Podhagský, Ivan, pl. (1831–1900)

Podhagský pl. Ivan, hidrotehnični strokovnjak, projektant osuševalnih del na Ljubljanskem barju, r. 16. maja 1831 v Bohdanču južno od Kutne Hore na Češkem, u. 24. maja 1900 na Dunaju, pokopan v rojstnem kraju. Dovršivši študije na politehn. institutu v Pragi, je stopil 1853 v drž., a 1863 prestopil v nižjeavstr. dež. službo in izdelal mnogo regulacijskih in namakalnih načrtov. L. 1872 je na Dunaju odprl tehn. pisarno kot poobl. civilni inženir in sodni izvedenec. L. 1877 je prejel za svoj projekt o namakanju Moravskega polja med 13 konkurenti prvo nagrado. Spričo slovesa, ki si ga je pridobil s tem projektom, ga je 1880 poklical Glavni odbor za obdelovanje Barja v Lj., da bi odločilno sodeloval pri delih za končno osušitev lj. barskega ozemlja, delih, ki so predstavljala že četrto osuševalno akcijo.

Prva večja osuševalna akcija (če izvzamemo osuševalno delo Zorna pl. Mildenheima v l. 1762–81 in druge manjše poskuse) je bila predvsem v tem, da so po načrtih p. Gabriela Gruberja (SBL I, 268/9) izkopali v l. 1772–80 strugo med Golovcem in Gradom. Voda se je nato ob Ljubljanici, Ižici in Borovniščici znižala za 30–60 cm, ob bregovih pa se je svet osušil 4m v širino. Toda povodnji so ob večjem deževju še vedno nastopale, predvsem ker je bil Gruberjev prekop preozek in preplitev. Druga osuševalna akcija se je začela šele po lj. kongresu. Nov načrt za popolno osušitev Barja je predložil dvorni stavbni ravnatelj Hermenegild Francesconi. Po tem načrtu so odstranili jezove pri mlinih na Ljubljanici v mestu in pod njim, poglobili in skrajšali vijugasto strugo Ljubljanice s Kodelijevim prekopom ter izkopali mnogo jarkov na Barju. S temi deli so začeli jeseni 1823 in končali 1829. Barsko ozemlje se je takrat toliko osušilo, da so ga mogli kolonizirati. Že v naslednjih desetletjih pa so se pokazale pomanjkljivosti dotedanjih osuševalnih del in škodljive posledice premajhne skrbi za trajno vzdrževanje barskih jarkov. Ker se je zavoljo odstranjevanja šote barsko površje zniževalo, je postajal odtok vode z Barja težavnejši in velike povodnji so se začele spet pojavljati. Po l. 1857 so se pričela ponovna osuševalna dela pa načrtu ministerialnega svetnika Antona Beyerja. Poglobili so strugo Ljubljanice v mestu in strugo Gruberjevega prekopa ter postavili karlovški most. Z deli so končali 1867. Naslednje leto so začeli s predvidenim poglabljanjem Cornovca, kar pa so morali kmalu opustiti zaradi vodnega peska, ki se je pojavljal na dnu tega kanala. Ta regulacijska dela so zopet znatno znižala višino vode na Barju in pospešila njen odtok ob času visokega vodnega stanja. Tudi pogoji za kultivacijo so se nekoliko izboljšali. Vendar zaradi premajhne poglobitve Ljubljanice in Gruberjevega prekopa tudi dela tretje osuševalne akcije niso prinesla zaželjenega uspeha. Na Barju so se znova začele pojavljati povodnji.

