Pokorn, Franc (1861–1940)

Pokorn Franc, zgodovinar in arhivar, r. 20. sept. 1861 v Sp. Karlovcu 30 (predmestju Škofje Loke), u. 18. maja 1940 v Lj. Ljudsko šolo je obiskoval v Šk. Loki (do 1869), nato gimn. v Lj., pri maturi 1884 odklonjen za eno leto; ker je pozno študiral in morda tudi zaradi samozavestne in ponosne narave, se ni vnovič javil k izpitu (in zato tudi ni pozneje mogel doseči zaprošenega kanonikata). Bogoslovje je študiral v Lj., po 3. letniku ord. 1887. Služboval je kot kaplan na Jesenicah (1888–90), kjer se mu je zaradi napornega dela in upravljanja kriške kaplanije v Planini nad Jesenicami udrla kri; nato dobi kaplanijo v Šmarju, čez dobro leto pa še lažje mesto v Stari Loki (1891–4), kjer se okrepi. Prosti čas spretno izrablja za zgodovinska raziskovanja. 24. okt. 1894 se preseli kot kurat v Besnico pri Kranju, kjer doseže, da se ustanovi 1901 nova župnija. Ostal je tu do 1936; odšel je v pokoj v Zabreznico, ker ga je leto poprej ohromila kap; 14 dni pred smrtjo se je preselil v Zavetišče sv. Jožefa v Lj. Kot možu reda in prizadevnemu zgodovinarju je škof Jeglič dal stransko službo škofijskega arhivarja (mesto je bilo na novo ustanovljeno). Nastopil jo je 1. jan. 1911; dež. vlada mu je naklonila letno nagrado 500 K (1920 2000 K, od 1922 pa 500 din). — V dijaških letih se je poskušal v pesnikovanju (psevd. Serafin), celo v skladateljstvu, vendar ima pomen le kot zbiralec narodopisnega blaga, zlasti v škofjeloški okolici; drobec tega je objavil v DS VII, 1894, spis »Loka«. V bogoslovju je navezal stike z A. Koblarjem, tedaj kaplanom v Mengšu, in dobival od njega navodila za ugotavljanje virov za zgodovino starološke fare (Koblarjevo pismo 12. nov. 1887). Poslej je delal stalno po načrtu, ki ga je postavil Koblar za zbirko Zgodovina fara lj. škofije. Postavil si je nalogo, zbirati življenjepisno in krajepisno gradivo, pri čemer mu je bil v lavantin. škofiji tekmec Matej Slekovec. Opravljal je obsežno in naporno delo zbiranja podatkov iz župnijskih arhivov domače škofije, mnogokje te arhive sam urejal in razpošiljal gradivo za župnijske kronike. Črpal je tudi iz arhivov v tujini in zato potoval 1893 in 1900 v Rim, Gorico, Trst in laški Videm, 1910 v Freising in Salzburg, 1911 v Zagreb (tedaj prepiše in preriše prvi Pontifikalni protokol škofa T. Hrena za lj. škof. arhiv), 1923 v Celovec. Obilno gradiva je izčrpal in zvečine tudi uredil v lj. škof. arhivu. Pod vidikom farnega zgodovinarja ali celo kronista se je lotil 1911 preurejanja škofijskega arhiva, ne da bi bil upošteval njegovo organsko enoto. Napravil je sicer nekaj pravilnih ukrepov (ločena postavitev listin in rokopisov), splošno pa je njegovo razbijanje starih fascikljev brez inventarizacije ponesrečeno delo. Preureditve ni končal; gospodarsko in šolsko gradivo je pustil na miru. — Kot zgodovinar je Pokorn delaven kakor mravlja, natančen in zanesljiv, vendar se kljub velikim naporom zaradi pomanjkljive strokovne priprave ne more poglobiti do odločilne vsebinske problematike in ostaja površinski opisovalec; religioznih vprašanj in družbenega razvoja se sploh ne dotika. V prvih spisih se resno trudi za svežo in prikupno obliko, v zadnjih letih pa se omejuje zgolj na objavljanje nagrmadenega gradiva; iz znanstvenih revij se končno umakne v krajevne liste. Kritično zasleduje zgodovinske spise, vendar redko nastopa z ocenami (prvič ob Lavrenčičevi Zgodovini Cerkljanske fare, ZZ IV, 1891, 283, zadnjič z »Dostavki in popravki k apostolski vizitaciji pod nuncijem Salvarom v l. 1607 in 1608, BV VI, 1926, 357–60); takrat kaže trdnost svojih dognanj in ostro borbenost. Med zadnjimi strokovnimi opravki ureja zapuščino A. Koblarja (prim. J. Žontar, Zgod. m. Kranja, 470, op. 55). — Prvo P.