Praprotnik, Andrej (1827–1895)

Praprotnik Andrej, šolnik, pesnik in pisatelj, r. 9. nov. 1827 v Podbrezjah tamošnjemu cerkovniku, u. 25. jun. 1895 v Lj. »Prvi učitelj in podpornik« mu je bil podbreški župni vikar F. Pirc (prim. zgoraj 354–6). Ko mu je bilo osem let, ga je poslal oče k svojemu bratu Jakobu, učitelju v Šenčurju pri Kranju. Tu je mali Andrej, ki je »bil po sklepu gospoda duhovnega očeta še deček pri sedmih letih za učiteljski stan odbran«, hodil v šolo in se učil tudi orglati. L. 1838 je šel v šolo v Kranj, kjer se je »z nemščino trpinčil«, ko so mu jo »po vsi sili v glavo in srce zabijali«, a 1841 v zadnji razr. glavne šole v Lj. in 1845 stopil, »nič kaj prijazno sprejet«, v lj. dveletno učiteljsko pripravnico pod vodstvom Jan. Nep. Šlakerja. V le-tej so »v dveh letih le enkrat slov. slovnico brali in prašani bili«. Nato je 1845–7 poučeval v rojstnem kraju na šoli, ki še ni bila postavno urejena, in v sept. 1847 opravil učiteljsko skušnjo. Ob novem letu 1848 je nastopil učiteljsko službo v Kamni gorici in bil 1. febr. 1850 stalno nameščen. Tu se je začelo zanj, kot pravi v svojem dnevniku, »novo življenje za učiteljstvo in slovenščino«. Seznanil se je s pravnikom Lovrom Tomanom, kamnogoriškim rojakom, ki je bil doma zaradi dunajske revolucije, in z Lovrom Pintarjem, ki je živel kot začasen upokojenec 1847–50 v Radovljici (prim. zgoraj 343–4). Takoj spočetka je stopil 21 letni učitelj P. med sotrudnike »Navratilovega Vedeža« in v vseh treh letnikih (1848–50) priobčeval kratke povesti, basni in prilike v nevezani besedi. V 3. letniku je sestavil »Izglede pisem mladim šolarjem v vajo«, 18 po številu. L. 1850 je dal pri R. Egerju v Lj. na svoje stroške natisniti »Perjohe kamnogoriške šole«, ki so prva slov. publikacija te vrste. O uspešnem šolskem delu P.-ovem v Kamni gorici prim. dopis v N 1850, 151. V Sji 1849, 81 je P. v uvodniku »Milim prijatlam šol in slovenšine« potožil, da je večina naših deželnih šol zapuščeno, zaraščeno in neobdelano zemljišče in da je zato malo dobrega pridelka. »Učenik, če ni od pravih, dobrih prijatlov podpiran, je le revček in od samo svoje strani dosti storiti ne more … Ko bi naši mili rodoljubi stan pripravnikov in učenikov do živega videli, bi se jim gotovo solzno vmililo. Prav potreba našim revnim šolam je, da bi se število milih prijatlov šole in slovenšine zlo zlo pomnožilo, da bi okoli in okoli ljubi zagovorniki in na vse strani pomagavci to potrebno reč v resnici obdali.« Iz Kamne gorice je kot Podbrežan poslal Drobtincam 1850 drobtinco, amer. misijonarja Pirca pesem »Kadar po previdnosti božji«, kasneje pa iz Dobrove kot »slavnega gospoda nekdanji učenec« Drobtincam 1856 Pirčevo »Indiansko deklico«; sam se je v Drobt. 