Povše, Fran (1845–1916)

Povše Fran, kmetij. strokovnjak in politik, r. 1. jan. 1845 v kresniških Poljanah pri Litiji kmetu Antonu P.-tu, u. 4. jan. 1916 v Lj. Po končanem 6. gimn. razredu v Lj. je študiral 1864–7 na kmetij. akademiji v Magyar-Ováru na Ogrskem ter bil 1869 imenovan za strokov. učitelja na novoustanovljeni dež. kmetijski šoli v Gorici, katere ravnatelj je postal 1871. Tu je poleg svoje šolske službe navajal slov. kmet. prebivalstvo v poljudnih predavanjih na umno kmetovanje in vinorejo, urejal od 1882 Gospodarski List, glasilo Kmetij. društva v Gorici, vrh tega pridno dopisoval v N ter povsod priporočal sodobne metode kmetij. gospodarstva. Na osnovi svojih predavanj na kmetij. šoli v Gorici je izdal pri MD med 1875–7 prvo slov. strokovno kmetij. knjigo Umni kmetovalec v 3 zvezkih. Že prej (1875) je priredil (po Haberlandtu) kratki Navod k vzgoji domačih sviloprejk. Da pripomore goriškim sadjarjem do boljšega razpečavanja njihovih pridelkov, je ustanovil v Gorici trgovsko-sadjarsko društvo, ki je goriško sadje in grozdje brez posredovalnega dobička prodajalo na Dunaj in v druga avstr. mesta. V l. 1875–6 sta ga KD in kranj. dež. odbor večkrat poklicala na Kranjsko, tako marca 1875 zastran bodoče kmet. šole na Grmu, nov. 1875 glede ocene subvenc. govejih pasem na Gorenjskem, jeseni 1876 zaradi cepljenja trt v Beli Krajini. Jun. 1876 ga je pozvalo kmetij. ministrstvo, naj oceni uporabno vrednost subvenc. govejih pasem tudi za Dolenjsko in Notranjsko. — S časom se je začel preko goriških narodnih društev uveljavljati tudi politično. Tako je 1874 na občnem zboru Gorice utemeljeval predlog za ustanovitev slov. dekliške šole v Gorici, postal 1876 predsednik društva Sloge in prišel 1877 kot poslanec slov. kmet. občin v goriški dež. zbor. L. 1879 je celo nastopil kot kandidat za držav. zbor, a je propadel proti Andreju Winklerju. Vseeno je tudi v nadaljnjih letih deloval na narodni osamosvojitvi, bil 1881 med soustanovitelji Slov. bralnega in podpornega društva v Gorici, katerega predsednik je postal 1882, ter sodeloval 1883 tudi pri ustanovitvi Goriške ljudske posojilnice. L. 1883 je bil vnovič izvoljen v gor. dež. zbor, tokrat iz kurije slov. veleposestva, l. 1886 pa je nenadoma odložil mandat in stopil tudi kot vodja kmetij. šole v pokoj, vse to, kot je navajal, iz zdravstvenih ozirov. Istega leta se je preselil v Lj., kjer si je sezidal lastno hišo v Poljski (sedaj Komenskega) ulici. Stopivši v vrste katol. nar. stranke, je prišel 6. apr. 1886 v lj. občin. svet, v katerem je ostal skoz 2 vplivni dobi do apr. 1892. Dne 4. jul. 1889 je bil vzlic hudim napadom v SN izvoljen v kmet. občinah lj. okolice s 66 glasovi. Dotedanji dež. poslanec in oficielni kandidat Nar. volivn. odbora, dr. Karel Bleiweis Trsteniški, je ostal z 8, Ivan Hribar pa s 30 glasovi v manjšini. Dne 3. marca 1891 so P.-ta izvolile kmet. občine okraja Radeče-Trebnje-Kočevje z 92 glasovi proti okraj. sodniku Goliji (30) v drž. zbor. Oba mandata je nepretrgoma obdržal do smrti. Njegov vpliv v vrstah katol. nar. stranke se je pokazal v tem, da je bil 29. avg. 1892 izvoljen za predsednika I. katol. shoda v Lj., na katerem se je v prid kmet. stanu po njegovih predlogih zahtevala postavna organizacija kmetovalcev v kmet. zadruge, postavno zagotovilo nerazdeljivosti kmet. domov in postavna ureditev kmet. dedinskega prava. Že l. 1889 so ga nekateri mislili proti dotedanjemu dež. odborniku dr. Jos. Vošnjaku kandidirati v dež. odbor, kar pa je odklonil, tako da je Vošnjak še dalje obdržal svoje odborniško mesto, pač pa je bil P. že tedaj izvoljen za njegovega namestnika. Dež. odbornik je P. postal 