Treba je bilo misliti na nova osuševalna dela, ki bi vendar že preprečila pogostne povodnji in privedla do končne osušitve Barja. Stavbni svetnik inž. Franc Potočnik je opozoril javnost na važnost teh del in predlagal, naj se v ta namen preiščejo Barje in Ljubljanica z barskimi pritoki ter zberejo vsi potrebni podatki. Nadalje je predlagal ustanovitev posebne komisije, ki naj bi prevzela skrb za osuševanje in obdelovanje Barja, in se zavzel za to, da bi strokovnjaki z ministerialnim svetnikom Gustavom Wexom na čelu, ki je vodil tedaj regulacijska dela na Donavi, pripravili vse potrebno za dokončno osušitev Barja. Na interpelacijo poslanca dr. Poklukarja je deželni zbor 23. avg. 1877 sprejel dež. zakon o »obdelovanju Ljubljanskega barja«. Naslednje leto je bil zakon potrjen in po njegovih določbah ustanovljen »Glavni odbor za obdelovanje Barja« predvsem z nalogo, da vzdržuje v l. 1860–8 izvršena osuševalna dela. Ko so se 1878 začele pojavljati večje povodnji, je imel nalogo dognati njih vzroke in preskrbeti sredstva, da se le-ti odpravijo. Tako je odslej prevzel skrb za osuševanje in kultiviranje Barja, ki jo je dotlej imela dež. vlada. Priprave za osušitev so so začele 1879. Na pobudo Glavnega odbora je sklicala dež. vlada anketo interesentov in strokovnjakov, ki naj sestavijo natančen program in načrte za popolno in dokončno osušitev Barja. Dne 26. apr. 1880 je bila prva seja ankete, na katero so bili poleg zastopnikov dež. vlade, dež. odbora (ki ga je zastopal stavbni svetnik Franc Potočnik), mestnega magistrata in zastopnikov Barjanov poklicani priznani strokovnjaki, ki jih je z dovoljenjem poljedelskega ministrstva Glavni odbor sam izbral, in to Ivan Indra, višji stavbni svetnik v notranjem ministrstvu, ki je bil sodeloval že pri zadnji regulaciji Ljubljanice, Ivan pl. Podhagský, pooblaščeni civilni inženir na Dunaju, dr. Rafael Vicentini, civilni inženir v Trstu, ki ga je 1875 poklicalo poljedelsko ministrstvo, da preišče vode na Notranjskem Krasu, in Cesare Salvini, kulturni inženir v Milanu. Anketi je predsedoval dr. Josip Kosler (SBL I, 542/3), takratni načelnik Glavnega odbora. Naslednje dni so si strokovnjaki ogledali Barje. Na seji 2. maja so sklicatelji zastavili strokovnjakom 28 vprašanj, na katera naj oddajo svoja poročila. Na vprašanja so Indra, Podhagský, Salvini in Vicentini odgovorili komisiji s skupnim poročilom na seji dne 10. maja 1880. Po njihovemu mnenju je zalivala voda v zadnjih letih Barje bolj in bolj predvsem zato, ker prinašata Mali graben in Gradaščica znatno množino peska in proda v Ljubljanico, ker prihaja pesek iz Malega grabna tudi v Gruberjev prekop, v katerega se poleg tega posiplje še zemlja z Golovca, zaradi česar se strugi Ljubljanice in Gruberjevega prekopa vedno bolj dvigata, medtem ko se visoka voda vedno bolj zajezuje, nadalje ker se je z nižanjem visokih voda z dosedanjimi regulacijskimi deli in pa zaradi odstranitve šote ter obdelovanja barsko površje znižalo in končno ker prihajajo spričo sekanja obmejnih gozdov večje množine vode in hitreje na Barje. Po mnenju strokovnjakov bi bilo mogoče osušiti Barje s tem, da bi se znižale tudi visoke vode Ljubljaničnih pritokov in da se racionalno postopa pri poglobitvi že obstoječih in pri napravi novih glavnih in stranskih odvodnih kanalov. Na vprašanje, naj se li šota obdeluje ali naj se odstrani z rezanjem ali sežiganjem in odkrije za obdelovanje spodnja mineralna plast (polžarica), so strokovnjaki odgovorili, da ni mogoče namakati vsega Barja, marveč le ugodnejše ležeče dele, kolikor je pač vode in padca na razpolago, in da ni misliti, da bi se popolnoma odstranila šota, kjer sega globoko ali kjer je svet nizek. Zato ne kaže šoto rezati ali jo sežigati, da ne bi pretile zopet nove povodnji. Visoka voda naj se zniža za pol metra pod mineralno plast, da se bo moglo Barje racionalno obdelovati tudi še potem, ko se bo zaradi odstranitve šote ponižalo. Na vodomeru v Ljubljanici pri odcepu Gruberjevega prekopa se s tem visoka voda zniža za približno 1 m. Preden pa se začne z izdelavo načrtov za osuševanje Barja ter poglobitvijo obeh strug, je treba izvršiti na Barju vrtanja, da se dožene, kolika je globina do mineralne zemlje, odn. kolika je debelina šotne plasti. Po njihovih računih bi mogel odvajati Gruberjev prekop 170 m3 vode na sek., Ljubljanica pa 196 m3 na sek., skupno torej 366 m3 vode na sek., in to pri vodostaju 0,948 m na vodomeru. Obe strugi se morata poglobiti še za približno 1 m. Nadalje so strokovnjaki odgovorili, da regulacija Ljubljanice na Barju ni potrebna, le če bi se začeli udirati bregovi, naj se ti zavarujejo. Zaradi znižanja visokih in nizkih vodá v Ljubljanici bo treba tudi njene pritoke regulirati in jim znižati strugo ter napraviti nekaj novih glavnih odvodnih jarkov, da se bo mogla visoka voda z Barja hitreje odtekati. Glede obrobnih kanalov, po katerih bi se odvajala voda z okoliških hribov, je komisija menila, da ti niso potrebni, ker bosta poglobljeni obe glavni strugi. Glede na mnenje Barjanov, da se tudi s ponovno poglobitvijo Ljubljanice in Gruberjevega prekopa ne bo odstranila nevarnost povodnji, marveč da je treba izkopati še tretji prekop, so strokovnjaki odgovorili, da tretji prekop ni neobhodno potreben. Obravnavali so tudi vprašanje namakanja nekaterih predelov na Barju in govorili o kolonizaciji Barja. Strokovnjaki so določili program, po katerem je bilo treba najprej natančno izmeriti in raziskati barsko ozemlje, strugo Ljubljanice in Gruberjevega prekopa ter ostale barske pritoke in odvodne jarke. Nato je bilo treba izdelati projekt za poglobitev Gruberjevega prekopa in Ljubljanice, za regulacijo Malega grabna, Gradaščice, drugih pritokov in Cornovca ter ostalih glavnih odvodnih jarkov.

