Povoden, Simon (1753–1841)

Povoden Simon, zgodovinar, r. 15. okt. 1753 v Vrhovcih pri Sv. Juriju ob Pesnici, u. 6. nov. 1841 v Ptuju. Kje je obiskoval osnovno šolo, ni ugotovljeno; gimn., filozofijo in bogoslovje je dovršil v Gradcu, kjer je bil posvečen 1776, najbrž 21. sept. Služboval je kot kaplan od febr. 1777 do febr. 1784 pri Sv. Janžu v Čakavski dolini (od koder je oskrboval tudi sosedni Arvež, ki takrat še ni imel župnije), do okt. 1784 pri Sv. Lovrencu v Slov. goricah, nato prišel kot »Capellanus Xenodochii« v Ptuj, kjer je postal 1793 kurat Golobovega beneficija in opravljal to službo do 1837, ko je stopil v pokoj. — Po naravi skromen in plemenit, vse življenje nesebično delaven in dobrodelen, je združeval P. v sebi prosvetljenca jožefinske in romantika restavracijske dobe v svojevrstno, simpatično osebnost. Bil je prijatelj mladine in šole, poudarjal važnost šole tudi s prižnice, podpiral dobrodelne ustanove, predvsem bolnišnico v Ptuju, prispeval pa tudi k okrasitvi cerkva. Kot dober gospodar je obnovil poslopje kuracije v Ptuju, viničarijo v Gabrniku in gmotno izboljšal Golobov beneficij. 1819 ga najdemo med ustanovnimi člani Kmet. družbe za Štajersko. Glavno ljubezen pa je posvečal proučevanju domače zgodovine, za kar so mu klasična ptujska tla dajala ne samo pobudo, ampak tudi bogato torišče. Da očuva stare rimske spomenike in ostanke pred uničenjem, jih je dal zbrati in deloma postaviti ob mestnem zvoniku v Ptuju, deloma spraviti v muzej v Gradcu; razen tega jih je opisal in dal narisati. Enako pa ga je zanimala tudi cerkvena, politična in kulturna zgodovina poznejših dob, predvsem Ptuja, pa tudi Spod. Štajerske vobče. Prepotoval je zaradi zgodovinskih študij skoraj vse mariborsko okrožje, zbiral gradivo v župnih, samostanskih, graščinskih in drugih arhivih, črpal iz tiskanih del (Pusch, Caesar, Kindermann, Winklern), zlasti splošno-zgodovinske podatke, obenem pa kot kronist vestno beležil tudi sodobne dogodke. Tako je — po večini v prvih treh desetletjih 19. stoletja — nastala dolga vrsta rokopisov: okrog 20 o Ptuju, 7 o cerkv. zgodovini, 3 z razno drugo vsebino. Od teh rokopisov, ki obsegajo v celoti blizu 8000 strani, ki pa se vsebinsko deloma krijejo, ker se nahajajo vmes razna preddela in predelave, so zlasti važni: za rimski Poetovij Ein Allerley von Geschichten, Antiquitaeten Poetoviens, Abbildungen aller in Pettau u. dessen Umgegend befindlichen Denksteine, za celotno zgodovino Ptuja Bürgerliches Lesebuch (v 2 predelavah), za ptujsko cerkv. zgodovino Hauptpfarrliches Geschichten-Buch, za cerkv. zgodovino mariborskega okrožja Beytrag zu einer steyerm. Kirchengeschichte (v 2 predelavah). Ker so dela večinoma sestavljena na podlagi listinskega gradiva, deloma takega, ki se je pozneje izgubilo, predstavljajo za Spod. Štajersko važen zgodovinski vir. Poleg splošnih dejstev polit. in cerkv. zgodovine je zbral v njih avtor obilico podatkov krajevno-zgodovinskega pomena: obsežno piše o Ptuju, njegovem prebivalstvu, delu in značaju, o gradovih mariborskega okrožja, pa tudi o razvoju in položaju gospodarstva, pri čemer se v duhu fiziokratizma zavzema za racionalizacijo in zanimivo poroča o našem vinogradništvu, sadjarstvu, gozdarstvu, ovčjereji, o možnosti rudarstva, o početkih krompirja v naših krajih. Ponovno govori tudi o Slovencih, skuša očrtati njihov narodni značaj, želi, da bi se po stoletnem zanemarjanju končno začelo njihovemu jeziku posvečati več pozornosti, navaja v zvezi s tem Narata in svetourbanski sestanek 1803 (po P.