31. jan. 1896 (izvoljen iz kurije kmet. občin) ter ostal na tem mestu do 1908. V poverjenem mu kmet. referatu je storil mnogo koristnega za kmetijstvo na Kranjskem, zlasti za obnovo vinogradov, uničenih po trtni uši, za napravo vodovodov in kapnic, uravnavo rek (tako n. pr. Save od Tacna do Kresnic), osuševanje Lj. barja, ustanovitev mlekarskih in živinorejskih zadrug, sadjarskih društev itd. Ta prizadevanja je dopolnil z marljivim delom v Kranj. KD (član glavnega odbora od maja 1886, podpredsednik od 1897, predsednik od 1908), ki je pod njegovim vodstvom ob sodelovanju ravnatelja Gustava Pirca dosegla višek svojega razvoja. — Kot drž. poslanec je s stalnimi posredovanji v kmetij. ministrstvu, kjer je bil kmalu kakor doma, izposloval marsikatero pridobitev za Kranjsko, posebno na področju vodnih zgradb in kmet. zadružništva. V parlamentu si je prizadeval za uvedbo zavarovanja kmet. delavcev zoper nezgode in bolezen ter dosegel ob novem zakonu o dohodnini znatno olajšanje davčnih bremen za kmetovalce. — Zaradi ugleda, ki si ga je pridobil v parlamentu kot kmet. strokovnjak, je postal v teku let načelnik novoustanovljene parlamentarne Agrarne zveze, član c. kr. kmetijskega sveta, c. kr. veterinar. sosveta, centralne komisije v zadevah trtne uši itd. L. 1906 je dobil naslov komercialnega svetnika. Od 1898 je bil v dunaj. parlamentu nekaj časa tudi načelnik Slovanske kršč. zveze, v kateri so bili poleg Slovencev in Hrvatov včlanjeni tudi Rusini, ter je bila takrat 4. najmočnejši klub v parlamentu. Njegovi konciliantni in miroljubni naravi pa ni ugajal ostri način parlamentarnih bojev, v katere je tirala protislovanska politika avstr. vlad jugoslov. drž. poslance, tako da je vodstvo zveze 1900 rade volje zopet prepustil ambicioznemu dr. Šusteršiču. Na vseslovanskem shodu v Lj. 14. sept. 1897 je imel pomemben govor o narodni avtonomiji in narodnem gospodarstvu, na II. katol. shodu v Lj. (10.-12. sept. 1900) je vodil obravnave socialnega odseka, na III. katol. shodu (26. do 28. avg. 1906) je kakor že na I., prevzel predsedstvo in poročal o težnjah kmetskega stanu. L. 1911 je bil za Bienerthove vlade v kombinaciji za poljedelskega ministra (J 1911, št. 308), a je bilo mesto oddano zastopniku Čehov. Ko je 1. jan. 1912 deželni glavar Fr. Šuklje odstopil, bi bil moral P. po soglasnem sklepu vseh dež. poslancev SLS postati njegov naslednik, in dr. Šusteršič je dobil nalog, da to izvede. Šusteršič je nalog sprejel, a izposloval imenovanje za dež. glavarja — sebi, kar so mu mnogi poslanci hudo zamerili, zlasti dr. Krek. — P. je živel v Lj. v ugodnih razmerah. Že za svojega bivanja v Gorici je (v sept. 1882) kupil nekdanjo Erbergovo graščino Dol pri Lj. ter prišel s časom tudi v last gradu Zaloga pri Moravčah. — Prim.: StenAb 1892–1914; ODZK 1889–1914; N 1872, 12, 16; 1875, 111, 128, 217, 278, 367; 1876, 371, 373–4; 1877, 18–9; 1878, 26; 1879, 345, 417; 1880, 86, 131, 171, 187, 196, 242, 384; 1881, 73; S 1889, št. 150, 151; 1891, št. 50; 1892, št. 197–9, 201, 205; 1900, št. 208, 209; 1906, št. 195–7; 1916, št. 3–5; 1945, št. 39 (slika); SN 1882, št. 205; 1886, št. 77; 1889, št. 136, 147, 149–51; 1892, št. 88, 95; 1900, št. 267; 1916, št. 3; Dm 1916, št. 2; DN 1916, št. 14; K 1916, št. 1–2; 1934, št. 4 (slika); KMD 1918, 46–7 (slika); LZg 1876, št. 129; 1916, št. 4; Mladost 1916, št. 1 (slika); Pfeifer, 34, 56, 74–6; Vošnjak II, 237; Lončar, 62, 70, 74, 75, 77, 146; Erjavec, 68, 111, 113, 126; Gabršček I, 140, 151, 154, 165, 187, 190, 200–1, 206, 208, 215, 219, 224, 229, 237, 239; Šuklje I, 56; II, 14, 135; III, 21, 56, 61, 107, 142–4; isti, Sodobniki 303–4; NE III, 626. Ara.

