Pogačnik, Lovrenc (1698–1768)

Pogačnik (Pogatschnig) Lovrenc, teološki pisatelj iz jezuitskega reda, r. 5. avg. 1698 v Kranju, u. 11. nov. 1768 v Zagrebu. Dovršil je v Lj. gimnazijo, filozofijo in študij moralne teologije in kanoničnega prava, a po ordinaciji stopil 14. okt. 1723 na Dunaju v jezuitski noviciat (slovesna zaobljuba v Lj. 2. febr. 1734). Po tirociniju je deloval 1727 do 1762 večinoma v Lj., a tudi po drugih krajih avstrijske jezuitske pokrajine, kjer so rabili slovenskega pridigarja (v Gorici, Celovcu in Trstu) ter bil: 3 leta načelnik lj. bratovščine smrtnega trpljenja Kristusovega (1727–30?), 12 let katehet (1730–42?) in obenem 40 let slovenski pridigar (l. Historia annua ga v tej zvezi imenuje 1734, 1750, 1756, 1760, 1761), ki je pridigal nekaj let tudi v lj. stolnici. L. 1762 se je za vedno poslovil od Lj.: 2 leti je bil pridigar v Trstu, pod konec 1764 pa je bil poslan v Zagreb, kjer je ostal do smrti, a zaradi svoje slabosti in izčrpanosti opravljal le lahko službico spirituala laiških bratov, katerim je dajal vsak večer točke za meditacijo. — Njegovo znanje jezikov je bilo kakor običajno pri slov. jezuitih: slovenščina, nemščina, latinščina, italijanščina (mediocriter) in toliko hrvaščine, da je v Zagrebu lahko izpovedoval. Sloves o njegovi vnemi je bil odličen, vendar kot vodja bratovščine smrtnega trpljenja Krist. še ni uvidel, da bi ta bratovščina potrebovala slov. in nemški tekst (gl. Škerl Jakob). Pero so mu potisnile v roke šele mnogo let pozneje potrebe, za katere je pritikala skrb lj. ordinariatu. Pripisujejo mu 3 spise, natisnjene 1757 v Trstu pri Trattnerju (Pohlin): Compendium ritualis labacensis cum appendice germanica et carniolica pro assistentia moribundorum; Dioecesanum labacense (menda proprij za brevir); Missae propriae dioeceseos labacensis. Da se je obrnil lj. pridigar 1757 na tržaško Trattnerjevo in ne na lj. Reinhardtovo tiskarno, je moral odločiti pač kakšen osebni razlog. Verjetno je, da se je P. lotil dela v sporazumu z lj. ordinariatom. Najpomembnejša teh knjig je pač prvi obredniški kompendij s slovenskimi teksti. Gre za neoficialni priročnik, ki bi naj nadomeščal oficialni »Rituale Labacense ad usum Romanum accomodatum« iz 1706, torej tisti obrednik, ki ga je oskrbel škof Künburg ob vodstvu solnograškega obrednika z mislijo, da je treba v lj. škofiji posebnosti oglejskega obreda nadomestiti z rimskim, obenem pa upoštevati tudi potrebe domačega okoliša. Med take Künburgove ugotovitve je spadala tudi ta, da mora prilagoditi primer solnograškega obrednika, ki vsebuje v nekaterih najnujnejših slučajih poleg latinskega tudi nemško besedilo (gre za krst, obhajilo, poroko in pa pesem, ki jo je na velikonočno jutro v narodnem jeziku pel zbor, v lj. škofiji ljudstvo, prim. Ušeničnik BV IV, 1924). P. se glede slovenskih tekstov ni ravnal povsem niti po oficialnem obredniku lj. škofije niti po drugih knjigah, ki so med 1706 in 1757 prinašale slična besedila: potrebo slovenskega besedila je upošteval samo pri krstu, kjer ima tudi on vprašanja, vero in očenaš v slovenskem jeziku, in pri obhajilu, kjer se tudi pri njem lahko obrača duhovnik do vernika v slovenskem jeziku, ne pa pri poroki in velikonočnem obhodu; dodal je molitve za umirajoče, ki jih v obredniku iz 1706 ni; izmed tekstov, ki se nanašajo na obrede v slovenskih knjigah 1706–57, je vplivala nanj le Škerlova »Pomuč živim, umirejočim inu mertvim« (dodatek je ves iz nje), ne pa tudi katekizem v Paglovčevih »Evangelijih inu branjih« iz 1741 (krst v sili, zakonski zadržki), Paglovčev »Zvesti tovariš« iz 1742 (zakonski zadržki, določanje sorodstva), Cusanijev »Christianus moribundus« iz 1749 ali Lavrenčičeve »Misijonske katoliš karš. pejsme« iz 1752 (molitve za umirajoče). Jezik in pravopis sta v primeri s teksti iz 1706 le nekoliko in nedosledno popravljena. — Prim.: tiskani katalog jezuit. avstr. pokrajine 1750–1768; Catalogus trienn. Jes. Coll. Zagr. v 1767 (poročilo uredništva saraj. »Vrela i prinosi« 25. febr. 1940); Historia annua collegii soc. Jes. Labac. v bibl. lj. frančiškanov (notica o vstopu v red in študijah napačna); Pohlin 43; Stöger 273; Backer-Sommervogel VI, 916; Kidrič, Dobrovský 188; isti, Zgodovina 184, 219. Kd.