Poznik, Albin (1845–1915)

Poznik Albin, domoljub, r. 30. marca 1845 v Škocjanu pri Dobrli vasi v učiteljski rodbini, u. 23. febr. 1915 v Novem mestu, je dovršil pravne študije in jurid. doktorat v Gradcu, bil nato nekaj časa koncipient pri dr. Razlagu (skupaj z dr. Jan. Mencingerjem), a je maja 1874 prestopil v sodno službo ter bil sept. 1874 imenovan za avskultanta pri dež. sodišču v Lj. Ko je avg. 1875 prebil advokatski, okt. 1875 pa sodni izpit, je prišel 1876 za sod. pristava v Vipavo, kjer pa se ni počutil dobro, ker je med 1876–81 zapored prosil za izpraznjena mesta pri sodiščih v Trebnjem, Pliberku in Ribnici. Dne 11. jul. 1880 se mu je posrečilo dobiti notarsko mesto v Novem mestu, kjer je ostal do smrti. Tu se je z vso silo lotil dela za narodni in gospodarski preporod Nov. mesta, poživil Čitalnico, katere predsednik je postal že 1881, ter odločno posegel v boj za slov. uradovanje pri oblastvih. Pri obč. volitvah 13. in 14. okt. 1882 je z vzorno volivno organizacijo pripomogel slov. narodni listi do popolne zmage v vseh 3 razredih ter bil poleg župana Kmetiča 30. okt. izvoljen za 1. obč. svetovalca, ko je Kmetič odšel v Celje, pa 16. febr. 1884 za župana, kar je ostal skozi dve volivni dobi (1886 in 1889) do začetka oktobra 1891, ko se je županstvu odpovedal, a še do sept. 1902 obdržal mesto obč. svetovalca. Kot župan jo pospešil 1884 dograditev Narod. doma (pričetega 1873) ter poskrbel za posrečeno ureditev čitalniške dvorane. Tudi sicer si je mnogo prizadeval za olepšanje mesta (ad 1898 je bil predsednih novoustanovlj. Olepševal. društva), za uravnavo cest v mestni okolici (Kapiteljski hrib, Kandija, Št. Peter, Rakež), pa tudi ceste čez Gorjance, za preskrbo mesta z dobro pitno vodo itd. Kot predsednik zdravstv. sveta za novomeški okraj je pokrenil 1889 akcijo za javno bolnišnico v N. mestu ter, ko to ni uspelo, izdatno podprl ustanovitev (1891) bolnišnice usmiljenih bratov v Kandiji. Že 1885 je povzročil sklep obč. odbora za ustanovitev mestne hranilnice (otvorjone maja 1899) ter bil dolgo let nje predsednik. Najbolj se je potegoval za gradnjo dolenjskih železnic ter se pri tem zvezal s Fr. Šukljem, v katerem je videl pravo osebo za dosego tega cilja, ter zato 1889 tudi podpiral njegovo kandidaturo za drž. poslanca. Od 1902 je začel bolehati in se umaknil iz javn. življenja. Bil je kremenit narodnjak, pošten in blag človek, zato tudi obče spoštovan in priljubljen. Zaradi njegovih zaslug za narodni in gospodarski prospeh mesta in okolice ga je N. mesto izvolilo za častn. meščana. Od njegovih sinov je postal dr. Aleksander P. predstojnik okraj. sodišča v Ptuju, Viktor P. pa notar v Ložu. — Prim.: Predsedstv. akti lj. dež. sodišča 1874–80; zapiski notar. zbornice v Lj.; SN 1882, št. 236, 242, 249; 1884, št. 43; 1889, št. 74, 75, 80; 1892, št. 143, 145, 149; 1915, št. 44, 47; DN 1885, št. 7, 8, 24; 1886, št. 1, 2; 1889, št. 7, 9, 11; 1891, št. 20, 21; 1892, št. 13, 14; 1902, št. 20; 1915, št. 47; LZg 1915, št. 46; Šuklje, Spomini I, 126; II, 56: Šuklje, Sodobniki 229–30; Skaberne, Slov. advokati in javni notarji (1936), 40. Ara.