Podvinski, Emanuel (1788–1853)

Podvinski Emanuel (Jožef) O. F. M., pesmotvorec, r. kmetu v Zakotu št. 4 župnija Brežice 3. febr. 1788, u. 30. avg. 1853 v Karlovcu. Prve gimnazijske razrede je obiskoval 1805–8 pri frančiškanih v Novem mestu (kje je gim. dovršil, ni ugotovljeno). Odločil se je za franč. red (17. sept. 1812 preoblečen, 17. sept. 1813 zaobljuba, ord. 27. jan. 1814) ter je kot frančiškan v Lj. 1814–6 obiskoval filozofijo, 1816–20 teologijo, 1820–6 poučeval v franč. gimn. v Novem mestu, bival nato menda v raznih samostanih svoje province, 1834–53 pa bil v Karlovcu ravnatelj gimnazije in deške in dekliške šole. — Nov. 1817 je bil med lj. teologi, ki so se otresali slovenskega pouka pri Metelku, vendar se je kmalu nato že vbadal na področju slovenske verzifikacije. Ambicije, priti s svojimi slovenskimi verzi v javnost, menda ni imel, vendar je mogel n. pr. Slomšek v času, ko je bil Hašnik v bogoslovju, torej 1831–5, nekaj njegovih satir čitati slušateljem svojih slovenskih kurzov (Hašnik Lendovšku na god sv. Neže 1876). Več let pred 1858, torej pač po njegovi smrti, so prišle »nekatere pesmi« Podvinskega, med njimi menda tudi prevodi iz Schillerja, v roke Hitzingerju (ta je bil sicer 1823–6 novomeški dijak, vendar P. ni bil njegov učitelj; prim. Marn XII, 1). Ta jih je 1858 »podal Novicam, da se ne pozgubijo«. Toda tudi N so objavile le »Zgimbo« (minljivost), drugih doslej ni bilo mogoče izslediti. Hašniku je bil P. sicer »slaven pesnik«, vendar Slomšku nobena njegovih pesmi ni bila tako všeč, da bi jo bil sprejel v Ahacljevo zbirko. Edina ohranjena njegova pesem spada v vrsto sentimentalnih razmišljanj o minljivosti, ki so se širile izza 1. pol. 18. stol. z angleškim in nemškim preromantizmom ter imele tudi v KČ svoje predstavnike. — Prim.: Šemat. lj. škof. 1817–25; Hicinger, N 1858, 102; Marn XII, 61; Vrhovec, Zgod. Nov. mesta 292; Strohal, Karlovac 51, 106; Kidrič, Zgod. 620, 624, 628; Kidrič, Preš. II, 101. Kd.