskal evropska gledal. središča, Dunaj, Berlin in živel nekaj časa v Parizu. V jeseni 1912 je stopil v poklicno Slov. igledališče v Trstu in ostal v njem dve sezoni. Obe leti sta vodila gledališče režiser Lev Dragutinović (PSBL I, 315) in dirigent Mirko Polič (gl. čl.). P. je igral drobne vloge, porabili so ga tudi za opero in opereto. »Ocene v E niso ugodne, kaže, da mu kritik ni bil naklonjen« (Mahnič). Med prvo svet. vojno je bil od 17. avg. 1914 do 31. maja 1919 v Rusiji vojni ujetnik, v Odesi in Moskvi, in tukaj »sem študiral teater na čisto novi podlagi, namreč na podlagi slavnega Stanislavskega in Nemiroviča-Dančenka. Rusija me je povsem prerodila in vrnil sem se iz nje duševno znatno bogatejši« (J 16. mar. 1936). Dne 1. okt. 1919 je podpisal pogodbo v Ij. gled. konzorcijem za dve sezoni. V prvi je nastopil v 21 delih, v drugi v 6; bil je župnik v Cankarjevih Hlapcih in župan v Pohujšanju. Največ vlog je bilo drobnih, vendar nekaj tudi z umetniško ceno. Ansambel je bil maloštevilen, jezikovno neubran in P. se ni počutil dobro. Sam je izjavil: »V Lj. sem hotel uveljaviti ruske ideje v gledališču, a naše razmere so bile preozke« (Večernik 17. mar. 1936). Da bi razčistil pojme o gled. in preobrazil domače igralce, je začel pisati načelne in strok. članke, npr. Naša drama, igralci in kritika (S 13., 16. in 17. mar. 1920). Ustanovil je prvo slov. in jsl. gled. revijo Maska (od okt. 1920 do jul. 1921, skupno 10 št. na 168 straneh). Bil ji je pisec, organizator in odg. ur. (zadnji dve št. je uredil A. Danilo). Bil je tudi preds. lj. pododbora Udruženja gled. igralcev SHS. Začel je voditi ostro borbo za izboljšanje položaja gled. igralcev, kar je pripeljalo nov. 1920 do stavke, vendar je propadla. Začele so se spletke proti njemu, uprava je P. nekoliko bojkotirala, zato je 26. febr. 1921 podpisal pogodbo s splitskim gled., da pride v jeseni tja. V Split sta ga vabila dva razloga: upal je, da bosta obmorski zrak in sonce koristila njegovemu zrahljanemu zdravju; splitsko gled. je bilo takrat šele ustanovljeno, zato so se P. nudile široke možnosti, da uresniči svoji srčni nagnjenji: režiranje in vzgajanje igralskega naraščaja. Postal je desna roka upravnika Nika Bartulovića in tako lahko močno vplival na umetniško vodstvo Drame. Najprej je režiral Cankarjevo Pohujšanje in z njim potrdil svoje znanje in novo gledališče. Prve večje uspehe je dosegel z režijami klasičnih del: Shakespeara, Molierà, Ibsena, Vojnovića, Sterije Popovića in Cankarja. Posebnih zaslug za splitsko gledališče pa si je pridobil z gledališko šolo, ki je rodila lepe uspehe: odkrila je skrite sile mladih, ki jih je vzgajal najprej teoretično, potem pa praktično izpopolnjeval na odrskih deskah. S svojim delom je utemeljili Narodno gledališče za Dalmacijo v Splitu. V Splitu se je tako močno poslabšala njegova bolezen v grlu, da so ga 8. jul. 1926 operirali v Zgbu na laringološki kliniki. Potem se je zdravil v Zgbu in Rogaški Slatini do jan. 1927, od