Podgornik, Franc (1846–1904)

Podgornik Franc, publicist, r. 6. jul. 1846 v Čepovanu na Goriškem, u. 16. sept. 1904 na Dunaju. Študiral je gimn. v Gorici 1862 do 1869, na Dunaju pa klasično in primerjalno filologijo do 1873 in potem 4 leta arheologijo in filozofijo. Izpitov ni naredil. Živel je na Dunaju še 1879, bil tajnik marca i. l. ustanovljenega Slov. literarnega društva, se preselil nato v Gorico, kjer je prevzel uredništvo Soče, ki ga je odložil nov. 1882. Sept. 1890 se je preselil v Trst in odšel sept. 1895 zopet na Dunaj. – Sodeloval je 1877–8 pri Zori, kjer je objavil članke: Misli o duševnem napredku Slovencev (v katerem je poudarjal, da je treba vse kulturno in gospodarsko delo nasloniti na večino, ki je pri Slovencih kmet), Kritično razpravo o nekih straneh uredovanja časnikov, zlasti leposlovnih in Premišljevanje o pisavi sploh in o pisavi v narodnem duhu posebej. Ko je prenehala Zora, se je oklenil Stritarjevega Z, kjer so izšli 1878 članki: Ali nam je treba domačih pisateljic, O prevodih in Zakaj in v katerih mejah se Slovani lahko uče tujih jezikov. V Poznikovem Slavjanskem Almanahu 1879 je objavil spis O pismenih jezikih na sploh in občeslovanskem literaturnem jeziku posebe, v katerem je že dokazoval, da »ugaja kakovost ruskega jezika najbolj oblikam drugih slovanskih jezikov« in da bi »gledé na prestop k skupnemu jeziku vseh drugih Slovanov kazal ruski jezik najugodnejše oblike«. Za 2. letnik Slavj. Almanaha (1880), ki je bil konfisciran, je napisal Ali je filozofija Slovanom mogoča? – Kot urednik Soče je polemiziral z E in Nabergojem, pisal proti zidavi Narodnega doma v Lj. in predlagal namesto tega ustanovitev nar. obrambnega društva, ki naj bi delovalo proti Schulvereinu (Soča 1882, št. 134; E 1882, št. 65, 70) ter odložil uredništvo, ker lastniki Soče niso odobravali njegovih nazorov. Naslednja leta je sodeloval pri raznih slov. publikacijah: v LSM 1884 je objavil spis O človeškem razumu, v Kresu 1885 je hotel mehanično organizirati slov. časnikarstvo (O našem literarnem gospodarstvu): izhajali naj bi en kritičen oglednik, en sam dnevnik, en polmesečnik za preprosti narod, po en tednik za vsako pokrajino in en humorističen list; nasvetoval je ustanovitev delniške tiskarne in deln. založništva. Bil je 1885–6 sotrudnik Sn in dal pobudo za snovanje zbirke domačega slovstva in izdajanje spisov že umrlih pisateljev (O prirejevanji dosedanje naše literature za ponatis, Sn 1885). Ob tem času je izdal tudi brošuro Delavski prijatelj (Novo mesto 1886), ki vsebuje v prvem delu glavne nauke najimenitnejših nar.-gosp. in soc. pisateljev, a zavrnil je Marxove nauke in njegovo revoluc. taktiko; v drugem delu priporoča delavcem strokovno organizacijo, ustanovitev delavskih zastopov, snovanje konsumnih društev, zavarovanje itd.; odsvetuje pa snovanje delavnic na svojo roko in udeležbo pri čistem dobičku tovarn. – 1886–7 je sodeloval pri SN s številnimi polit. članki; on in Hostnik (Krutorogov) sta dala v teh letih SN slavjanofilsko, odn. rusofilsko smer in sta zagovarjala staroslovanske cerkv. obrede, dokler nista po pastirskem listu škofov goriške nadškofije nov. 1887 utihnila. P. se je zlasti bavil z avstr. vladno in slovensko politiko. Zagovarjal je nacionalno avtonomijo, ki naj bi združila Slovence in istrske ter dalmatinske Hrvate, po odpravi dualizma tudi ostale Hrvate v Slavoniji in južni Ogrski v skupino, ki bi imela eden glavni nacionalni zastop. Slovenija bi bila del glavnega nac. zastopa. Pisal je proti razširjenju dež. avtonomije, ker bi to pomenilo za Čehe, Slovence in gališke Ruse smrtni udarec. Dež. zborom je treba vzeti oblast odločanja v nar. vprašanjih. Rešitev nar. vprašanja je potrebna za obstoj Avstrije, ki mora skrbeti, da se razvijejo slovanski narodi na podlagi svojih narečij, in jim mora dati tudi možnost, da bodo pospeševali in množili znanstvo s pomočjo ruščine. Avstr. Slovani lahko dosežejo isto kulturno stopnjo kakor Nemci le na podlagi enako velikega svetovnega jezika; ta jezik mora biti ruščina, ki naj se uvede v šole kot obvezen učni predmet. Slovencem bi univerza več škodovala kot koristila, pač pa morajo sprejeti Slovenci staroslov. cerkvene obrede, ki dajejo možnost obvarovati narodnost, zahtevati morajo uvedbo slovanske azbuke, izobraževati narod na podlagi domačega jezika v nar. šolah, gojiti slovenščino v srednjih šolah, a vso višjo kulturo nasloniti na skupno slovansko kulturo in ruski jezik. Zahteval je, naj bi Čehi in Slovenci ustanovili skupno šolsko društvo, ki bi delovalo v mejah Avstrije, že obstoječa šolska društva bi postala podružnice. Za osvoboditev Slovencev od tujega kapitala je nasvetoval ustanovitev podjetij nar. delničarjev.

