Poklukar, Josip (1837–1891)

Poklukar Josip, politik, r. kočarju Andreju 7. marca 1837 v Krnici, župnije Gorje pri Bledu, u. 17. marca 1891 v Lj. Študiral je gimn. v Lj. 1850–7, ko je bil njegov stric Jožef P. ml. (gl. članek) župnik v Dobrovi pri Lj., nato pravo na Dunaju in prom. 1864. V Lj. je služboval kot odvetniški in notarski koncipient, opustil 1875 juridično službo, prevzel nadzorstvo, pozneje vodstvo Blasnikove tiskarne in postal njen solastnik, ko se je poročil z Blasnikovo hčerko Aleksandrino (febr. 1875). Kupil je posestvo na Dobrovi pri Lj., kjer je bil član občinskega odbora in krajevnega šolskega sveta ter ustanovil bralno društvo. Po Bleiweisovi smrti je imel kot solastnik tiskarne vsekakor odločujočo besedo pri N in Veliki pratiki, za katero je napisal več sestavkov in vsakoletna poročila »Pod lipo«.

V politiki se je pridružil Staroslovencem in bil pod vplivom Bleiweisa, pozneje kanonika Kluna. 1867 se je udeležil sestanka narodnjakov za ustanovitev nemškega in slov. polit. časnika, bil 1870 pri lj. južnoslovanskem programu in z Razlagom odposlanec volivnega odbora »Slovenije« ob dogovoru z mladoslovenskim kandidatom Zarnikom pri trebanjskih volitvah. Njegov polit. nastop je ironiziral Levstik v Pavlihi: »… bil sem (namreč P.) do zdaj tako skromen, da sem luč svojega duha vedno pod polovník postavljal; zato ne slujem niti na slovstvenem niti na političnem polji, in obetam Vam (t. j. volivcem), da tak poštenjak ostanem do smrti. Nobena ponudba, nobena bogata služba me ne predrugači…« Bil je v pripravljalnem odboru II. avstr. katoliškega shoda (1889), ni se pa udeležil načelnih bojev z Mladoslovenci ali s svobodomiselci in se je zanimal v prvi vrsti za gospodarske potrebe Kranjske, zlasti za finančne, davčne in melioracijske zadeve. To in ker ni imel v nobeni stranki vidnih nasprotnikov, ga je usposobilo, da je postal po smrti grofa Thurn-Valsassine prvi slov. deželni glavar na Kranjskem (25. avg. 1888) in bil član najvažnejših gospodarskih organizacij: 1874 je bil izvoljen za glavnega odbornika Kmetijske družbe in postal 1890 njen častni član; bil je predsednik Komisije za pogozdovanje Krasa (1889), predsednik Trgovske in obrtne zbornice (1889) i. dr. Predsedoval je tudi sestanku vseh slov. in hrvaških (istrskih) poslancev v Lj. (okt. 1890), kjer so sklenili osnovne točke za skupno delovanje v drž. in dež. zborih: za odstranitev krivic, ki se godijo slov. in hrv. narodu; glede pravosodja in polit. uprave nastavitev slovenščine zmožnih uradnikov, ustanovitev posebnega oddelka graškega namestništva za Spodnje Štajersko, višjega dež. sodišča za slov. in istrske pokrajine v Lj., pravniške akademije v Lj. s popolno pariteto slov. in hrv. učnega jezika; glede šolstva versko podlago in materinščino kot učni jezik, izpopolnitev gimnazije v Kranju in slov. paralelke razen v Mariboru tudi na gimn. v Celju, Gorici in Trstu in hrvaško gimn. v Pazinu; delitev dež. šolskih svetov v Gradcu in Celovcu v nemški in slovenski del; pravica srednješolskih absolventov iz Dalmacije in Istre, da smejo študirati na zagrebški univerzi, naj se razširi tudi na dijake iz Trsta, Goriške, Kranjske, Koroške in Štajerske. Končno so se izrekli tudi za svobodo časopisja. (Bistveno drugače, verjetno po nemških časniških vesteh Kolmer IV, 448.)