okt. do dec. 1927 je bil na Hvaru, od avg. do dec. 1928 se je zdravil v Klenoviku v hrv. Zagorju, od mar. do maja 1929 na Rabu. Iz Splita si je želel v ožjo domovino in po dolgih pogajanjih je prišel v sezoni 1927/28 v Mrb. za igralca, režiserja, dramskega vodjo in učitelja igralskega naraščaja. V Mrbu je hotel uresničiti svoje hrepenenje: ustanoviti komorno gledališče, ki bi se popolnoma posvetilo odkrivanju in gojenju resničnih dramatskih umetniških vrednot. Po njegovem mora biti zato režiser »i igralec i slikar i glasbenik in celo pisatelj«, saj so to v Rusiji »že zdavnaj ustvarili Jevrejinov, Tairov, Mayerhold in še pred njimi Nemirovič-Dančenko«. Pri igralcih je vso svojo silo »oprl na notranje, individualno izboljšanje igranja. Do mojega ideala: psihološkega teatra, kjer bo poedinec samo kot sestavni del celote prišel sploh do veljave, kjer ne bo razlike med "glavnimi" in "postranskimi" vlogami, do tega ideala je še daleč« (J 29. jul. 1928). Njegov prvi mrb. program je bil odločno slovanski in tako izbran, da ga tedanja Lj. ni zmogla. Najprej je s hudožestveniško intenzivnostjo predstavil Gogoljevega Revizorja, za njim Wedekindovo Glasbo, Predićevega Polkovnika Jelića, Leskovčeva Dva bregova, Caillavetovo Lepo pustolovščino in Dostojevskega Idiota. Sezona je odlično uspela, toda P. je bil na koncu utrujen in bolan. Bolehal je tudi vso naslednjo sezono, zato je postavil na oder le Ibsenovo Divjo raco, Romea in Julijo, Krleževo V agoniji, ki je bila sploh prvi Krleža na Slov., in Očeta Boštjana. V Mrbu je odprl tudi igralsko šolo za 12 učencev in iz nje je izšlo lepo število prvovrstnih talentov, med njimi trž. igralec Rado Nakrst (PSBL II, 490–92). Mrb. predstavlja višek P-evega gledal. ustvarjanja, vendar ga je zaradi utesnjenih razmer po dveh sezonah zapustil in odšel v Beograd (1929–30), v Sarajevo (1930–36) in v Banja Luko (1936–37). V teh mestih so pomembne njegove vloge: Kantor, Glembaj in Lembach v glembajevskem ciklu, Herman Celjski, Helmar (Ibsen), Jago, Shylock (Shakespeare), Herod (Wilde), Rogozin (Dostojevski), Klešč (Gorki) idr. Režiral je več Shakespearovih, Ibsenovih, Gogoljevih, Schillerjevih, Molièrovih in drugih del, izmed modernih Pirandellove, Galsworthyjeve, Vojnovićeve, Cankarjeve idr. Na hrv. ozemlju je v repertoarju močno upošteval slov. dramatiko, iz katere je največ sam prevajal. Ko sta mu začela pelšati vid in sluh, je moral igranje opustiti, zaposlil pa se je pri igralski strok. organizaciji in pri ured. gled. listov v Bgdu in Zgbu: Mi i Vi, Glumačka reč in Gluma. Tudi sam je v liste veliko pisal. Po zadnji vojni je živel na Reki. - P. je prevedel iz tujih slovstev naslednja dela: Petar P. Pecija, Gozd, igra v 3 dej. (upriz. Lj. 14. nov. 1919); Ulderico Donadini, Brezdno, drama v 4 dej. (Lj. 31. jan. 1920); Srđan Tucić, Golgota, drama v 3 dej. (Lj. 21. mar. 1921); Caillavet Gaston Armand & Flers Robert & Rey Etienne, Lepa pustolovščina, kom. v 3 dej. (Mrb. 2. maja 1928); Evgenij