POVŠE Fran, kmetij. strokovnjak, politik, r. 1. jan. 1845 v Poljanah pri Litiji, u. 4. jan. 1916 v Lj. Oče Anton je bil kmet. Ljudsko š. in gimn. je opravil v Lj., kmetij. akademijo (1864–67) v Magyar-Ovàr na Madžarskem. 1869 je nastopil službo kot strok. uč. in ravn. slov. oddelka dež. kmetij. š. v Gor., ki je bila ustanovljena okt. 1869. V začetku 1871, po odhodu ravn. Ohlsena, je postal začasni ravn. obeh oddelkov kmetij. š., jeseni i. l., na prošjo vseh it. in slov. dijakov, pa stalni ravn. Z velikim navdušenjem je vodil š. do 1884. P. se je uspešno vključil v slov. gor. družbo in bil začetnik mnogih uspešnih gospodarskih, socialnih in polit. pobud. Aktivno je deloval v gor. c. kr. Kmetij. društvu, v katerem so bili v glavnem člani it. in furlanski veleposestniki, in si prizadeval, da bi navajal slov. kmetovalce s poljudnimi predavanji na umno kmetovanje, vinorejo in sadjarstvo. Bil je glavni pobudnik Sadjerejskega trg. društva, ki je bilo ustanovljeno 1873 z namenom, da bi gor. sadjarji pod boljšimi pogoji prodajali svoje pridelke na Dunaj in drugam po Avstriji. Deloval je tudi izven Goriške. Na vabilo kranj. dež. zbora je med 1875 in 1876 pomagal s svojimi nasveti pri ustanovitvi kmetij. š. na Grmu pri Novem mestu in pri ocenjevanju govejih pasem na Gorenjskem, Dolenjskem in Notranjskem. Napisal je nešteto člankov s strok. navodili za gor. slov. kmetij. glasilo GospL in ga tudi urejal od 1870 do 1875 in od jul. 1881 do 1884. Med 1875–77 je na podlagi svojih predavanj na gor. kmetij. š. izdal pri MD priročnik Umni kmetovalec ali splošni poduk, kako obdelovati in zboljšati polje, travnike, vrtove in gozde v 3 zvezkih. L. 1875 je priredil (po Haberlandtu) in izdal Navodila k vzgoji sviloprejk, ob koncu 70. let je priredil dve vinski razst.: v Dornberku za vipavsko, v Kojskem pa za briško področje. P. se je s časom začel zanimati tudi za politiko. Že 1871 je bil v komisiji za volitve novega odb. društva Soča, 1874 je imel glavno besedo na občnem zboru društva Gorica za ustanovitev slov. dekliške š. v Gor., 1876 je postal preds. polit. društva Sloge. 1877 je bil izvoljen v kuriji slov. kmetij. občin v gor. dež. zbor, 1878 je kot preds. Sloge imel glavni govor na taboru v Kobaridu, 1879 je neuspešno kandidiral proti A. Winklerju za drž. zbor, 1883 je bil ponovno izvoljen v gor. dež. zbor kot predstavnik slov. veleposestva. Ko je okt. 1884 iz zdravstvenih razlogov zapustil vodstvo kmetij. š., je odložil tudi poslanski mandat. V vseh teh letih je neutrudljivo deloval v korist slov. kmeta. Tako je nov. 1881 v GospL objavil pravila posojilnice v Št. Jakobu v Rožni dolini in poudaril važnost posojilnic in zadrug za gosp. rast kmetovalcev, 1882 se je v GospL in v Soči zavzemal za ustanavljanje kmečkih posojilnic, ob koncu 1881 je bil med soustanovitelji Slov. bralnega in podpornega društva, 1882 je postal njegov preds., 1883 je sodeloval pri ustanovitvi Gor. ljudske posojilnice in postal njen član. Ko je 1885 stopil v pokoj, je odšel v Lj. Tam je stopil v vrste kat. narodne stranke in bil izvoljen 6. apr. 1886 v obč. svet, kjer je ostal do 1892. V naslednjih letih je bil izvoljen v dež. (1889) in v drž. zbor (1891) ter obdržal oba mandata do smrti, 1892 je bil izvoljen za preds. I. kat. shoda v Lj., 1896–1908 je bil dež. odbornik in storil mnogo koristnega za kmetij. na Kranjskem. Tudi v parlamentu si je prizadeval za uvedbo novih zakonov v korist kmetov in bil član mnogih parlamentarnih ustanov (Agrarne zveze, c. kr. kmetij. sveta, c. kr. veterinarskega sosveta itd.). Nekaj časa je bil načelnik Slovanske kršč. zveze in 1912 kandidat za dež. glavarja, za katerega pa je bil imenovan dr. Šušteršič. Že ko je bival v Gor. (nov. 1882), je P. kupil od dedičev Antonije Erberg Attems (med katerimi so bili Jožefina Tacco, Berta Baum in Janez Ludvik Attems) graščino Dol pri Lj., jo prodal apr. 1884, jo ponovno kupil jan. 1909 in jo ohranil do smrti. Nekaj časa je bil tudi lastnik gradov Poganek pri Litiji (1904–10) in Zalog pri Moravčah (1894–1910).

Prim.: GospL 1869–75, 1876–79, 1881–86; SBL III, 466–68 in tam navedena bibliografija (še posebej Gabršček I, pass.); Gospodarska in družbena zgod. Slov. Zgod. agrarnih panog I-II, Lj. 1970–1980, I, 382, 540, 552, 554, 556; M. Waltritsch, Slov. bančništvo in posojilništvo na Goriškem, Gor. 1982, 51–53, 55, 59; M. Smole, Graščine na nekdanjem Kranjskem, Lj. 1982, 136, 370, 557.

Vh