V kranjskem dež. zboru je zastopal 1870–7 kmečke občine sodnih okrajev Lj.-Vrhnika in od 1877 do smrti Radovljica-Kranjska gora. Bil je dež. odbornika namestnik (1870–80), član peticijskega (1870) in občinskega odseka (1875, načelnik 1876), odseka za občinsko postavo (1886) in za preureditev uprave, ki se je izvolil ob vladnem predlogu za odpravo neugodnosti dvojne uprave (1881, 1883, načelnik 1884). Še vidnejše je njegovo sodelovanje pri gospodarskih odsekih: član finančnega (1872–88) in gospodarskega odseka (1876–7, načelnik 1885–8), odseka za obdelovanje barja (1880–2) in za vinarsko šolo na Dolenjskem (1885). Dež. zbor ga je izvolil 1874 v dež. komisijo za uravnavo zemljiškega davka, kjer je izdatno sodeloval pri ugotovitvi tarifnih postavk in izdelal obširne in temeljite referate o razvoju in utemeljitvi tarifov zlasti za Kranjsko, a tudi s posebnim ozirom na sosedne dežele, ter dosegel, da so se dohodki od zemljišč niže cenili in da se je odpravila prejšnja previsoka davčna obremenitev. — Z Nemci je prišel v dež. zboru v konflikt 1881 in 1882, ko se z Vošnjakom in Potočnikom ni udeležil sej finančnega odseka zato, ker je bil član odseka tudi Fränzl-Vesteneck. Sicer je bil v dež. zboru tudi v narodnostnih vprašanjih popustljiv, glasoval je za overovljenje spornih nemških mandatov Dežmana, Schreya in Mauerja (1883) ter kot poročevalec finančnega odseka nasvetoval postavko 600 gld. za neobligaten pouk drugega dež. jezika na večrazrednih ljudskih šolah. — Predlagal je, naj se izreče dež. zbor proti načrtu predilske železnice za zvezo Trsta z Loko in dalje na Koroško (1872, 1873), in stavil predlog za dolenjsko železnico Lj.-Karlovac (1873). Dež. uradi naj bi se reorganizirali tako, da bi država prevzela knjigovodstvo in blagajne (1880). Za poučevanje učiteljev in učiteljskih pripravnikov v kmetijstvu na vinorejski in sadjarski šoli na Slapu je predlagal posebne kredite (1882). Vlada naj bi za uravnavanje vodá dala pregledati tek in bregove Save na Kranjskem (1882). Na njegov predlog je sklenil dež. zbor ustanoviti dež. vodno komisijo z vodno-tehničnimi, kulturno-tehničnimi in gospodarskimi zastopniki, ki naj preišče vse kraje dežele, ki trpijo pomembno škodo od vodnih nezgod, in ki naj pripravi vse tehnične in zakonske pripomočke za osuševanje močvirnatih zemljišč (1885, 1886). Z interpelacijami se je zavzel za gozdne in pašne pravice Blejcev in Bohinjcev; ker je Kranjska obrtna družba vsako leto bolj krčila planinske pašnike s pogozdovanjem in prepovedjo paše, naj dobijo blejske in bohinjske soseske odškodnino za gozdne in pašne pravice in naj se gozdno nadzorstvo ne vrši na škodo kmetijstva in živinoreje (1873–4). Interpeliral je glede načrta zakona o osuševanju lj. barja, zahteval, naj vlada predloži tak zakon dež. zboru, urgiral delovanje komisije za osuševanje barja in napravo, odn. vzdrževanje potrebnih tehničnih stavb (1874, 1875) ter izvršitev zakona a novih zemljiških knjigah (1875).