Ko je 1887 prenehal Sn, je odklonil P. ponujeno službo drugega urednika pri SN zaradi prenizke plače, pač pa je ustanovil SS, ki ga je izdajal 1888–99 z mnogimi zaprekami kot urednik in lastnik v Trstu in na Dunaju. Deficit prvih dveh let je kril Tavčar. Polit. članke je pisal P. sam, sodelovali so Fr. Celestin, A. Fekonja, B. Flegerič, Trnovec (Lamurskij), A. Domicelj, A. Gabršček i. dr. Poleg polit. člankov je prinašal SS poročila iz vseh slovanskih dežel, iz Hrvaškega, Srbije in Rusije, od koder sta dopisovala B. Štiftar in Leskovec. Prinašal je slovanske, zlasti ruske tekste s komentarjem, prevode iz drugih slovanskih jezikov in prevode iz slovenščine v ruščino (n. pr. Martin Krpan, Pipa tobaka). Bavil se je z ženskim vprašanjem, imel nekaj časa poseben oddelek »Ženstvo« in pridobil med ženskami sotrudnice (Marica Bartolova i. dr.). Že 1889 je polemiziral z Mahničem, ki je očital SS-u, da nagovarja Slovence k prestopu v pravoslavje, da širi razkolništvo in da je podkupljen od ruskih rubljev (RK 1889, 450, 509, 611). Polemika z Mahničem se je vlekla v SS 1889–93 z obširnim opisom zgodov. razvoja lat. cerkvenega obreda, z razpravljanjem o slov. bogoslužju, gregorijanskem koledarju itd. P. je zastopal v SS ista načela kot 1886–7 v SN, le razširil in poglobil jih je ter podprl z novimi dokazi. Zahteval je za vse rim.-kat. Slovane cirilometodijsko cerkev, to je staroslov. bogoslužje, obenem tudi unijo z Rimom. Le taka cerkev ščiti vero in narodnost. Postavil si je nalogo, razpravljati o zgodovini staroslov. obreda in zbuditi med zapadnimi Slovani stremljenje za uvedbo cirilometodijske cerkve. Staroslov. cerkveni jezik je ugodno vplival na razvoj vseh v cirilici pisanih slovanskih jezikov, staroslov. cerkveno petje in cerkvena umetnost najbolje odgovarjata slov. duši. Tudi stara cirilica mu je tako popolna, da je očital Vuku Karadžiću, da je Srbom »popačil staro azbuko«, in Kopitarju, da se ni zavzel za uvedbo cirilice pri Slovencih in Hrvatih, ki sta jo »za vse Slovane in vse čase ustanovila Ciril in Metod«. Svoje nasprotnike in kat. stranko je imenoval P. »latinizatorje« in vsa leta ž njimi polemiziral. – Za višjo književnost in znanstvo naj bi vsi Slovani sprejeli ruščino. Mali narodi, med katere šteje tudi Čehe, Poljake, Bolgare in Srbe, morajo imeti za znanstvo in višjo literaturo jezik, ki more razpolagati z večjimi gmotnimi sredstvi kakor domači književni jeziki. Na podlagi skupnega jezika se bo razvila skupna slovanska kultura, ki bo v Avstriji ravnotežje nemški kulturi; s tem bo tudi odstranjena nevarnost, ki grozi Avstriji od panslavizma in pangermanizma. – V uvodnih člankih je komentiral pol. življenje v Avstriji, notranjo in zunanjo politiko vlade, politiko vseh avstr. slovanskih narodov in zlasti Slovencev, ter raziskoval, koliko služi ali nasprotuje postopanje slovanskih politikov končnemu cilju. Kot temeljno zmoto je označil, da se je zanesel narodnostni boj v parlamentarno življenje. Ker zagotavlja čl. 19. osn. drž. zak. vsem narodom enakopravnost, je treba osnovati one organe, ki to enakopravnost varujejo. To pa niso dež. zbori, ampak narodi s široko samoupravo, oz. narodnoupravni zastopi, ki naj se ustanovijo mesto deželnih. Na podlagi nar. avtonomije bi nastale sledeče upravne skupine: 1. nemška, 2. jugoslovanska, 3. češka, 4. poljska, 5. gališko-ruska, 6. Dunaj z okolico; po ukinitvi dualizma bi se povečale nemška, jugoslov. in gališko-ruska skupina in bi nastali še 7. romunska in 8. madjarska skupina. Dež. zbori bi lahko ostali z zmanjšanim delokrogom, ali bi prenehali v korist nar. samoupravnih skupin. Izvedba narodne enakopravnosti bo odločila usodo Avstrije, njen obstanek kot »edine in mogočne države« ali njen razpad. S tega stališča je nasprotoval stremljenju po razširjenju dež. avtonomije, razpravljanju o izvršitvi nar. enakopravnosti v drž. zboru, zahtevi nacionalnih kurij, in obsojal politiko slov. poslancev. Narodnim zastopom naj se izroči vse, kar spada k narodnosti in jeziku; odločali bi tudi v nar.