Z odobritvijo poljedelskega ministrstva je bil za izvršitev teh projektov razpisan natečaj, po katerem je bila v jun. 1881 izročena izdelava načrtov P.-emu. Ta je najprej Ljubljansko barje v podrobnostih izmeril in raziskal. Pod njegovim vodstvom so vrtali na Barju na 749 krajih in izdelali na podlagi teh vrtanj 7 profilov skozi barska tla. Prvi profil seče Barje v bližini izliva Tunjice v Ljubljanico pri Sinji gorici in poteka od severa proti jugu. Ostali vzhodno od tod so usmerjeni od severoseverozahoda proti jugojugovzhodu, v bližini Ljubljane pa od severozahoda proti jugovzhodu. Vanje je vrisal P. šotno plast, naplavljeno ilovico in glino, ki leži pod šoto. Tako je dognal debelino šotne odeje, odn. globino, v kateri se pričenja mineralna plast. V teku enega leta je P. izdelal projekt za osušitev Barja in ga maja 1882 izročil Glavnemu odboru. Predložil je glavno pregledno karto Ljubljanskega barja v merilu 1:10.000, v katero je začrtal izohipse po 25 cm, v bolj razgibanem reliefu pa po 50 cm, odn. po 1 m, in karto Barja v merilu 1":200⁰ z natančno označenimi nahajališči 745 sond, kjer je pri vsaki navedel tekočo številko sonde in nadmorsko višino površja mineralne plasti. Obe karti je napravil na podlagi kopij franciscejskih katastrskih map za vse barsko ozemlje, ki jih je tudi predložil. Vanje je bil zarisal prav take izohipse kot na pregledni karti ter nahajališča 745 sond z označbo nadmorske višine pravega površja ter z vrtanji ugotovljene mineralne površine. Nadalje je predložil 7 profilov skozi Barje, številne prečne profile strug glavnih voda, tehnične načrte za razne regulacijske objekte in natančen popis lege 163 fiksnih točk, ki ga je opremil s številnimi situacijskimi skicami. K predloženim kartam, profilom in načrtom je napisal tehnično poročilo, ki ga je dal Glavni odbor natisniti v slov. in nemškem jeziku (Tehnično poročilo k projektu o izsuševanji Ljubljanskega močvirja. V Lj. 1882; Technischer Bericht zum Projekte für die Entwässerung des Laibacher Moores. Laibach 1882). Vse originalno gradivo hrani Glavni odbor v svojem arhivu.

