Pollini Pavlanski, Franc, baron (1762–1846)

Pollini Franc Pavlanski, pianist in skladatelj (po dr. H. Costi tudi pevec in violinist), r. 25. marca 1762 v Lj., u. 17. sept. 1846 v Milanu, sin lj. zdravnika Janeza Krizostoma P. (gl. spodaj). V mladosti je na številnih potovanjih dopolnjeval svojo izobrazbo in prispel tudi v Pariz. Ker je imel imovitega očeta, ki je bil l. 1779 povzdignjen v plemstvo, je mogel navezati ugodne stike z odlično družbo vladajočega sloja. Na Dunaju je bil učenec W. A. Mozarta, ki mu je posvetil violinski rondo. Ob očetovi smrti l. 1786 se je verjetno mudil v Lj., da prevzame bogato dediščino, ki jo je temeljito izčrpal. Preporodno stremljenje Ž. Zoisa, ki je bil P.-jev sorodnik, je moglo vplivati, da je P. nastopal na čelu tedanjih lj. diletantov v nemških in v »kranjskih« (slovenskih) igrokazih ter se odlikoval kot pevec. Pozneje je odpotoval v Italijo, kjer je prebil večino ostalega svojega življenja. L. 1793 izpopolnjuje v Milanu svoje glasbeno znanje pri skladatelju N. Zingarelliju, ki je bil tedaj stolni kapelnik. Kmalu po ustanovitvi konservatorija v Milanu 1809 je postal profesor klavirja na zavodu, kjer je z mnogoletnim trudom uveljavil pomembno pedagoško delavnost. Izboljšal je učno metodo in izpopolnil tehniko pianistične igre ter napisal izvirno klavirsko šolo »Metodo per clavicembalo«, ki še dolgo po njegovi smrti služi kot priznano učilo. Zingarellijev učenec, operni skladatelj V. Bellini, je po prihodu v Milan (1826) navezal tesno prijateljstvo k P.-jem in v njegovi hiši pogosto užival gostoljubje ter znancem predvajal odlomke iz svojih novih oper pred uprizoritvijo. L. 1830 je Bellini hudo zbolel in je v P.-jevi hiši našel zatočišče, da se je mogel uspešno zdraviti. Nato je Bellini posvetil P.-ju svojo novo opera »Mesečnico« (Sonnambula), ki jo je napisal naslednjega leta.

Kot skladatelj je P. pisal za klavir in različne vokalno-instrumentalne skladbe. Prvi je pisal za klavir na treh črtovjih, in sicer v nekem stavku izmed svojih »32 Esercizi in forma di toccata« (op. 42), kjer preprosto melodijo v srednji legi obkrožajo bogate pasaže v obeh rokah. Natisnjene so naslednje P.-jeve skladbe: 3 sonate za klavir; Sonata, capriccio in variacije za 2 klavirja; Introduction in rondo za klavir četveroročno; dalje fantazije, rondoji, kaprice, tokate, variacije itd. za klavir; klavirska šola »Metodo per clavicembalo« (2. izdaja je izšla v 3 delih pri Ricordiju v Milanu) in Stabat Mater za sopran in alt ter 2 violini, čelo in orgle. Poleg tega je napisal za klavir še »12 Esercizi a 2, 3 a più parti, da eseguirsi colla sola mano sinistra« itd., skladbe za petje in klavir, opera buffo »La casetta nei boschi« (prva uprizoritev v milanskem gledališču »Canobbiana« 25. febr. 1798) in kantato »Il trionfo della pace« (besedilo je napisal Adelelmo Fugazza ob priliki lunevillskega miru, prva izvedba v milanski »Scali« 30. apr. 1801). V svojih skladbah ne kaže P. posebne osebne note razen v uvajanju preprostih melodij v spremstvu komplicirane in težke spremljave ter variiranih ritmov, kar je nekoč izzvalo silen dojem. — Prim.: Poročilo dr. H. Coste »Ein Porträten-Album aus dem vorigen Jahrhunderte« MHK 1863, 52; H. Riemann, Musik-Lexikon, 6. izd., Leipzig 1905; Paul Voss, Vincenzo Bellini, Leipzig, Reclams Universal-Bibliothek št. 4238; A. Bonaventura, Storia e letteratura del Pianoforte, 4. izd., Livorno 1938, 65; C. Schmidl, Dizionario universale dei musicisti, II. del, Milano 1938; F. K. Lukman, Rod Pollinijev in lj. zdravnik dr. Janez Krizostom Pollini, Kron 1940, 32; A. Prosniz, Handbuch der Klavier-Literatur 1450 bis 1830, 2. izd., Wien 1908. Hr.