-gospodarskih zadevah in preprečevali prehod zemljišč iz narodnih v tuje roke. Šele po izvršitvi nar. enakopravnosti s posebnim drž. zakonom za vse narode s pomočjo juridičnih organov za vsak narod, torej po izvršeni nar. avtonomiji, bi se smela pospeševati izvršitev historičnega drž. prava drž.-pravnih narodov. Tu imajo Slovenci in Hrvati skupno historično pravo v pragmatični sankciji iz l. 1713, ki določa, da imajo v kraljevini Hrvatski in Slavoniji nasledstveno pravo oni habsburški potomci, ki bodo gospodovali obenem v slov. deželah. Tudi ko sta Krek in Andr. Kalan izjavila okt. 1898 na glavni skupščini hrv. stranke prava, da bo katol. stranka med Slovenci širila stremljenje k hrv. drž. pravu, je opozoril, da je opasno porabljati moči za dosego drž. hrv. prava, ker je treba najprej doseči narodno avtonomijo. – Slov. poslancem je očital oportunizem in pobiranje drobtinic, imenoval njihovo taktiko brezplodno in škodljivo, ker niso sprejeli programa nar. avtonomije, zlasti je tudi odklonil Šukljejev predlog o nacionalnih kurijah. Dosledno je označil za skupni program slov. naroda: 1. odločno zahtevo izvršitve nar. enakopravnosti s posebnim drž. zakonom za vse narode s pomočjo juridičnih organov za vsak posamezni narod; 2. po izvršitvi nar. avtonomije izvedbo historičnega prava; 3. pospeševati razvoj slovanske kulture poleg zapadne nemške. Tudi resoluciji ob shodu slov. poslancev (1890) je očital, da je presplošna, abstraktna in nedoločna, da ne zahteva odločno nar. enakopravnosti na podlagi nacionalne avtonomije in da ne poudarja historičnega drž. prava, ki ga imajo Slovenci in Hrvati skupaj. Ob programu I. katol. shoda je pisal proti ustanovitvi katol. zasebne gimnazije, proti ustanovitvi Leonove družbe, ker je jugoslov. akademija v Zagrebu dovolj znanstvena in katoliška, in pogrešal organizacijo kreditov za kmete in društva, ki bi delovalo proti Südmarki, ki kupuje slov. posestva. Udeležil se je shoda zaupnih mož (1894), na katerem je predlagal, naj bi iskali slov. poslanci zaveznike med slovansko opozicijo, zlasti med Mladočehi, in naj bi gojili kulturno vzajemnost z vsemi avstr.-ogrskimi Slovani, zlasti pa s Hrvati. Predlagal je tudi, naj se odobri izstop nekaterih slov. poslancev iz Hohenwartovega kluba, ki ga je označil v SS za najbolj opasni klub za »negospodovalne narode«. – Manj se je bavil z gospodarskimi problemi. Tudi tu je zahteval, naj bi samo nar. zbori odločali, kaj je treba storiti v nar.-gospodarskem pogledu. Moderni velikoobrtniški kapital greši proti kmetom prav tako kakor poprej plemstvo. Slovani morajo razviti obrt in trgovino, ki ustrezata sodobnim potrebam, ker bodo le tako odvrnili nemško priseljevanje in se osvobodili tujega kapitala. Slovanske izseljence je treba usmeriti med bratske narode. Avstr. Slovani morajo sprejeti vzhodnoslovanske gospodarske oblike. Priporočal je Slovencem ustanovitev podjetij na podlagi nar. delničarjev, ki bi preskrbovali malim kupcem blago. – O soc. demokraciji je sodil, da je za slovanske narode nevarna v narodnem, verskem in ekonomskem oziru in da služi v Avstriji samo židovskim interesom. Slovani in Slovenci pa morajo biti antisemitje iz narodnih in gospodarskih razlogov ter voditi proti židom isto politiko kakor ruski narod in ruska država.

