Pohlin, Jožef (1742–1796)

Pohlin (Pochlin) Jožef, antijožefinski nemški pisatelj (brat o. Marka P., gl. čl. Pohlin), r. 25. febr. 1742 v šempetrskem predmestju v Lj., u. 22. jan. 1796 na Dunaju. Gimnazijo je študiral ok. 1753–9 v Lj. (katalogov ni), kjer je bil vsaj zadnja leta (po očetovi smrti?) gojenec dijaškega semenišča, modroslovje in bogoslovje na Dunaju (ord. v Lj. 21. sept. 1765 na račun barona Štefana Levinčića in žene Ane Marije, gospodarjev dominija »Suberniza« na Hrv., ko mu je še nedostajalo 13 mesecev do predpisane starosti). Nekdo, morda brat o. Marko P., mu je ugladil pot do dunajskega nadškofa Migazzija in v dunajsko škofijo, kjer je bil 1½ leta, morda 1768–70, vikar v Brumnu (v bližini Perchtoldsdorfa, kjer je živel Sigismund Popovič), dokler ga ni Migazzi poklical v svojo bližino, kjer je pri stolni Cerkvi sv. Štefana od 1770 bil kooperator (6 let je predaval tudi »načela svetega govorništva«), 1792 po 10. okt. pa postal kurat in ostal do smrti. — Jožef P. je bil živahen in borben duh kakor njegov brat o. Marko P. Prerodna prizadevanja svojega brata je nedvomno s simpatijami spremljal, toda prekmalu je odšel za stalno iz Lj., da bi si bil osvojil misel na sodelovanje v slovenskem jeziku. Cerkvenopolitični problemi dobe, ki jih je obravnaval v nemškem jeziku, so ga tako zaposlovali, da se je v prilog slovenskemu prerodu le enkrat mimo grede oglasil. Okolica in pač tudi vpliv brata o. Marka sta ga napravila za takega zagovornika stare cerkvenopolitične smeri in meniškega pojmovanja verniškega življenja, da ni bil zanj mogoč niti kompromis z janzenizmom, ki se je širil na Dunaju že v času njegovih teoloških študij, niti z jožefinizmom, ki je gesla cerkvene reforme prilagajal državi.

Prva 2 spisa, ki jih je objavil na Dunaju 1773, torej še pred jožef. odloki, so običajni cerkveni govori: a) Lobrede auf die heil. mährischen Landespatronen Cyrillus und Metudius; b) Lobrede auf den heil. Abbt Egidius mächtigen Schutzheiligen des Durchlaucht. Herzogtums Steiermark. Ker so se pa 29. nov. 1780 začele uveljavljati nove jožefinske odredbe in nove jožefinske brošure, so prihajale iz peresa Jožefa P. samo brošure s protijožefinsko tendenco, natisnjene izvečine na Dunaju, izjemoma v inozemstvu: c) An Hrn. Verfasser über die Begräbnisse in Wien, 1781; č) Gnade und Abfertigung einer hochgelehrten Gesellschaft der Predigerkritiker, 1782; d) Predigt bei der ächten katholischen Verehrung Mariä während der marianischen Feierlichkeit in der Stiftskirche der regulierten Chorfrauen des heil. Augustins zum heil. Jakob in Wien, 1782; e) Bündniß dreier andächtigen Personen zu Ehren der allerheiligsten Dreifaltigkeit, nach dem römischen Original, München 1784 (je v zvezi z bratovščino medsebojne molitve, ki jo je Jožef P. ustanovil in prodajal menda zanjo tudi knjižico »Herz-Jesu-Andachtbüchlein«, ki ji pa najbrž ni avtor, ker je bibliografija njegovega brata ni zabeležila); f) Über Mirakel und Reliquien der Heiligen, 1784 (prevod iz sv. Avguština). Zakon o reformi cenzure z dne 11. jun. 1781 je omogočil tiskanje takih brošur, kakršne so bile a, b, c, č, d in f, na Dunaju, kjer se jim ni protivila cerkvena oblast. Ko pa je dal Jožef P. brošuro za bratovščino »iznova natisniti (na Dunaju?) ter jo je delil pobožnim osebam«, je videla politična oblast v tem tak prestopek, da ga je obsodila »na 100 gld. kazni in na 14 dni zapora pod nadzorstvom nadškofijskega konzistorija«. To obsodbo, ki je bila spričo okoliščin zelo huda (nasprotniki so s prozornim namenom namigovali, da ga je globa 100 gld. »kot duhovnika najbolj bolela«, toda ne sme se pozabiti, da je imel samo 150 gld. letne plače), je gotovo pomagala priklicati nanj tudi gonja njegovih svetovnonazornih dunajskih nasprotnikov, ki so mu vračali milo za drago: neimenovani avtor brošure iz 1785, ki je razpravljala o dunajskih literatih, ga imenuje »nepokornega podložnika«, »zagovornika praznoverja in vsega, kar je s tem v zvezi«; Blumauer ga v pesmi »Lob- und Ehrengedicht auf die sämtlichen neuen schreibseligen Wiener Autoren« šteje med »Erzthumknöpfe … Mönche und ihre hohlen Köpfe«; janzenistična »Wiener Kirchenzeitung«, ki jo je izdajal Wittola 1784–89, ga je 1785 napadala zaradi prodaje brošure »Herz-Jesu-Andachtbüchlein«, češ da »to pospešuje le druhalsko usmerjenost jezuitov, povzroča zakotne pobožnosti in nečistovanje« (in da se naj Jožef P. odstrani iz dušnega pastirstva; ko je pridigal v bližnjem Vösendorfu, so se jožefinci domenili, da se postavijo pod prižnico, potem pa nenadoma pridejo izpod nje in ga skušajo zmesti itd. Ker ga je po vsej priliki ščitil Migazzi, je v dušnem pastirstvu mogel ostati, pero pa je za 4 leta odložil. Glosa v »Wiener Kirchenzeitung« z dne 16. maja 1788 o nekem njegovem potovanju v Lj. mu je zopet potisnila pero v roke, a izšla sta le še 2 njegova članka: g) Allernötigste Beilage zur Beleuchtung und Berichtigung der Wiener Kirchenzeitung 20. Stückes vom 16. Mai 1788, seine Reise nach Laibach betreffend, Wien 1788; h) referati v augsburški publikaciji »Gesammelte Schriften unserer Zeiten«, IV. zv. 1789 »circa finem tituli VI. Fortgesetzte Geisel der jetzigen Aufklärungsphantasten«. — Svojo misel o slovenskem prerodu je povedal mimogrede v latinskih, bratu posvečenih distihih, ki so priloženi »Besedišu« iz 1781: bratovo marljivost postavlja proti trotom in nemarnim bučelicam; čudi se, koliko knjig v svojem jeziku so po bratovi zaslugi Kranjci dobili; ugotavlja, da »svet občuduje muze, ki pojejo z njegovim glasom (per Te)«. — Potovanje Jožefa P. v Lj. ok. 1788 opozarja, da se je zanimal za trenja med duhovniškimi strujami lj. škofije za vladikovanja Herbersteinovega in Brigidovega. Če bi presojali njegov vpliv v domovini po njegovih spisih, ki so se ohranili v lj. bibliotekah, bi morali reči, da ni bil velik, kajti tu je danes samo: d (NUK). — Prim.: Kidrič, Dobr. 242, 186, op. 33 (k literaturi, ki je tam navedena, dodaj: seznam ordinandov v arhivu lj. škofije z dne 21. sept. 1765; Nagl-Zeidler-Castle, Deutsch-österr. Literaturgesch. II, 299). Kd.