Polič, Mirko (1890–1951)

Polič Mirko, glasbenik, r. 3. jun. 1890 v Trstu tiskarnarju Francetu P.-u (po rodu iz Karlobaga v Hrv. Primorju) in tržaški Slovenki Mariji Muha, je po dovršeni gimn. v Trstu 1908 pohajal pravno fakulteto češke univerze v Pragi, a jo je kmalu opustil ter obiskoval od 1908–12 konservatorij Verdi v Trstu (absolutorij 1913), hkrati pa deloval kot zborovodja Slov. pev. društva Trst in pevskega zbora šentjakobske čitalnice v Trstu. L. 1911 je postal kapelnik Narodnega gledališča v Trstu, na katerem je 1913 uvedel prve redne operne predstave. L. 1914 je odšel v Osjek za kapelnika tam. opere ter postal 1918 nje ravnatelj. V Osjeku je ustanovil tudi civilni orkester in glasbeno šolo. Od 1923–4 je bil tajnik in dirigent zagrebške, od 1924–5 beograjske opere in obenem dirigent tam. pevskega društva Stanković. Dne 30. maja 1925 je bil imenovan za ravnatelja lj. opere, ki jo je s 14letnim napornim delom povzdignil do pomembne višine. Gojil je poleg klasičnih tudi moderna, zlasti slovanska operna dela; posebno so se mu posrečile Smetanova Prodana nevesta, Janačkova Jenufa (1934), Musorgskega Boris Godunov (1934) in Gotovčev Ero iz drugega sveta (1937). Uspešno se je lotil tudi Wagnerjevih del (Tannhäuser 1926, Valkira 1929, Lohengrin 1930 in Parsival 1933). S posebno ljubeznijo je skušal uveljaviti na odru novejšo slov. operno produkcijo (Risto Savin: Lepa Vida in Matija Gubec, Kogoj: Črne maske, Bravničar: Pohujšanje v dolini šentflorjanski, Osterc: Medea), kar se mu pa ni vedno posrečilo. Na njegovo pobudo se je prečistilo, zlasti s sodelovanjem Nikota Štritofa, besedilo opernih libretov z izdatno predelavo ali povsem novimi prevodi. Med 1926–36 je prirejal posrečena gostovanja lj. opere po Jugoslaviji, predvsem v Dalmaciji. Odličen je bil uspeh opernih gostovanj v Trstu in na Reki (9.–12. jun. 1937). — Od 1929 je P. deloval tudi kot koncertni dirigent pevskega zbora GM, s katerim je priredil 1929 zelo uspešna gostovanja po Franciji in Švici, 1934 pa po Bolgariji. Pod njegovim vodstvom je GM izvajala v Lj. z velikim uspehom Beethovnovo IX. simfonijo (1927), Mozartov Requiem (1930), Berliozovo Faustovo pogubljenje (1930), Sattnerjevo Oljko (1932), Gallusove motete in madrigale (1932), Beethovnovo Missa solemnis (1933), Verdijev Requiem (1933), Osterčev Magnificat (1936) in Foersterjevo kantato Turki na Slevici (1937), ki jo je na novo instrumentiral. V Zagrebu je P. z GM 1934 priredil Lajovčev kompozicijski večer, v Sofiji 1937 simfon. koncert jugoslov. skladateljev. V Pragi je 1. dec. 1936 z velikim uspehom dirigiral koncert v proslavo jugoslov. narodnega praznika. Vse te čezmerne zaposlitve, zlasti pa težave, ki jih je imel zaradi raznih zunanjih vplivov v perzonalnih stvareh lj. opere, so P.-u slednjič zagrenile nadaljnje delovanje v Lj., tako da je jul. 1939 sprejel mesto na beogr. operi, kjer je prevzel dirigentske in režiserske posle ter perzonalni referat. Vodstvo pevskega zbora GM pa je obdržal še nadalje ter z njim priredil 1. dec. 1939 v Beogradu velik koncert, na katerem se je izvajala Škerjančeva simfonična kantata Zedinjenje. Po izbruhu svetovne vojne se je P. 1941 vrnil v Lj. in tu dobil mesto profesorja pri GM. Junija 1941 in januarja 1943 je dirigiral v Lj. še dva velika simfonična koncerta, aprila 1943 pa Tomčevo kantato. Sept. 1945 je bil vnovič imenovan za ravn. lj. opere. — P. se je uveljavljal tudi kot komponist in glasbeni pisatelj. Na tržaškem narod. gledališču se je že 1911 izvajala njegova Suita v antičnem slogu, 1913 njegova uvertura k Balkanski carici, v Osjeku pa 1919 njegova uvertura k operi Smrt majke Jugovićev, ki jo je 1936 dokončal. Dne 1. jun. 1947 se je v Lj. prvič izvajala njegova opera Mati Jugovićev. L. 1922 je priredil libreto in deloma tudi glasbo Lisinskega opere Porin, 1937 je v Lj. izdal (v samozaložbi) zbirko Pesmi za en glas in klavir. O Lisinskega Porinu je napisal v Hrv. Glasu 20.–22. junija 1921 daljšo razpravo. V Osjeku je izdal 1922 z Gjuro Berkešem in A. V. Beckom 235 strani obsegajoči Talija Almanah za godinu 1922, v katerem je napisal krajše članke o slov. gledališčih v Trstu in Lj. Od 1919–21 je bil urednik Kazališnega Lista v Osjeku, od 1929–31 GL v Lj. — Prim.: Hrv. List (Osjek) 7. nov. 1923; Vreme (Beograd) 12. sept. 1924; J 1927, št. 173; 1930, št. 3 (slika); 1932, št. 3 (slika); 1933, št. 78; 1934, št. 52, 179; 1936, št. 117; 1937, št. 142; 1938, št. 43, 44 (slika); 1939, št. 186 (slika); 1940, št. 128; 1941, št. 137 (slika); 1943, št. 18 in 87; S 1938, št. 43; SN 1931, št. 76; 1937, št. 115; 1939, št. 277, 1940, št. 124 (slika); 1941, št. 137 (slika); Politika (Beograd) 1938, št. 53,002; SPor 1947, št. 144 (dr. D. Cvetko). Ara.