V drž. zbor so ga volile gorenjske kmečke občine 1871. Ko je predložila vlada zakon, ki je predvidel tudi direktne volitve, je izostal z Barbom, Costom, Horakom in Jugovićem od državnozborskih sej in tako izgubil mandat (febr. 1873). Bil je tudi v odseku političnega društva »Slovenije«, ki je sestavil na cesarja prošnjo proti direktnim volitvam. Pri naslednjih prvih direktnih volitvah je odstopil v korist grofu Hohenwartu in bil potem zastopnik notranjskih mest in trgov (Postojna-Idrija) ter trgovske in obrtne zbornice 1879–85. Notranjska mesta in trgi so ga zopet izvolili 1885, mesto Lj. in trg. in obrtna zbornica pa 1890, a mandata ni več mogel izvrševati. V parlamentu je stopil v Hohenwartov klub in bil voditelj slov. delegacije. Bil je član odseka, ki je imel izdelati zakon proti socialistom (1885, 1886, 1888), član in predsednik davčnega odseka (1885–90), odseka, izvoljenega ob Scharschmidovem predlogu za načrt zakona o izvedbi čl. 19. drž. osnovnega zakona, ki naj obenem varuje nemščino kot državni jezik (1886). Drž. zbor ga je poslal tudi k nagodbenim razpravam za določitev kvote obeh drž. polovic za skupne zadeve za 1888–97. - Oglasil se je v adresni debati 1872; ko je namreč prestolni govor obljubil, da bo vlada upoštevala posebne razmere v Galiciji pri zakonodaji in upravi ter skušala spolniti želje, ki so jih izrekli Poljaki v dež. zboru, kolikor to dopušča enotnost in moč skupne države, je izjavil P. v imenu federalistov, da bodo glasovali za take predloge le s pridržkom, da dobijo tudi druge dežele in narodnosti enake pravice ob upoštevanju svojih nacionalnih in historičnih posebnosti. Ko je vlada predložila zakon o zasilnih volitvah, da bi onemogočila abstinenco, je dokazoval, da bi ta zakon kršil pravice dež. zborov, zahteval, da mora dobiti vlada najprej njih dovoljenje (1872), in glasoval proti zakonu. V šolskih zadevah se je oglasil 1882, naj se nameščajo na ljudskih šolah v slov. delu Koroške samó učitelji, ki so popolnoma vešči slovenščine in naj se uvede slov. učni jezik brez izjeme v vseh šolah slov. Koroške. V proračunski debati 1885 je opozoril na brezsmiselnost ministrovega poročila, da so se že pokazali neuspehi na univerzah zaradi poskusne uvedbe slov. učnega jezika za nekatere predmete na kranjskih gimnazijah, ko je ta poskusna uvedba prišla šele do tretjega razreda. Obširno je zopet govoril 1887 o ljudskih šolah v Lj., na Štajerskem, Koroškem in Primorskem in dokazoval, da je gojitev materinščine pri manj kulturnih narodih ravno tako važna kot pri narodih z višjo omiko. Jezikovna organizacija v omenjenih pokrajinah naj odgovarja zakonom, slovenščina bodi edini učni jezik za Slovence, kjer pa je treba uvesti nemščino ali italijanščino, naj se to ne zgodi pred tretjim šolskim letom; izločiti je tudi vsako nasilje za učenje tujih jezikov. Iz njegovih gospodarskih predlogov in zahtev je omeniti interpelacijo zaradi gozdnih servitutov na Kranjskem, ko je bilo okrog 80 bohinjskih kmetov kaznovanih zaradi prepirov s Kranjsko industr. družbo (1871), in predlog v zadevi reklamacijskega postopanja pri odmeri zemljiškega davka (1880). V proračunski debati 1888 je opozoril na važnost vodnih stavb, govoril o potrebi regulacije Save pri Kranju in od Črnuč do Zaloga, kar bi se naj izvršilo do 1891, o zaščiti vasi ob gornjem toku Save in se zavzel za predlog zakona o osuševanju lj. barja. — Prim.: Protokolle des Abgeordnetenhauses; obravnave dež. zbora kranjskega; Levstik, Pavliha 4, 6, 15 (s sliko), 16, 23 (s sliko); Hahn, Reichsrathsalmanach 1879–80, 178; KMD 1890, 102 (s sliko); S 1891, št. 62–4; SN 1891, št. 62–3; N 1891, 81; LZ 1891, 246; DS 1891, 280 s sliko; K 1891, 45 (s sliko); SS 1891, 102; Vel. Pratika 1892, 31–4 (s sliko); Lesjak, Zgodovina dobrovske fare 160–3; INK 1899, 95–7 (s sliko); Pfeifer, Landtagsabgeordnete; Kolmer II 217, 224, III 207, 480, IV 120, 150, 176, 448, V 327, 511; Vošnjak II 4, 79, 137, 165, 193-5, 226, 255 (slika); Lončar NZ 1910, 75–6, 78–9 (odlomki P.-jeve korespondence); Prijatelj I 144, 182, II 226, 230, 232, 281, 346, 356, 507; Lončar 43, 146; Šuklje I 72–3, 100, 107–9, 130, 151, II 28; isti, Sodobniki 160; Erjavec, Zgodovina kat. gibanja na Slovenskem 41; Levstikova pisma 8, 11, 12, 343; Logar, Levstikov zbornik 257, 259; Jesenovec ib. 280, 286. Pir.