1853 in 1856 oglasil z nekaj pesmimi. L. 1851 je opravil pri prof. Metelku skušnjo iz slovenščine in dobil v okt. podučiteljsko službo pri glavni šoli v Škofji Loki. Po želji tedanjega škof. šol. nadzornika Jurija Zavašnika je šel 1853 na novoustanovljeno šolo v Dobrovi pri Lj., kjer je ostal pet let, in 1857 opravil pri prof. Jož. Poklukarju skušnjo iz vzgojeslovja. Dne 1. marca 1858 je bil nameščen na novi mestni deški šoli pri Sv. Jakobu v Lj. Kot učitelj v Šk. Loki in na Dobrovi je P. neverjetno marljivo pisal. Janežičeva Slov. Bčela je prinesla v 2.-4. letniku (1851–3) pod značko Miloljub dolgo vrsto njegovih prispevkov v vezani in nevezani besedi. Še marljiveje je v letih 1852–6 s pesmicami in prozo zalagal Einspielerjevega Šolskega prijatelja (odn. Prijatelja in Slov. prijatelja). Tudi Janežičev Glasnik slov. slovstva (1854) je objavil nekaj P.-ovih pesmic. Dalje srečujemo P.-ove pesmi in dopise v ZD 1850–9 ter v N 1850–60. V N 1857, 222, 226, 230, 234 je ves vesel poročal, kaj se je v zadnjih šestih letih na Kranjskem storilo za ljudske šole in v prid ljudskim učiteljem. Preden je prišel v Lj., je izdal več knjig, namenjenih zlasti šolski mladini: Spisje za slov. mladino, Lj. 1852 (1866²; 1873³, 1881⁴ kot Spisje v ljudski šoli, 1887⁵); Pesmi cerkvene in druge, Lj. 1856 (nekatere, nabožne kakor svetne, so kar ponarodele, n. pr. Beseda sladka, domovina; V dolinci prijetni je ljubi moj dom; 2., pomn. natis izšel v Gabrščkovi Knjižnici za mladino, zv. 13./14., Gorica 1896); Zgledi za prvence, ki se brati in pisati ob enem uče, Lj. 1856; Dolžnosti podložnih do svojega vladarja, Dunaj 1858; Koledar slov. za navadno leto 1858. Po načrtih šol. nadzornika za Kranjsko dr. Fr. Močnika (prim. zgoraj 140–2), ki je mladega delavnega učitelja P.-a zelo čislal, je sestavil le-ta Slov. Abecednik, Dunaj ok. 1856; Slov.-nemški Abecednik, Dun. 1856; Prvo berilo za slov. ljudske šole v c. kr. avstr. deželah, Dun. 1857 (in večkrat); Drugo berilo… Dun. 1858 (in večkrat).

Kakor že večkrat poprej tako se je zlasti l. 1860 zopet od raznih strani v N naglašala potreba šolskega časnika in so se dajali različni nasveti, kako bi se dala misel ostvariti (prim. I. Prijatelj, KPZS IV, 159/60). V N 1860, 395 pa je naznanil P., da so nekateri »lj. učeniki«, ki so »že davno srčno želeli, da bi imeli svoj časnik« (prim. P.-ovo prošnjo v N 1849, 58), »že za to založnika nagovorili in dobili ter tudi že dalje preskrbeli, kar je o tem treba«. Ako pojde vse po sreči, bo začel o novem letu izhajati nov šolski list, ki bo pisal »1) o pametnem in uspešnem obdelovanji šole in izgoje, o praktičnem ravnanji s šolskimi knjigarni, o učiteljskih zborih in sploh o napredovanji šole in učenikov, — 2) o cerkvenem in šolskem petji, — 3) o učiteljski književnosti in bo tudi prinašal — 4) cerkvene in šolske pesmi, kratke povesti za mladost, primerne životopise, zgodovinske in prirodne drobtinice, — 5) šolske novice, popise itd., dobra dela domoljubov, izreke in spodbudnice za učenike in za mladost, — 6) vse zadeve v pomoč učiteljskim vdovam in sirotam, — 7) vse premembe v