Podreka, Peter (1822–1889)

Podreka Peter, narodni buditelj, r. 16. febr. 1822 v Šempetru ob Nadiži, u. 4. nov. 1889 v Roncu. Osnovno šolo je obiskoval v Čedadu, nato pa študiral v Vidmu gimn. in bogoslovje ter bil 1848 ordin. Služboval je kot kaplan na Trčmunu, od 1857 v Šempetru in od 1873 v Roncu, kjer je posebno dvignil umno sadjarstvo. Slovenstva se je zavedel že v bogoslovju, spodbujal svoje sošolce in na službenih mestih svoje tovariše, ki jih je navajal, naj rabijo pri pridigah čisto slovenščino, in širil med njimi in ljudstvom slov. časnike, knjige MD in slov. molitvenike. Iz Trčmuna je zahajal na bližnje Livko, kjer je občeval z Iv. Hrastom, in v Kobarid. V Roncu ga je obiskal poljski slavist Baudouin de Courtenay, kateremu je dajal gradivo za študij jezika beneških Slovencev, zlasti Rezijanov. Dopisovala sta si tudi z L. Jeranom. — Skupno s šempetrskim župnikom Mučičem je izdal Katekizem za Slovence Videmske nadškofije na Beneškem (Videm-Gorica 1869; po Rutarju 1851), s katerim je spodrinil razne rokopisne pripomočke, ki so bili pisani v narečju. Spesnil je več slov. priložnostnih pesmi za nove maše, ob jubileju nadškofa Casasole i. dr., ki so izšle deloma kot posebni tiski. V slov. listih je objavil 2 nabožni pesmi v ZD, pesem Slovenija in njena hčerka na Beneškem (Soča 1871, št. 4) in pesem Slavjanka na Beneškem (Zora 1874, 257), ki se je v Carlijevem napevu močna razširila po soški dolini. Ko je prišel P. l. 1878 v Kobarid, ga je pozdravil pevski zbor s to pesmijo, kar ga je tako navdušilo, da je, vrnivši se domov, zložil in kobaridskemu zboru poslal pesem »Kobaridskim pevkam«, ki jo je kobaridski rojak Hrabroslav Volarič uglasbil in ji dal naslov »Slovenskim mladenkam«. V pesmih toži o usodi slovenščine na Beneškem, a veruje, da tudi »sila peklenska ne uniči slovenski zarod« in da se bodo združili »sini slavjanski v en rod velikanski«. Pesem Slonija in njena hčerka na Beneškem je P.-ov sorodnik, odvetnik dr. Carlo Podrecca v ital. prevodu objavil v svoji knjigi Slavia Italiana, Čedad 1884 (prim. S. Rutar v LZ 1884, 761–7 in 1889, 360–6). Jezik je delal P.-i težavo, v poznejših letih je tožil, da nova slovenščina preveč »hrvatuje«. — Prim.: Trinko, LZ 1890, 280–7 z objavo posvetnih pesmi; Glaser III, 50, 125; Rutar, Beneška Slovenija 175; Simonič; KCM 1909, 30–1 in 1910, 77, 87; Trinko, M 1922, 273–5; Gabršček I, 204. Pir. + Ara.

