Potočnik, Jožef, pl. (1753–1808)

Potočnik Jožef, pravnik, r. 5. febr. 1753 v Kropi 32 (sedaj 58) kot tretji sin fužinarja Gregorja P.-a in njegove druge žene Marijane Toman, u. 8. avg. 1808 v Šmartnem pod Šmarno goro. Prvi pouk mu je dal kurat Gliha, srednješolsko izobrazbo jezuit. gimnazija v Lj. Na Dunaju je kmalu zamenjal bogoslovne študije s pravoznanstvom in bil promoviran 30. jun. 1778 za doktorja prava. Konec 1778 je odprl v Lj. (Križevniška ulica 304 (= 10) odvetniško pisarno, 1781 pa prevzel za umrlim dr. Janezom Bleybergom kot mestni »sindicus« vodstvo magistratne pisarne in mesto aktuarja pri meničnem sodišču. Ob preosnovi lj. mestnega zastopa je postal 26. sept. 1786 župan ter vodil županske posle do 24. jun. 1787. Že tu je pokazal svoje odlične organizatorne zmožnosti. Njegova dela so bila med drugimi tudi odprava starega mestnega obzidja z Vodnimi in Špitalskimi vrati in preložitev živinskih sejmov z Marijinega na Kapucinski (= Kongresni) trg. Prodaji mestnih nepremičnin (zlasti na Prulah), zaukazanih po Jožefu II., se je sicer upiral, vendar jo je moral na pritisk gubernija in kresijskega urada izvršiti. Te razmere so mu zagrenile nadaljnje uradovanje in mu olajšale sklep, sprejeti ponudeno mu mesto apelac. svetnika pri apelac. in krimin. viš. sodišču v Celovcu. Tu je zaslovel za izbornega pravnika, kateremu so se poverili posebno kočljivi in težavni posli. Ostal je sicer v statusu apelac. sodišča v Celovcu do 1799, toda že od 1790 dalje je deloval kot dvorni komisar večinoma zunaj okoliša celov. sodišča, tako na Predarlskem, kjer je odpravil vzroke nemirov, nastalih zaradi nevzdržnih tam. sodnih razmer. Enako uspešno je poravnal podobne nevšečnosti v laških Tirolah. V priznanje za te zasluge mu je bilo okt. 1790 podeljeno plemstvo. L. 1793 je služboval kot dvorni organizacijski komisar v Gorici, 1795 pa v Trstu. Tam je bil 1801 imenovan za predsednika trg. in meničn. sodišča, kjer si je pridobil spoštovanje in ugled gospodarskih krogov. Zaradi vojnih dogodkov pa je bil že konec istega leta postavljen za predsednika civilnega sodišča v Benetke, kjer je ostal do 1805. Od tod bi moral oditi na vodilno mesto na Dunaj, pa je bil na prošnjo tržaškega trgovstva, takrat kot pravi dvorni svetnik, zopet imenovan za predsednika trg. in meničn. sodišča v Trstu ter tam služboval do svoje smrti. Pri obisku sorodnika Jožefa Zupana, župnika v Šmartnem pod Šmarno goro, ga je v noči od 7. do 8. avg. 1808 zadela kap. Pokopan je na šmartinskem pokopališču. — P. je bil eden največjih juridičnih talentov, kar smo jih imeli v dobi pred 1848. Bil je tudi — izjema za to dobo — zaveden Slovenec, ki tudi v Trstu ni nikoli zatajil svojega rodu in bil v stalni zvezi z rodoljubnimi krogi na Kranjskem. Vseeno je bil med Italijani v Trstu in Benetkah izredno priljubljen, kar izpričuje dejstvo, da ga je mesto Trst sprejelo med svoje patricije. Spomin na njega je ostal še dolgo časa po njegovi smrti živ med sodobniki. Jakob Zupan se ga spominja v svoji prigodnici ob imenovanju Mateja Ravniharja za tržaškega škofa (IB 1831, št. 50, str. 197). Zupanova je najbrž tudi štirivrstnica, ki jo navaja Legat v Carn 1844, št. 8. V sodobnih nemških posmrtnicah se opisuje P. kot »izredno nadarjen in delaven pravnik, ki je združeval obširno strokovno znanje z največjo osebno poštenostjo«. Wurzbach ga označuje (XXIII, 175) za »pravo diko avstr. uradništva in enega najboljših kranjskih sinov«. P.-ovo doktorsko in plemiško diplomo hrani Nar. muzej v Lj. že izza 1838 (gl. Jahresbericht d. Landesmuseums 1838, t. 10 Diplome und Urkunden, 31–32). Izročil mu ju je njegov brat, slikar Janez N. Potočnik, ki je P.-a 1803 portretiral. Tudi ta portret hrani Nar. muzej. — Prim.: Rojstne matice v Kropi, mrliške v Šmartnem pod Šmarno goro; Kranjski instančni koledarji 1782–4, 1793–9; doktorska diploma z dne 30. jun. 1778 in plemiška diploma z dne 7. okt. 1790, obe v Nar. muzeju; Blätter f. Literatur und Kunst 1809, I, 122 (Intelligenzblatt); Pantheon, Wien 1830, 73; Carn 1844, št. 8 (Legat); MHK 1865, 119 (Hicinger); Wurzbach XXIII, 175; GMDS 1923, 19; ZUZ 1924, 79 (Steska). Ara.