učiteljskem stanu, izpraznjene službe, prestave itd., — 8) v nemški prilogi vse nove postave, ki učenike in šole zadevajo«. O novem letu 1861 je izšel pri R. Milicu v Lj. »Učiteljski tovarš (od 1873: tovariš), list za šolo in dom«, ki mu je bil P. urednik v letih 1861–72 in zopet 1882–9. Prvo leto je izhajal list po enkrat, kasneje do 1897 po dvakrat na mesec. »UT je pri vsej svoji skromnosti vestno vršil ne samo svoj program, ampak tudi važno nalogo v slov. kulturi… Organiziral je učiteljski stan in mu v mnogoterih letnikih nudil obilo porabnega gradiva tudi za šolo. V tem listu so se ugotavljale zlasti smernice za pouk slov. jezika in tudi naša literarna zgodovina se ima temu listu zahvaliti posebno za to, da je dajal streho pomembnemu ,Jezičniku', ki ga je začel od l. 1863 v tem listu priobčevati Josip Marn najprej pod naslovom ,Pomenki o slov. pisanji'. Od tod so se te razprave, ki bi se mogle imenovati prvo avtentično gradivo slov. literarne zgodovine, od leta do leta ponatiskovale v posebnih knjižicah« (I. Prijatelj, KPZS IV, 161/62). P. je bil UT-u ne le skrben urednik, marveč tudi najmarljivejši sotrudnik s pesmimi (v prvih 12 letnikih jih je objavil nad 80, nekaj s svojim polnim imenom, druge kot Jakoslav ali z značkami A. P., P., -o-, -ot- ali anonimno) ter s članki in z beležkami o šolskih, vzgojnih in stanovskih stvareh. Zagovarjal je vzgojo na verski podlagi tudi po objavi avstr. šolskih postav l. 1868/69, ob katerih so se slov. učitelji razšli na dve ali tri plati. To je povzročilo tudi l. 1872 P.-ov odstop od uredništva (prim. tudi spodaj). Dež. odbornik in lj. župan Karel Dežman (prim. SBL I, 131–5) je poklical P.-a predse in ga postavil pred alternativo: ali se odpove uredništvu UT, ali pa izgubi svoje službeno mesto v Lj. V »Vabilu na naročbo za 1873« (UT 1872, 323) je P. zapisal: »Kdor Tovarša od prave strani ogleduje, mora priznati, da ima za naše domače šolstvo vsaj toliko zasluge, da je prvi budil slov. učitelje in jim kazal domačo pedagogiko. Tudi vprihodnje bode se zvesto ravnal po svojem vrhovnem vodilu, katero mu je skrb za narodno šolo na verski podlagi. Zraven pa se bode Tovarš vedno tudi ravnal po duhu novega časa ter se na podlagi šolskih postav boril za splošne koristi in pravice ljudskega učitelja.« Pod novim urednikom Matejem Močnikom (prim. zgoraj 142) je UT vztrajal na začrtani poti, braneč v narodni šoli vzgojo na verski podlagi proti LSZg na eni in od I. Lapajneja (prim. SBL I, 616/17) ustanovljenemu SU, ki je 1874 postal glasilo Učit. društva za slov. Štajer. na drugi strani. Konec 1881 je Močnik zaradi bolehnosti vrnil UT njega ustanovitelju P.-u, ki ga je poslej urejeval do konca 1889, ko je za slovo m. dr. zapisal: »Minulo je uže 29 let, kar sem ustanovil in mislim, da tudi na pravo podlago postavil prvi slov. šolski list na Kranjskem, s katerim sem mnogokrat prav težavno, trdo ledino oral« (UT 1889, 383).