Osnova P.-jevega načrta je bila, da se bo za 2 m na vodomeru v Ljubljanici znižana visoka voda lahko odtekala po Ljubljanici in Gruberjevem prekopu. Nizke in visoke vode pa naj bi bile tako urejene, da bi mogli Barjani po odstranitvi šote polagoma slediti znižanju talne vode. Pogoj je bil, držati talno vodo na določeni višini. P. je vzel za podlago svojemu načrtu množino visoke vode s 378 m3 na sek. iz l. 1851, ko je stala najvišja voda 2,213 m nad ničlo pri lj. vodomeru (ta množina je služila za podlago tudi Beyerjevemu načrtu), za vsak primer pa jo je povečal še za 25%. Računal je, da se bo zaradi izsekavanja gozdov množina vode še povečala. Za povečan odtok visokih voda tudi s kraških polj bi po P.-jevern mnenju tudi vodna množina 470 m3 na sek. bila premajhna in bi regulacija v tem primeru ne uspela v polnem obsegu. Ta domneva je bila povsem upravičena, ker je tudi ta vodna množina prenizko računana. Svojčas namreč niso upoštevali, da je po katastrofalni povodnji l. 1851 ostala na Barju velika množina vode. Visoka voda je dosegla takrat višinsko koto 290,56 m in je stala na površini približno 14.000 ha okrog 2 m visoko.

P. se je bil odločil poglobiti Gruberjev prekop do skrajnih mej, predvidel pa je možnost še nadaljnje poglobitve Ljubljanice, če bi se pokazala potreba, da bi morali strugi odvajati večjo množino vode. Predlagal je, naj se poglobita ves Gruberjev prekop in Ljubljanica od izliva Malega grabna do Fužin ter regulirajo vsi glavni pritoki Ljubljanice in Cornovec. Dno struge v Gruberjevem prekopu naj bo za 1,30 m nižje od reguliranega dna Ljubljanične struge, da bo odvajal prekop več visoke vode kakor Ljubljanica, in to 258 m3 na sek., Ljubljanica pa 212 m3 na sek. V začetnem delu Gruberjevega prekopa naj se postavi zatvornica, ki bi omogočala, da bi bilo tudi ob nizki in srednji vodi dovolj vode v Ljubljanici. S poglobitvijo Gruberjevega prekopa naj se prične najprej, z regulacijo Ljubljanice pa šele potem, ko bo odstranjena šota na Barju. Regulacija pritokov Ljubljanice se lahko izvrši že takoj po poglobitvi Gruberjevega prekopa. Na Barju se nahajajoči škodljivi jezovi naj se odstranijo, kjer pa bi zaradi zajezitve visoke vode morali jezovi ostati, naj bi se postavile zatvornice. Na Iški in Gradaščici naj bi se konično napravile dolinske pregrade, ki bi zavirale kopičenje peska in proda. Namakanja nekaterih delov Barja P. ni predvideval, prav tako tudi ne kanalov ob robu Barja zaradi majhnega padca. P. je povsem prevzel zahtevo inž. Franca Potočnika, da je treba vodni odtok skozi Lj. za toliko poglobiti, da se na Barju zniža gladina talne vode v mineralno plast. V obeh strugah naj se torej zniža gladina visoke vode za 2 m na vodomeru. Na Ljubljaničnem vodomeru bi povodnji dosezale v bodoče največ višino 287,042 m, kar bi bilo po njegovem pričakovanju povezano z znižanjem visoke vode na Vrhniki pri tamkajšnjem mostu na višino 289,04 m. Podobno naj bi se seveda znižalo nizko vodno stanje. Gladina najnižje vode naj bi se v Ljubljanici znižala na 283,50 m. P. je računal, da s tem znižanjem približno 3000 ha barskega zemljišča sploh ne bo mogoče osušiti in tam preprečiti povodnji, ostalo bi namreč 1,70 do 2,50 m pod gladino visoke vode. Pod tem zemljiščem leži mineralna plast najbolj nizko, odn. sega šota, ki bi jo bil P. najraje vso odstranil prav tako kakor že pred njim inž. Franc Potočnik, najgloblje. Vsi stroški po tem projektu bi po P.-jevih računih znašali 1,378.000 gld.

Ker je imel Glavni odbor pomisleke proti temu, da bi bil Gruberjev prekop glavna odvodna struga, Ljubljanica pa bi postala le nekak stranski rokav, je odločilo notranje ministrstvo (oddelek za cestne in vodne zgradbe), da se izdela alternativen projekt, po katerem naj bi se struga Ljubljanice bolj poglobila kakor Gruberjev prekop, hkrati pa naj bi se v mestnem pomeriju postavili še obrežni zidovi. P. je izdelal 1883 tudi ta projekt, ki se razločuje od prvega predvsem v tem, da odpade v prvotnem načrtu predvidena zgraditev zatvornice v Gruberjevem prekopu, ker bi Ljubljanica odvajala 260 m3 vode v sek., medtem ko bi Gruberjev prekop samo 210 m3 v sek. Z regulacijskimi deli naj bi pričeli v strugi Ljubljanice. Izvršitev vsega dela je bila preračunana na 5 let. Stroški po tem projektu so bili preračunani na 1,791.000 gld., od česar je odpadlo 338.000 gld. na zgradbo obrežnih zidov. Na priporočilo posebne ankete z dne 25. apr. 1889 je poljedelsko ministrstvo ta načrt odobrilo.