-ovo večje delo je spis »Loka«, DS VII (1894), značilna »krajepisno-zgodovinska črtica« v slogu tedanje dobe, oprta na zgodovinske podatke in narodopisno blago. Kot ponatis iz ZZ sledi v knjižni obliki 1908 Šematizem duhovnikov in duhovnij v lj. nadškofiji l. 1788 (Lj. 1908). Za »prijatelje preiskovalce zgodovine župnij« (predgovor) tu objavlja iz več rokopisnih knjig v škof. arhivu gradivo o duhovščini ob nastopu nadškofa Brigida; slaba stran te koristne knjige je v tem, da ne navaja razločno uporabljenih virov. V tem pogledu je boljše njegovo tretje natisnjeno delo: Besnica pri Kranju, ponatis iz ZZ (Lj. 1909). Sam ga označuje kot »prispevek k zgodovini župnij lj. škofije« in je vseskozi izpiljeno in dobro zgrajeno po vzorcu Koblarjevih in Vrhovnikovih zgodovin. Največ njegovih znanstvenih prispevkov objavljajo IMK, začenši s III. letnikom. L. 1893 prinaša spis Cerkev na Šmarjetni gori pri Kranju (49–52) in Donesek k zgodovini dominikanskega samostana v Velesovem (177–84). L. 1897 ima prispevek Fara Šmartin pri Kranju v 17. stol. (50–60), l. 1900 samo: Stari napisi v cerkvi sv. Jošta nad Kranjem (240), zato pa sledi l. 1902–4 več obsežnejših prispevkov za blejsko in kranjsko zgodovino: O jurisdikciji nad cerkvijo Matere božje na blejskem otoku in nad ondotno župnijo (XII, 1902, 186–9), Še nekoliko duhovnikov, rojenih v Kranju (XIII, 1903, 141–8) in Doneski k zgodovini Bleda in okolice (XIV, 1904, 1–8, 110–25, 145–68), ki jih je nabral v Brixenu. Edini biografski spis izide v IMK XVII, 1907, 171, in sicer o Luku Pušarju. V Carn NV III (1912) so izšli Regesti listin župnega arhiva v Vačah (212–5, 283–92), v ZUZ X (1930) pa Regeste (sic!) kostanjeviškega samostana (8–21). Gorenjska knjižnica 6 (3–31) je prinesla opis Šmartin pri Kranju; pod istim naslovom piše tudi G 1912, št. 21. V dnevnem časopisju je objavil malo, n. pr. Tristoletnica škofjeloške mestne šole (S 1927, št. 16) in Škofjeloški špital ali ubožnica (S 1927, št. 181–3). Preselil se je nato v krajevne liste, najprej v Cerkveni glasnik za Tržiško župnijo, kjer je 1926 napisal: Župniki v Tržiču (št. 29), 1927 pa Tržiški dušni pastirji (št. 30–7). Obilo gradiva izide nato v Kranjskem zvonu (1929–39) pod naslovi: Iz cerkvene zgodovine Kranja (1829–31), Kranjski župniki (1931–7), kjer sta obdelana tudi F. Trpin in J. Schilling, Kaplani v Kranju (1937–9), Sigismund pl. Lamberg prvi lj. škof, kranjski in šmartinski župnik 1463–88 (1931, št. 4–8) in v l. 1935: Podružnica šmartinska sv. Uršule na Sorškem polju (št. 10–12). Neobjavljeno gradivo hrani škof. arhiv. Največja je bira za škofjeloško krajevno zgodovino s podatki o znanih rodbinah tega kraja (Lukančič, Papler, Dolinar, Jenko, Jamšek, Kuralt, Cebal, Lamberg, Rasp); zbrani so v posebni kartoteki s 620 listki. Manj popolno je gradivo za Jesenice in Bled, videti pa je, da je pripravljal tudi zgodovino teh krajev. Manjše prispevke za župnijske kronike je zbral v mapah za veliko večino župnij v lj. škofiji — Prim.: P. zapuščino v ŠkALj z njegovimi osebnimi dokumenti; avtobiografija s sliko v »Besnici« (178–80); G 1940, št. 22; S 1931, št. 219 (slika); 1937, št. 203 in 1940, št. 113. Mkč.