PODREKA Peter (it. PODRECCA), duhovnik, narodni buditelj, pesnik in pisatelj, r. 16. febr. 1822 v Špetru (Sanctus Petrus Sclaborum), obč. Špeter v Benečiji, u. 4. nov. 1889 v Roncu (obč. Podbonesec). Oče Mihael, posestnik, mati Terezija Corincigh iz Špetra. Osn. š. v Čedadu, gimnazijo in bogoslovje v Vidmu, kjer je bil ordiniran 1848. Vsaj eno leto pred posvetitvijo je bil naročen na Kmetijske in rokodelske novice in je verjetno poznal tudi osrednjo slov. nabožno literaturo ter pridigarske narečne rokopise, zato se je začel lotiti pisanja lastnih pridig takoj po posvetitvi. P. Merkù je objavil štiri P-ove narečne pridige (iz let 1848–54) in o njegovem jeziku piše, da »je lep, sočen, pristen, blagoglasen, živ, klen, pač učinkovito izrazilo nadarjenega besednega oblikovalca... Zato velja prav tem pridigam večja pozornost kakor katekizmom in nebogljenim pesmim izpod Podrekovega peresa« (Letopis NŠKT za leto 1971, Trst 1972, 10). Služboval je 7 let kot kaplan v Trčmunu (od febr. 1850 do 31. dec. 1856). »Bil je ljudem pravi oče ne samo v duhovnih zadevah, ampak tudi v vsakem drugem oziru. In še posebno se je žrtvoval in postavil zanje svoje življenje, kadar je po kaplaniji razsajal legar in pozneje še hujša kolera in je kot umen zdravnik bolnikom stregel, zdrave učil in svaril in mnogim rešil življenje« (I. Trinko). Od 1857 je bil kaplan v Špetru in se zavzemal, da bi tam sezidali novo župn. cerkev, a brez uspeha. Od 1873 do smrti pa je bil kpl. v Roncu, kjer je dvignil umno sadjarstvo, bodisi z besedo, bodisi z zgledom in je bil zato večkrat odlikovan. Bil je veselega značaja, zelo vljuden in gostoljuben. Furlanski znanci so ga imenovali »il gentiluomo della montagna«. Sodeloval je z nasveti s poljskim jezikoslovcem B. de Courtenayem, ki je bil večkrat njegov gost, dopisoval si je z Luko Jeranom, ur. Zgodnje Danice, in je bil v prijateljskih odnosih z Janezom Hrastom z Livka, tedanjim ravn. gor. semenišča. Zložil je in natisnil na letake več priložnostnih pesmic, posebno za nove maše, a se jih je večina izgubila. Nekaj se jih je ohranilo med Trinkovo zapuščino in so bile objavljene v TKol: Ivanu Mariji Berengotu Videmskemu Nadškofu, 22. malega srpana 1886; Videmskemu Nadškofu Andreju Casasoli, 18. maja 1889; Novomašniku Janezu Plata, iz 1871. Skupaj s špetrskim župnikom M. Mučičem je izdal Katekizem za Slovence Videmske nadškofije na Beneškem (Videm - Gorica 1869). Prvo pesem je objavil v goriškem tedniku Domovina (28. avg. 1868, št. 35) pod naslovom O prvi nekrivavi daritvi novega mašnika, Jožeta Jušića v Cirkvi Sv. Jakopa Apost. v Ažli, 23. velikega Serpana 1868. Leta 1871 je gor. list Soča (24. maja 1871, št. 4) priobčil pesem Slovenija in njena hčerka na Beneškem s podpisom Domoljub na Beneškem. Ta pesem je imela lep odmev, saj jo je Simon Rutar objavil na prvi strani svoje Beneške Slovenije (Lj. 1899). P. je pisal pod vplivom takratne slov. buditeljske poezije, ki je bila v 60. in 70. letih preteklega stol. zelo razširjena. Za to pesmijo, ki je bila po Trinkovem mnenju najboljša P-ova pesem, je objavil v mrb. Zori (15. avg. 1874, št. 16, str. 257) pod psevdonimom Beneški Slovenec pesem Slavjanka na Beneškem. Pesem je postala splošno znana potem, ko jo je uglasbil takratni kobariški učitelj in pevovodja Srečko Carli iz Tolmina. Iz leta 1878 je pesmica Kobariškim pevkam, ki jo je P. zložil potem, ko se je bil udeležil občnega zbora gor. polit. društva Sloga v Kobaridu (7. apr. 1878). Ta pesem je bila prvič natisnjena v gor. Novi Soči (28. mar. 1890, št. 13) in v LZ s posredovanjem I. Trinka. Istega leta jo je uglasbil nadarjeni, a prerano umrli kobariški učitelj in skladatelj Hrabroslav Volarič, ki ji je dal naslov Slovenskim mladenkam. P-ov sorodnik, odv. C. Podrecca je v slov. in it. prevodu objavil pesem Slovenija ino njena hčerka na Beneškem v svoji knjigi Slavia Italiana (Čedad 1884, 127–28). O P-ih pesmih piše I. Trinko: »Težko je izhajal z jezikom, kar se i meni in vsakemu Benečanu godi... Popravil sem sè svinčnikom pravopis (Podrekove pesmi, op. ur.), kojega ni še znal rabiti, in kojega pri nas noben še zdaj rabiti ne zna, izvžimši morda jednega samega, č. g. Pavša« (pismo Francu Levcu 7. apr. 1890). Smatrajo ga za prvega beneško-slov. pesnika in pisatelja. To čast si deli s sobratom duhovnikom I. Obalo iz Marsina. Slednji ga v nekem članku imenuje »prijatla slovenšine in prijemnika slovenskih časopisov« (Slovenija, Lj. 1849, str. 156). V opombi k temu članku objavlja Obala P-ovo pismo, v katerem je vključena ta kratka domovinska pesem: Prebivam na Laškim / sim rojen Taljan / izviram s Slavjanstva – / Bom vedno Slavjan. / Oh, drago Slavjanstvo... / Predragi moj dom! / Dokler bom na svetu / jaz ljubil te bom. P. je širil med ljudstvom slov. molitvenike in knjige Družbe sv. Mohorja in spodbujal pri duhovnikih ljubezen do slov. jezika in do ožje beneške domovine. Njegovo liter. prizadevanje pa je brez dvoma močno vplivalo na mladega I. Trinka, kot je razvidno iz tega stavka: »Bil je čista iskrena duša slovenska in je širil, kjer je mogel, narodno zavednost. Pisatelja teh vrstic, šele mladega dijaka, je on spravil na pravo pot« (I. Trinko, Beneška Slovenija, zgodovinski oris. JAl 1923, Trst). P-ovi sorodniki so mu postavili na ronškem pokopališču nagrobni kamen s slov. besedilom, ki je vzidan na pokopališki kapeli.

Prim.: I. Trinko, LZ 1890, 280–87 z objavo posvetnih pesmi; Glazer III, 50, 125; Rutar, Beneška Slovenija, 175; Simončič, KCM 1909, 30–31 in 1910, 77, 87; I. Trinko, M 1922, 273–75; Gabršček I, 204; B. Marušič, Prispevek k biografiji P. P., JKol 1970, 196–201 (s ponatisom pesmi in s sl.); TKol 1963, 61–63; 1973, 98–100; 1979, 54; 1981, 115–21; DOM 1979, št. 10; A. Cracina, Costumanze religiose di nostra gente, Gorizia 1965, 5 s sl.; Carlo Podrecca, Slavia Italiana (ponatis), Trst 1977 (Podrekovo sorodstvo v biografski študiji P. Petriciga na str. 7–8). P. Podreka je napisal 1848 pesem, ki je vnemala domače patriote in ki se začenja z besedami: »Predraga Italija, / preljubi moj dom, / do zadnje moje ure / jest ljubu te bom« (celotno pesem v slov. izvirniku in v it. prevodu je objavi] Carlo Podrecca v knjigi Slavia Italiana, 23–24). Dvajset let pozneje, po združitvi Benečije z It. je razočaran zapisal: »Jaz nisem Taljanka, / pa tudi ne bom, / sem zvesta Slavjanka / in ljubim svoj dom« (Slavjanka na Beneškem); SBL II, 403.

B. Z.