P. Petrov, Otok miru, kom. v 4. dej. (Lj. 28. dec. 1948); Norman Krasna, Draga Ruth!, kom. v 3 dej. (Lj. 4. dec. 1952); Frank Wedekind, Glasba, nravstvena igra v 4 slikah (Mrb. 10. jan. 1928); Milivoj Predić, Polkovnik Jelić, drama v 4 dej. (Mrb. 25. jan. 1928); Eugène Cormon & Eugène Grangé, Oče Boštjan, ljudska igra v 3 dej. (Mrb. 28. maja 1929); André Paul Antoine, Leseni konji, kom. v 3 dej. (Mrb. 11. apr. 1931); Arkadij T. Averčenko, Kupčija s smrtjo, kom. v 3 dej. (Lj. 30. doc. 1939); Evgenij P. Petrov, Otok miru (Lj. 28. dec. 1948); Emmanuel Roblès, Montserrat, drama v 3 dej. (Mrb. 14. okt. 1951); neuprizorjeni sta ostali D. S. Merežkovski, Pavel Prvi in Ferigni, Sveti Frančišek. Pisal je izvirne igre, ki so jih uprizorili na raznih odrih, a niso izšle v tisku, zato so nedostopne in neznane, npr.: Kozaška kri, Marija in Marta, Cvetje iz papirja, Dolma in njeni, Pozlačeni rojak, Tovarišica Nata, Baston. Nekaj iger je napisal tudi v hrv. V trž. narečju je spisal ljudsko igro v 4 dej. Sagra, ki ji je napisal glasbo O. Kjuder (PSBL II, 51–52) in jo je uprizorilo SSG v Trstu 20. okt. 1956 V igri »smo našli Lorcovo snov, njegov zaplet, a nikjer njegove edinstvene, visoke pesmi« (B. Pahor). V trž. narečje je prenesel in lokaliziral za SSG v Trstu Držićevega Dundo Maroje pod naslovom Japa Mija. V slov. in hrv. revijah je pisal novele, potopise, članke itd., ki še niso zbrani. Po vojni je priobčil v trž. Razgledih naslednje novele in črtice iz svojih mladih let in trž. okolice: Stabat Mater (II. letnik), Matija Bat (III.), Ded in vnuk (IV.), Povest o oslu, Rade Pregarc o sebi (V.), Nina bo velika gospa (VI.), Netila (VII). P. je nastopil svojo igralsko pot pripravljen v ruski šali hudožestvenikov, toda znašel se je v skromnih in utesnjenih slov. razmerah po prvi svet. vojni, zato je moral Lj. kmalu zapustiti. M. Mahnič je o njegovi tedanji usodi zapisal, »da je bil tistikrat najizrednejši mož našega gledališča in da je njegova takratna zgodba ena najbolj tragičnih v zgod. ne le ljubljanskega, ampak vsega slov. gledališča«. Kot igralec je poustvarjal svoje vloge realistično in psihološko, najrajši je igral krepke značaje. Kot režiser je oblikoval igro v zaokroženi celoti, izdeloval je podrobnosti in bil zvest pisateljevi misli. To smer je zastopal tudi kot učitelj v dram. šolah in v strok. člankih.

Prim.: SBL II, 479; SGL II, 544–45; K. Dobida, Jubilej slov. igralca, S 15. mar. 1936; B. Borko, J 16. mar. 1936; J. T., Naši veliki pokojniki, R. P., JKol 1953, 52–53 s sl.; And. Budal, O R. P. in njegovi Šagri, GL SSG Trst 1956/57, 1. pos. št., 14; B. Pahor, žalostna »Šagra«, Tokovi, Trst 1957, 75–76; Repertoar slov. gledališč, 1867–1967, Lj. 1967, na več mestih; M. Mahnič, Rade Pregarc v Trstu in Ljubljani (1912–1921), Dokumenti Slov. gled. muzeja, IX, Lj. 1973, 93-124 s sl. in bogato bibliografijo; Isti, R. Pregarc v Mariboru (1927–1929), Dokumenti SGM, X, Lj. 1974, 45–76 sl. in izčrpno bibliografijo; SLNP 244.

Jem.