Potočnik, Fran (1811–1892)

Potočnik Fran, Prešernov prijatelj, r. 2. apr. 1811 v Kropi 83 kot sin fužinarja Franceta P.-a in Elizabete Pogačnik, u. 20. jun. 1892 v Gorici. Po dovršenih gimn. in tehn. študijah je vstopil 1832 kot praktikant pri c. kr. dežel. stavbni komisiji v Lj., bil 1839 kot navigacijski asistent premeščen v Litijo, od koder je šel 1845 kot cestnogradbeni asistent v Kranj, 1849 pa na Jesenice. L. 1850 je bil zopet premeščen v Litijo, kjer je postal tudi župan in častni občan. L. 1851 je napredoval za inženirja, obenem je bil premeščen na Ogrsko (Kovin), potem v arvaško županijo, kjer je bil 1855 odlikovan, nato v Galicijo, kjer je dosegel čin stavbnega svetnika. Ko je stopil maja 1871 v pokoj, je dobil naslov višjega stavbnega svetnika. Vrnivši se v Lj., se je ustanovil kot poobl. civ. inženir in ostal tam do 1888. — Že v mladih letih se je P. zanimal za slov. narodna in kulturna prizadevanja. Tako je 1846 s Konradom Lokarjem v Kranju ustanovil bralno in zabavno društvo Kazino, bil član Hist. društva za Kranjsko in njegov delegat pri Notranjeavstr. histor. društvu v Gradcu. L. 1848 je s simpatijami spremljal narodno gibanje v Kranju in bil tudi član ondotne narodne straže. Seznanil se je tudi s Prešernom, katerega je oboževal in mu postal prijatelj in družabnik. Ob njegovi smrti je prihitel v Kranj, zaman pozival Mateja Langusa, naj naslika vsaj mrtvega Prešerna, in popisal njegov pogreb. Tudi sicer je v svojih spominih ohranil marsikatero črtico o Prešernovi zunanji in notranji podobi in pesnikovem odnosu do 1848. Prispeval je tudi izdatno za Prešernov nagrobni spomenik v Kranju. V jan. 1851 je slikarju Kurzu pl. Goldensteinu za 12 fl. odkupil Prešernovo sliko ter jo posodil dr. Janezu Bleiweisu, da jo da litografirati pri Kriehuberju na Dunaju; vendar do tega ni prišlo. To sliko je konec 1883 podaril Fr. Levcu s posebnim pismom, v katerem omenja, da je Goldenstein napravil Prešerna prejokavega; pri tem podaja značilnosti Prešernovega obraza. Po vrnitvi v Lj. 1871 se je z vnemo udeleževal društvenega življenja v Čitalnici, v kateri je prebil večino svojega časa, predaval na čitalničnih večerih (n. pr. 1871 o časopisnem tisku) ter bil izvoljen v odbor. Dasi ni povsem obvladal slovenščine, je dopisoval tudi v N, tako 1871 o bodoči svetovni razstavi na Dunaju. L. 1872 je izdal pri Lercherju v Lj. polemičen spis Denkschrift über den Laibacher Morast, v katerem ostro ocenjuje dotedanja osuševalna dela na Lj. barju. V istem letu je izšla tudi njegova brošura Die Laibacher Cigarren-Fabriks-Affaire, v kateri je napadel osrednje ravnateljstvo tobačnih tovarn na Dunaju, ker je oddalo zidanje nove tobačne tovarne »tujemu« konzorciju Samek (Celovec)-Kotnik (Vrhnika)-Stare (Mengeš) in ne družbi lj. obrtnikov, ki jo je P. zastopal. L. 1872 je napisal tudi študijo Betrachtungen über die Projekte einer Eisenbahn von Lack nach Triest oder von Tarvis über den Predil nach Görz (založba Lehmann in Wentzl na Dunaju), v kateri se izreka za progo Škofja Loka-Trst. O tem problemu je napisal tudi še pozneje razne članke, tako n. pr. v LZg 1876, št. 12 in 14 razpravo Berechnung der Betriebskosten der projektierten Laaker Bahn im Gegenhalte zur Predilbahn. L. 1873 je sestavil spomenico lj. trg. in obrt. zbornice na skupno ministrstvo glede omiljenja finančnega poloma (LZg 1873, št. 272). Na zboru Katol. polit. društva 5. okt. 1873 je zagovarjal volil. pravico duhovnikov (LZg 1873, št. 234; N 1873, 333–4; ZD 1873, 326). L. 1875, ko so Slovenci opustili kvarno Costovo abstinenčno politiko v lj. občin. svetu, je bil pri nadom. občin. volitvah z Bleiweisom, Goršičem in Petričičem v III. volil. razredu 5. apr. izvoljen v do tedaj popolnoma nemški občin. svet. Kakor se je v njem uspešno uveljavljal kot tehnični strokovnjak, tako odločno je zastopal proti nemški večini slov. stališče. V občin. sejah 18. febr. in 2. marca 1876 je ugovarjal v imenu vsega lj. slov. prebivalstva, da se izroči po posebni deputaciji slavnostna adresa lj. občin. sveta Antonu grofu Auerspergu v Gradcu in da se preimenuje dotedanji Novi trg v Turjaški trg (LZg 1876, št. 51; SN 1876, št. 41). Dne 7. jul. 1877 je bil izvoljen iz kurije kmečkih občin Trebnje-Litija-Radeče na narodni listi v dež. zbor, kjer je ostal do 1883 in deloval zlasti v narodnogosp. odseku. L. 1878 je nabiral s Horakom in Petričičem darove za srbski Rdeči križ (N 1878, 47). Pri nadomestnih volitvah 14. apr. 1882, ki so odločile slov. premoč v lj. občinskem svetu, je v II. volil. razredu skupaj s Petrom Grassellijem in Alojzijem Bayrjem prodrl s 325 glasovi proti 246 nasprotnim. V lj. občin. svetu je ostal do 1886. L. 1888 se je P. z nečakom inž. Karlom Alojzijem P.-om, ki mu je postal tudi zet, iz Lj. preselil v Gorico. O političnih in kulturnih dogodkih na Kranjskem 1872–88 je vodil poseben dnevnik, ki ga je visoko cenil in obljubil Ivanu Hribarju, da mu ga po smrti prepusti, vendar ga ta 1892 ni prejel. — Prim.: Krstne matice v Kropi; Kranjski provincial. šematizem 1833–48; N 1847, 68 (P-k); 1851, 23 in 4. dokladni list; 1855, 83; 1871, 170, 191, 362, 394; 1875, 191; 1876, 41, 62, 79; 1877, 210, 218, 220; 1878, 47; 1882, 112, 122; 1885, 123; 1892, 220; LZg 1873, št. 73, 234, 272, 333–4; 1875, št. 76; 1876, št. 12, 14, 51, 125; 1877, št. 154; 1882, št. 85; SN 1875, št. 70, 76; 1877, št. 145, 153; 1882, št. 81–4; 1885, št. 83; 1892, št. 142; F. Levec, LZ 1900, 857–60, 875; Pfeifer 27, 56; A. Žigon, F. Potočnik iz svojih spominov, DS 1925, 277; I. Hribar I, 128; Kidrič, Prešernove podobe in naši umetniki, LZ 1935, 104, 549–51 in 648; J. Žontar, Prešeren in Kranj, ČZN 1937, 206; isti, Kranj 306. Ara + Kd.