POLIČ Mirko, skladatelj in dirigent, r. 3. jun. 1890 v Trstu, u. 2. okt. 1951 v Lj. Oče France, tiskar, mati Marija Muha. Osn. š. in gimn. je dovršil v Trstu. Po maturi 1908 je odšel na Prav. fak. v Prago, a jo je kmalu zapustil. V letih 1908–12 je študiral kompozicijo in klavir na konservatoriju Verdi v Trstu (absolutorij 1913). Hkrati je deloval kot zborovodja Slov. pev. društva Trst in pev. zbora šentjakobske čitalnice v Trstu. 1911 je postal kapelnik Narodnega gled. v Trstu, kjer je uvedel 1913 prve redne operne predstave. 1914 je odšel za kapelnika v Osijek, kjer je postal 1918 tudi ravn. tamkajšnje O. V Osijeku je ustanovil tudi civilni ork. in glasb. š. 1923–24 je bil tajn. in dirigent zgb. O, 1924–25 bgd. O in vodja pev. društva Stanković. Od 1925 do 1939 je bil ravn. lj. O in uvajal moderne, predvsem slovanske opere, kakor so Prodana nevesta, Jenufa, Boris Godunov, Ero z onega sveta, uspešno izvajal Wagnerjeve opere in skušal uveljaviti slov. opere: R. Savina Lepo Vido in Matija Gubca, Kogojeve črne maske, Bravničarjevo Pohujšanje v dolini Šentflorjanski, Osterčevo Medejo. S pomočjo Nika Štritofa je pregledal, dal prečistiti, predelati ali spet prevesti besedila mnogih oper. V letih 1926–36 je z lj. O veliko gostoval po Jsli, zlasti po Dalmaciji. Od 1929 je bil tudi vodja zbora GM, s katerim je uspešno gostoval po Fran., Švici in Bolgariji. GM je pod njegovim vodstvom z velikim uspehom izvedla Beethovnovo IX. simfonijo (1927), Mozartov Requiem (1933), Berliozovo Faustovo pogubljenje (1930), Gallusove motete in madrigale (1932), Beethovnovo Missa solemnis (1933), Verdijev Requiem (1933), Osterčev Magnificat (1936), Foersterjevo kantato Turki na Slevici (1937), ki jo je nanovo instrumentiral. Pripravil je Lajovčev večer v Zgbu (1937), v Sofiji (1937) Simf. koncert jsl. skadateljev, v Pragi (1936) koncert za jsl. narodni praznik. Zaradi osebnih težav v lj. O je 1939 odšel v bgd. O, kjer je bil dirigent, režiser in referent za osebje. Vodstvo zbora GM je še obdržal in 1. dec. 1939 pripravil v Bgdu velik koncert z izvedbo Škerjančeve kantate Zedinjenje. Po izbruhu vojne se je 1941 vrnil v Lj. in poučeval na š. GM. Sept. 1945 je bil imenovan za ravn. lj. O. Uveljavil se je tudi kot skladatelj in glas. pisec. Dela: Suita v antičnem slogu (1911), Uvertura k Balkanski carici (1913), Uvertura k operi Smrt majke Jugovičev (Osijek 1919), ki jo je dokončal 1936 in je bila izvedena 1947 v Lj.; priredba libreta in glasbe Lisinskega opere Porin (1922), Božična suita za zbor in ork., kantata Turki na Slevici, zbirka Pesmi za en glas in klavir (1937), opera Deseti brat (1951), zbori in samospevi. V svojih delih se je naslanjal na novo romantiko in jo približal sodobnim estetskim prijemom. O Porinu je 1921 napisal v Hrv. glasu daljšo razpravo. 1922 je izdal z G. Berkešem in A. V. Beckom 235 strani obsegajoči Talija Almanah za godinu 1922, kjer je napisal članka o gled. v Lj. in Trstu.

Prim.: SBL II, 435–36: Leksikon jsl. muzike II, 194–95; MSE III, 101; MuzE III, 101; Jelerčič, 101–02, 109, 150–52, 197; Cvetko III, 309, 324, 358; Priročni leksikon 538–39; M. Bravničar, M. Polič, ravnatelj in dirigent O, Lj. narodno gled. v letu 1928, Lj. 1928; I. Peruzzi, Stebri domačega gled., DP 1929; I. Čačinović, M. Polič i Osijek, Hrv. list 1923, 261; večkrat S, J, Vreme, Politika, SN; npr. Vreme (Bgd) 12. sept. 1924; J 1927, št. 173; 1930, št. 3 (s sl.); 1932, št. 3 (s sl.); S 1938, št. 43; SN 1931, št. 76; Politika (Bgd) 1938, št. 53.002; SPor 1947, št. 144; Hrv. list (Osijek) 7. nov. 1923.

Har.