Glavni odbor se je odločil, da se izvršijo dela na Barju, katerih stroški bi znašali 420.000 gld., pozneje, regulacija obeh strug pa naj se pospeši. Stroški regulacijskih del naj bi se krili po ključu, sprejetem v dež. zboru 21. nov. 1889, po katerem bi prispevala država 50%, dežela 12%, mesto Lj. 10%, Barjani pa 28%. Tudi proti alternativnemu načrtu so se v vodopravnem oziru pojavile pritožbe. Tozadevne razprave so se vlekle do l. 1898, dokler ni ministrstvo vseh pritožb zavrnilo. Glede na vodopravno odločbo je posebna komisija strokovnjakov v okt. 1901 P.-jev načrt še enkrat pregledala in z ozirom na višje cene in mezde in poprej še nepredvidene izdatke zvišala proračun na 4,184.000 kron.

Glavni odbor se je pozneje glede na uspehe, ki so jih dosegli pri kultiviranju barij v drugih deželah, bolj in bolj nagibal k temu, da se mora obdržani na Barju šotna plast kot glavni nosilec poljedelske kulture. V ta namen je sklical anketo, na katero je povabil strokovnjaka na področju barske kultivacije, nadzornika Julija Koppensa in dr. Viktorja Zeilerja z Dunaja. Na anketi 28. jun. 1910 je Koppens ugovarjal naziranju P.-ega in poudaril, da je šotna plast dragocen kulturni faktor in da je zato nikakor ne kaže zamenjati s sterilno mineralno zemljo, ki bi potrebovala več let, da bi postala rodovitna. Zavoljo tega je treba to zemljo po možnosti ohraniti za vedno in ji dovajati zadostno množino vode, ki šotno plast oživlja in ohranja. To pa se da doseči le s tem, da se drži voda v Ljubljanici na zadostni višini z zajezitvijo. Če naj bi bila bodoča kulturna plast na Barju samo šotna plast, in to v najmanjši debelini 1 m, bodoča stabilizacija nizke vode na višini 286 m ne bi zadostovala za poljedelske namene Barja, ker bi šotna plast segala samo na enem mestu do gladine nizke vode, zaradi česar bi se šotna plast popolnoma izsušila in spremenila v prah. V istem smislu je podal svoje mnenje tudi dr. Viktor Zeiler. Poudaril je, da predstavlja znižanje talne vode na Barju za 2 m zelo tvegan poskus. Uspeh barske kulture ni odvisen od načina kultiviranja ali gnojenja, marveč edino od smotrne regulacije talne vode na Barju, ki ima drug pomen kakor na mineralnem zemljišču. Vodna kapaciteta barske zemlje je tako dolgo izdatna, dokler je šotna substanca v svoji prvotni obliki primerno vlažna. Zeiler je menil, da mora biti gladina zajezene vode na višini 287,30 m; s pravilnim upravljanjem vodnega stanja z zatvornicami ob mokrih in suhih periodah bi se dala višina talne vode na Barju prilagoditi potrebam barske vegetacije. Priporočil je, da bi se istočasno z regulacijo potokov izvedlo namakanje više ležečih barskih predelov, da bi se na ta način ugodilo vsem zahtevam racionalnega gospodarstva na Barju. Spričo vsega tega so se odločili, da se obdrži na Barju šotna plast za kultiviranje in da se postavijo posebni jezovi v obliki zatvornic, eden v Gruberjevem prekopu, drugi pa v Ljubljanici pri Sv. Petru. S tem so hoteli preprečiti, da bi se talna voda na Barju ob nizkem vodnem stanju znižala. Na anketi so tudi določiti, da je treba v mestu v Ljubljanici zajeziti normalno vodo na nadmorski višini 287,30 m.

