Potočnik, Janez (1749–1834)

Potočnik (Pototschnig, Potozhnig) Janez, slikar, r. 15. jun. 1749 v Kropi št. 32 (danes 58) kot prvi sin Gregorja P.-a in njegove druge žene Marijane r. Toman iz Kamne gorice, u. 9. febr. 1834 v Lj. Popraviti je treba rojstni datum (20. jun. 1752) in imeni staršev (Valentin in Helena) v ZUZ 1924, 74. Zapisek v mrtv. matici franč. župnije v Lj., da je slikar umrl v 85. letu, je torej pravilen. Oče Gregor P., lastnik hiše v Kropi št. 32, je 1758 prevzel fužinarske deleže od Mateja Lipiča in bil kasneje rudarski podsodnik; njegov tretji sin je bil Jožef P., doktor prava, 1785–7 lj. župan (gl. članek); najmlajši (5.) sin Jakob Ignac, r. 24. jul. 1756, je bil v francoskih časih kroparski »maire«. — Po Erbergovem poročilu (1836) je bil Janez gluhonem, vendar se zdi, da ne gre za popolno gluhonemost: naučil se je doma gladko pisati. Pri kom in kje se je učil risati in slikati, ni znano. Domnevi, da se je izučil na dunajski akademiji (Kukuljević-Sakcinski) ali da se je vzgojil v dunajski gluhonemnici in kasneje izvežbal v Lj. pri Metzingerju (Strahl; o vzgoji v dunajski gluhonemnici starejše izročilo, že Erbergu znano), sta brez podlage. Edina opora za sklepanje o P.-ovi umetniški izobrazbi je 37 njegovih risb v Nar. galeriji (podaril slikar S. Ogrin). Med njimi je ena (v zbirki pod št. 34) označena z letnico 1776. Ko je izdelaval te risbe, okoli 27 let star, ni bil diletant ali samouk, marveč sistematično naobražen: pozna najslavnejše antike, Berninija, riše akte v vseh mogočih stojah in legah, znana so mu risarska sredstva in tehnika, pripravlja se na samostojna dela. Vendar risbe pričajo, da je bila njegova umetniška vzgoja precej primitivna, nekaka domača šola: antične kipe (v zbirki pod št. 1–12) riše po reprodukcijah, najbrž bakrotiskih; ko se vadi v spoznavanju človeškega telesa, si mora zopet često pomagati s tujimi risbami (v zbirki pod št. 13–22), le včasi ima original (model) pred seboj (v zbirki pod št. 23–37). Hkrati pa je razvidno, da to šolanje ni bilo samouštvo, zakaj vzorci so dobro, nekako metodično izbrani, kažejo zanesljivo smer umetniške vzgoje, ki bi si je samouk ne mogel dati. Tu je morala pomagati umetniška osebnost, ki je mladeniču tudi priskrbela možnost, da je risal akte po modelu. Iz tega se sme sklepati, da je P. delal v neki umetniški delavnici, v kateri, se še ne dá reči (o risbah Iz. Cankar, ZUZ IV, 1924, 124–8, 165–75). Med risbami po naravi je ena (v zbirki pod št. 37), risba za portret barona Michelangela Zoisa (u. 27. avg. 1777), neposredna priprava za oljnato sliko. Nedostatnost umetniške vzgoje, povzročena po njegovi telesni napaki, je poglavitni vzrok, da se ni mogel razviti v celega mojstra. Delal je do visoke starosti. Število njegovih slik, zlasti cerkvenih, je veliko, niso pa še vse ugotovljene. Med portreti je tudi slika njegovega brata Jožefa. Seznam ugotovljenih P.-ovih del ZUZ 1924, 78–83.

Kot cerkveni slikar (freske in oljne slike) je P. epigon lj. baročnih mojstrov, po katerih posnema kompozicije in kretnje; v zgodnjih delih se vidi ta zveza tudi v koloritu; kasneje preide v enostavnejši kolorit pod vplivom sodobnega klasicističnega slikarstva. Z L. Layerjem in Herrleinom je P. glavni mojster prehoda od baroka v 19. stol. Umetniško je kot cerkven slikar malo pomemben. Njegova vrednost je predvsem v portretnem slikarstvu (olje; pastel); P. je prvi predstavnik našega meščanskega portreta. — Prim.: Krst. knjiga v Kropi; V. Steska, ZUZ IV, 1924, 74–83; Iz. Cankar, ZUZ IV (1924), 124–8, 165–75 s slikami na tablicah; V. Steska, M 1925, 144; Strahl, KK 36–7; Costa, Reiseerinnerungen aus Krain 140; BK 1864, 100; P. pl. Radics, LMS 1880, 43; Kukuljević 356; Wurzbach XXIII, 173; Lesjak, Zgod. dobrovske fare 72, 77; Katalog zgod. razst. slov. slik., 1922, 29, 30; Kronika župnije sv. Jakoba v Lj.; Stelè, Polit. okr. Kamnik I (gl. kazalo umetnikov str. 495 in slik str. 498); Bg 1931, 256, 263. St. + Stl. + Lkn.