Na šentjakobski (kasneje uradno: I. mestni) deški šoli je služboval P. od 1858 do svoje upokojitve leta 1890. V letnem sporočilu te šole je 1865 poročal v nemškem jeziku o nje ustanovitvi, kasneje pa priobčil še dva spisa: »Spisje v ljudski šoli« (1867) in »Sedanja ljudska šola« (1871). Vodstvo te šole je prevzel že 1870, a za nadučitelja in vodjo ga je dež. šol. svet definitivno imenoval šele v sept. 1874, ko je bila njegova prošnja za to mesto nad poldrugo leto ležala pri »mestni gosposki«, ki mu ni bila naklonjena. Po izvedbi novih šolskih postav je imenovala vlada 1870 P.-a kot priznanega šolnika v dež. šol. svet in ga po šestletni funkcijski dobi še trikrat, 1876, 1882 in 1888 imenovala v to korporacijo. Dež. šol. svet ga je od 1871 dalje postavljal za člana izpraševalne komisije pri usposobljenostnih izpitih za ljudske in mešč. šole. Odbor za spisovanje šolskih knjig, postavljen po njegovem predlogu, si ga je izvolil za svojega predsednika (1884). Poleg tega je P. marljivo sodeloval v raznih društvih. Po drugem odhodu prof. I. Macuna (prim. zgoraj 1–3) v Zagreb je bil 1862–6 tajnik lj. Čitalnice in za slovesno odprtje nove dvorane zložil prolog (N 1863, 382). Bil je delaven odbornik in podpredsednik Društvu v pomoč učiteljskim vdovam in sirotam, ustanovljenemu 1868, ter društvu Narodna šola. Odbornik SM je bil P. od nje ustanovitve do svoje smrti ter od začetka 1876 do konca 1880 nje tajnik, 12 let ključar in več let član književnega odseka. Kot tajnik je sestavil letna poročila 1876–80, objavljena v LSM. V LSM 1872/73, 148–50 je priobčil spis o Janezu Zalokarju, v Matični publikaciji Dr. Lovro Toman 1876, 3–78 pa opisal življenje kamnogoriškega pesnika in politika. Kot zastopnik SM se je udeležil P. 1876 Janežičeve slavnosti na Koroškem, 1880 odkritja Kopitarjeve spominske plošče v Repnjah, 1881 pogreba hrv. pisatelja Avgusta Šenoe v Zgbu, 1883 proslave Miklošičeve 70 letnice v Ljutomeru. Največ dela in skrbi pa je obračal P. skozi dvajset let na organizacijo ljudskega učiteljstva. Splošni zbor ljudskih učiteljev v Lj. 15. sept. 1868 je sklenil ustanoviti Učiteljsko društvo za Kranjsko in dež. vlada je 18. nov. istega leta odobrila društvena pravila. Ustanovni občni zbor 31. marca 1869 je izvolil P.-a novemu društvu za predsednika. Občni zbor 1871, ki je potrdil stari odbor, je sklenil razširiti društvo v Slov. učiteljsko društvo, in nova pravila so dobila 18. nov. 1871 vladno odobritev. V letnem sporočilu lj. učiteljišča 1872 pa je glavni učitelj Leop. pl. Gariboldi, ki je bil nedolgo poprej premeščen z gimnazije na učiteljišče, v spisu »Zur Lehrerfortbildung in Krain« hudo napadel slov. šolstvo in učiteljstvo ter posebej UT-a in njegovega urednika, češ da bi bilo bolje, ko bi UT-a sploh nikoli ne bilo, in koristneje, ko bi čimprej izginil. P. je odgovoril v UT 1872, 246–54, nekaj učiteljev, članov Slov. učit. dr., pa z brošurama »Nadaljevalno izobraževanje ljudskih učiteljev« in »Zur Lehrerfortbildung in Krain«. Spričo tolikšnega nasprotstva je P., kot že omenjeno, izročil 1873 UT-a Mateju Močniku in tudi ni sprejel izvolitve za predsednika Slov. učit. dr., ostal pa je njega odbornik. Predsedniki so bili v naslednjih letih Feliks Stegnar (gl. poseben članek), Blaž Kuhar in Franc Govekar (SBL I, 238). L. 1882 pa je P. zopet prevzel uredništvo UT-a in v sept. sprejel izvolitev za predsednika Slov. učit. dr. Naslednje leto je