-u: 1804), omenja Trubarja, Dalmatina, Gutsmana, Šmigoca in obširno piše o Volkmerju (Bürgerl. Lesebuch 424, 522, 531–8, 557–63). Vse to priča, da je — najbrž pod Volkmerjevim vplivom — z umevanjem gledal na slov. preporodna prizadevanja, čeprav se jim aktivno ni pridružil in je sam pisal izključno v nemščini, morda zato, ker se mu je slovenščina zdela zaenkrat (»dermalen«) še premalo razvita, dasi o možnosti njenega razvoja ni dvomil (o. c. 538). Ali se je sestanka pri Sv. Urbanu, o katerem poroča, tudi sam udeležil, ni razvidno, vendar pa se po zanimanju, ki ga posveča slovenščini in njenemu kultiviranju, zdi to verjetno. Obenem s Šmigocem je v Ptuju baje (po Macunu) uril v slovenščini Matjašiča, nedvomno pa je odločilno vplival na prvega slov. zgodovinarja Štajerske Krempla. — V tisku ni objavil P. od vsega svojega dela ničesar razen članka »Denkmäler des Mittelalters in der österr. Monarchie: Pettau«, ki ga je prinesel Hormayrjev Neues Archiv für Geschichte, Staatenkunde, Literatur u. Kunst 1829. Da vkljub javni Schmutzovi vzpodbudi (Histor.-topogr. Lexikon III, 123, 201) ni stopil pred javnost, je bila kriva morda njegova skromnost, morda tudi težnja po čim večji dovršenosti, ki se razodeva v vedno novem predelavanju, izpopolnjevanju in piljenju. Nesebično pa je gradivo, nabrano »iz ljubezni do domovine« in z namenom, da bi služilo potomcem, predvsem »bodočemu graditelju« domače zgodovine (Bürgerl. Lesebuch 1, 2), dajal na razpolago drugim. Zajemali so iz njega Schmutz, Steinbüchel, J. Murko, Krempl, že po P.-ovi smrti Mommsen, Conze, Raisp, kronist Pečko, Ig. Orožen, Slekovec, J. Meško; daljše izvlečke je objavil Pirchegger, prevod Volkmerjevega življenjepisa nepodpisan prevajatelj v SGp 1881, št. 32–3, poglavje o nošah in običajih štaj. Slovencev Saria v Et. 1933, 254–8, karakteristiko Ptujčanov Skrabar v svoji monografiji. Še vedno pa je v P.-ovih rokopisih mnogo neizrabljenega gradiva, ki čaka objave. — Shranjeni so rokopisi večinoma v dež. arhivu v Gradcu, kateremu jih je poklonil P. sam; le Bürgerliches Lesebuch (v prvotni obdelavi) se kot last Zgod. društva nahaja v Štud. knjižnici v Mariboru, Hauptpfarrliches Geschichten-Buch pa v proštiji v Ptuju. Razen tega ima Muz. društvo v Ptuju dve deli v prepisu: Bürgerl. Lesebuch (po graški predelavi) in (deloma) Beytrag zu einer steyerm. Kirchengeschichte. — Prim.: Bürgerl. Lesebuch (marib. izvod); Kidrič, Dobrovský 209 (navedba glavne literature); slika: oljnat portret v sejni dvorani oddelka za poljedelstvo in gozdarstvo pri dež. vladi v Gradcu; posnetka: Mal 483 in ČZN 1933, sl. 93 na pril.; Skrabar V., ČZN 1933, 213–29 (s slikami na prilogah). Gr.