Z regulacijskimi deli so pričeli šele 1909. Najprej so začeli poglabljati strugo Gruberjevega prekopa, kar je bilo končano konec 1911. Naslednje leto so pričeli s poglobitvijo Ljubljanice v spodnjem delu mesta, kar bi moralo biti dovršeno 1916. Izbruh prve svetovne vojne pa je ustavil delo že 1914. Po prevratu so vsa dela počivala, čeprav se je Glavni odbor kot gradbeni gospodar in koncesionar trudil, da bi se regulacija Ljubljanice nadaljevala. Šele 1926, ko so nastopile na Barju katastrofalne povodnji, so oblasti uvidele nujnost dovršitve regulacijskih del. Tudi ministrstvo za poljedelstvo in vode se je od tega časa zavzelo za osuševalno akcijo. Vršile pa so se poprej še razne konference, na katerih so določili nov ključ prispevajočih faktorjev v prid Barjanom in izdelali podroben načrt za dovršitev regulacije Ljubljanice. Z deli na Ljubljanici so pričeli 1931 in jih 1942 zaključili z napravo zatvornice pri stari cukrarni. Od predlaganih del je doslej izvršena poglobitev Gruberjevega prekopa v vsej dolžini in poglobitev Ljubljanice od Malega grabna do Most. Za nje poglobitev od Most do Fužin se načrti šele pripravljajo. Poglobitev pritokov Ljubljanice je deloma že izvedena, deloma je v teku. Zaradi teh del je doseženo znižanje gladine visoke vode za približno 1,7 m in so preprečene povodnji na Barju ob običajnih vsakoletnih visokih vodah.

P. se je potem, ko je oddal svoj alternativni projekt, še dolgo let zanimal za Ljubljansko barje. Dne 12. jan. 1888 je predaval gradbenim in železniškim inženirjem na Dunaju o osuševalnih akcijah na Barju, svoja dva projekta pa podrobneje obrazložil. Predavanje je bilo ponatisnjeno v društvenem glasilu avstrijskih inženirjev in arhitektov (Die Entwässerung des Laibacher Moores. Zft d. österr. Ingenieur- u. Architekten-Vereines, II, 1888).

P. si je s svojim delom stekel med vsemi projektanti doslej največ zaslug za definitivno osušitev Barja. Uspehi njegovih prizadevanj bi bili še večji, če bi svojčas ne bili toliko zavlačevali regulacije obeh glavnih strug in če bi se bili povsem držali njegovih smernic. S tem, da je P. Barje natančno premeril in ga raziskal, pa je mnogo koristil tudi znanosti. Njegovi izčrpni podatki so posebno dobrodošli hidrologom in geomorfologoon. – Prim.: F. Potočnik, Denkschrift über den Laibacher Morast. Laibach 1875, 75–95; C. Potočnik, Zur Cultivierung des Laibacher Morastes. Laibach 1880, 24–9; LZg 1880, št. 95, 98, 99; SN 1880, št. 97; S 1880, št. 47; Spis, ki ga je poseben návod zdélal o prihodnjem izboljševánji Ljubljanskega močvirja. V Lj. 1880, 1–14; LL 1884, št. 67, 74, 79; I. Šubic, Ljubljansko barje. Jber. d. Obergymn. zu Laibach 1886, 3; LZg 1889, št. 265–8; SN 1889, št. 270, 280; S 1889, št. 273; Zft des Oesterr. Ingenieur- u. Architekten-Vereines in Wien 1900, LII, 367, 780; Oesterr. Monatsschrift f. d. öffentl. Baudienst, Wien 1900, Juniheft; LZg 1900, št. 121; SN 1900, št. 121; I. Sbrizaj, Lj. barje in njega osuševanje. NgV, II, 1902, 19–20, 33–7 (ponatis kot brošura 1903); E. Kramer, Das Laibacher Moor. Laibach 1905, 141–8; LZg 1910, št. 44; A. Melik, Kolonizacija Ljubljanskega barja. Lj. 1927, 8–10; A. Hočevar, Melioracija Ljubljanskega barja v knjigi Za izboljšanje življenjskih pogojev našega kmetijstva. Poročilo o kmetijski anketi … 30. maja–3. jun. 1938, II, 1939,122–7, 142; A. Melik, Mostiščarsko jezero in dediščina po njem. Razprave II, AZU v Lj., Filoz.-filol.-hist. razr., 1944, 243–4, 264–5, 267; pismeno poročilo inž. V. Stefanija z dne 30. jun. 1946 in inž. Brusa z dne 23. avg. 1946; A. Melik, Ljubljansko mostiščarsko jezero in dediščina po njem. AZU v Lj., I. razr., 1946, 15, 16, 43, 46, 62, 68, 157, 170, 175–83; poročilo avstr. drž. arhiva na Dunaju z dne 28. avg. in 13. sept. 1946. I. R.