obhajal 25 letnico službovanja v Lj. in 35 letnico učiteljske službe ter prejel v priznanje zaslug zlati križec s krono. L. 1888 se je osnovala Zaveza slov. učit. društev, h kateri je pristopilo tudi Slov. učit. dr., ki mu je bil po občnem zboru 12. nov. 1888 predsednik Andrej Žumer (gl. poseben članek). Le-temu je konec 1889 izročil P. tudi uredništvo UT-a s prošnjo, naj bi dragi šolski tovariši še dalje podpirali naš stari slov. šolski list, da bode krepkeje sicer, toda vedno v pravem duhu zvesto delal na korist in slavo slov. šolstvu in učiteljstvu (UT 1889, 383). Slov. učit. dr. je sprejelo z letom 1890, UT-a za svoje glasilo in na občnem zboru 29. dec. 1890 izvolilo P.-a za svojega častnega člana (UT 1891, 46). P. je svojo I. mestno deško šolo, od 1876 petrazrednico, iz licealnega poslopja, kamor se je moral 1875 umakniti iz redute, preselil v novo šolsko stavbo (prim. UT 1889, 318/19). Konec 1889 je izročil nje vodstvo Andreju Žumru, zaprosil za upokojitev in bil 20. avg. 1890 po 42 ali, če vštejemo podbrezijska leta, skoraj 45 letih vestne službe premeščen v stalni pokoj, ki ga je nastopil ob novem letu 1891 in ga, ves bolehen in hirajoč, preživel v Lj. Ob upokojitvi mu je ministrstvo za bogočastje in uk podelilo naslov direktorja. Poleg spisov v UT-u in drugih, že omenjenih, je P. za bivanja v Lj. objavil mnogo drugega. Po zgodnji smrti Kamila Maška 1859 (prim. zgoraj 69) je uredil tri sešitke glasb. mesečnika Caecilia in z njimi zaključil njega 2. zvezek. Istega leta je v Vodnikovem spomeniku z dvema pesmicama počastil prvega slov. pesnika (str. 197). V letih 1861, 1863 in 1864 je podaril »Darek pridni mladosti« s podobami (1. zv. 1885²; za leta 1866–8 je dal koledar »Palček« z razno poučno in zabavno vsebino in za navadno l. 1871 uredil »Učiteljski koledar«; zbral je »šopek duhovnih cvetic, molitvic in pesmic« pod naslovom »Marija, naša pomočnica«, Lj. 1866 (1870², 1874³, 1886⁴) ter nabral in na svetlo dal »Svete pesmi za šolsko mladost«, Lj. 1864 (1869², 1873³); za MD je sestavil »Slov. spisovnik, svetovavec o vseh pisarskih opravilih«, Celovec 1879; po vladnem naročilu je iz nemščine prestavil »Poučilo o vzrokih, znamenjih in o preteku nalezljivih kužnih živinskih bolezni vštevši govejo kugo«, Lj. 1880. Skrbel je še dalje za šolske knjige in za učila. Izdelal je »Stenske table« (Wandfibel), izšle na Dun. 1869, nato pa 1873 poslovenil in priredil dunajskega dež. šol. nadzornika V. Prauseka »Glaskovalni, pisalno-bralni in črkovalni poduk z napeljevanjem, kako se rabijo tablice in omarice s črkami«, Dun. 1876. L. 1868 je izšel na Dun. »Slov. Abecednik za prvi razred ljudskih šol«; za njim je 1869 sledil »Slov.-nemški Abecednik« (pri nemškem delu sodeloval M. Močnik), prišla »Slov. slovnica za prvence«, Lj. 1869 (1870², 1873³, 1877⁴, 1883⁵, 1887⁶) in 1883 stopil na dan »Abecednik za slov. ljudske šole«, trikrat natisnjen v Pragi, nato pa v Lj. 1891⁴ in 1895⁵. V začetku sept. 1876 je, kot poroča v svojem dnevniku, končal rokopis »Tretjega berila«. Z Ant. Razingerjem in Andr. Žumrom je sestavil »Prvo nemško slovnico in prvo nemško berilo«, Lj. 1888. Segel je tudi na slovarsko področje ter v Lj. 1874 in 1890 izdal 4. in 5., pomnoženo in popravljeno izdajo »Malega šolskega besednjaka slov. in nemškega jezika«, ki ga je bil z Metelkovo pomočjo sestavil J. Kek (Lj. 1834; prim. SBL I, 441) in dvakrat izdal J. Šlaker (Lj. 1843, 1854).

Ob smrti se je P.-u splošno priznavalo njegovo nesebično in uspešno delo za slov. šolstvo, in kratki nekrolog v LZ 1895, 513/14 je lepo naglasil njegovo kristalno čisto značajnost in neutrudljivo pridnost. Slov. učit. dr. je 1896 postavilo P.-u nagrobni spomenik in 1897 odkrilo na njegovi rojstni hiši spominsko ploščo. Več njegovih pesmi, nabožnih in svetnih, so uglasbili razni starejši skladatelji, med njimi Fr. Adamič, Leop. Belar, Ant. Foerster, Fr. Gerbić, Ant. Hajdrih, Avg. Leban i. dr. — Prim.: Sveženj s P.-ovimi spričevali, dekreti, dnevnikom, delnim prepisom korespondence, pregledom spisov (sestavil C. Petrovec) v Osr. drž. arhivu v Lj.; C. Petrovec, Bibliogr. za zgod. ljudskega in sred. šolstvu od početka do 1869, rpk. v NUK; Simonič 414/15; Šlebinger SM 15, 17, 18, 19, 20; UT 1861–91; Marn XXIX, 9–25; A. Lesjak, Zgod. dobrovske fare, Lj. 1893, 151/52. Ob smrti: DS 1895, 513 (F. Lampe; s sliko); LSM 1895, 285, 287, 310, 314; LZ 1895, 513/14; N 1895, 259; INK 1896, 88 (s sliko); P 1895, 193–5; Rodoljub 1895, št. 13; S 1895, št. 143, 144, 146; SN 1895, št. 144, 145, 147; UT 1895, 217 (naznanilo smrti), 233/34 (spom. pesem E. Gangla), 235 (slika), 236–49 (v nekrolog vpleten P.-ov dnevnik), 250, 265, 269, 298, 334; V 1895, 113/14 (J. Volc, spom. pesem), 115 (slika); ZD 1895, 232, 250, 257, 265, 273, 282, 289 (J. Levičnik). Kasneje: Glaser III, 20, 95, 202, 258; UT 1896, 378–80 (odkritje nagrobnika), 389; 1897, 275–8, 294–7 (odkritje spom. plošče v Podbrezjah); Slovinskie poety, S. Peterburg 1904, 43/44: Šveja, prev. N. Novič; NE III, 638 (I. Grafenauer); J 1925, št. 224 (2 Slomškovi pismi P.-u); J 1927, št. 265 (A. Beg, Stoletnica rojstva; s sliko); UT 1927, 4. nov. ali 68. letnik (1927/28), št. 16 (V. Mlekuž, Stoletnica rojstva; s sliko); S 1927, št. 209 (V. Steska); A. Pirjevec, Levstikova pisma 254; AZN I 339/40 (2 Slomškovi pismi P.-u); I. Prijatelj, KPZS I, 71, 111; II, 49, 51, 64, 69, 72; IV, 20, 161; J. Lavtižar, Naši zaslužni možje, 1942, 60–3; Slodnjak 130, 165. Slika: ASK 36. Lkn.