Ko je prenehal SS, je P. izdajal na Dunaju Slavisches Echo (1899–1904) in 1900 s St. Radićem in Sv. Pribičevićem Glas ujedinjene hrv.-srp. i slovenačke omladine (oba lista meni nedostopna) ter bil sotrudnik Parlamentärja.

P. se je vidno ločil od večine slov. politikov; ni odobraval politike katol. stranke, a tudi ne nar.-napr. stranke, kateri je očital nedelavnost in ji napovedal 1894, da bo pri volitvah videla, kako je spala. Hotel je dati politiki Slovencev in avstro-ogrskih Slovanov osnovne temelje, a ker je zahteval neizvedljive in naravnost fantastične stvari, kot n. pr. uvedbo ruščine za vso slovansko višjo književnost, je ostalo njegovo prizadevanje skoraj brez uspeha. Njegovo slavjano- in rusofilstvo, njegovo stremljenje po neki skupni vseslovanski kulturi je izviralo iz neumevanja in neupoštevanja zgodovinskega razvoja in resničnih potreb manjših slovanskih narodov. Njegov vpliv se je omejil na majhen krog rusofilov; največ somišljenikov je imel v Trstu in tržaški okolici; anonimni dopisnik E ga je imenoval še 1900, št. 25 najbistroumnejšega slovanskega politika v Avstriji in menil, da bi ga bilo treba voliti za poslanca. Gre mu pa zasluga, da je oživil in zagovarjal slov. narodni program, širil smisel za ublažitev srbohrvaškega in srbo-bolgarskega spora in opozarjal na nujnost sporazuma med vsemi južnimi Slovani. V socialnem oziru je bil med redkimi, ki so iskali pravičnejših odnosov do delavstva in kmeta; očital je n. pr. poljskemu plemstvu, da kmeta izkorišča, a ni se potrudil do temeljitejšega raziskovanja, ker je dajal rešitvi narodnostnega problema časovno prednost. Psevdonim Yporej. – Prim.: SN 1893, št. 75; Glaser IV, 366; SS 1899, 228; Ska 1901, 63–6; SN 1904, št. 214; E 1904, št. 262; LZ 1904, 640; DS 1904, 635; Sn 1903–4 (II.) 349; Omladina 1904–5 (I.) 106; Prijatelj II, 342–3, 346, 348, 410, 571; Lončar 57–8, 64–6; 145; Glonar, NE; Šuklje I, 148; Erjavec, Zgodovina katol. gibanja 142; Prijatelj, Kult. in polit. zgod. III, 36; Gabršček I, 62, 213–4, 222, 268, 399; II, 162. Slika: DS 1905, 55. Pir.

PODGORNIK Franc, publicist, r. 6. jul. 1846 v Čepovanu, u. 16. sept. 1904 na Dunaju. Oče Martin, mati Marija Samec. Hišno ime P. je bilo »pri Farbarju«, mlajši Francov brat Ludvik je bil oče dr. Karla (gl. čl.) in inž. Antona P. (gl. čl.). Gimn. je končal v Gor. (matura z odliko 1869), na Dunaju je nato študiral klasično in primerjalno filologijo (do 1873), nato 4 leta še arheologijo in filozofijo. Študija ni končal. Še 1879 je bil na Dunaju tajn. novoustanovlj. Slov. liter. društva. Med leti 1880 in 1882 je deloval v Gor. kot urednik Soče. Kasneje se je ukvarjal s publicistiko. Sept. 1890 se je naselil v Trstu, od sept. 1895 pa je bil vse do smrti na Dunaju. P. je prvič javno nastopil 1861 na zaključni prireditvi gor. normalke, ko je prebral govor v slov. jeziku, kar je bilo za tiste čase dejanje, vredno omembe v časniku. Publicistično je pričel delovati konec sedemdesetih let najprej v mrb. Zori (1877–78), nato pri Stritarjevem Z. Že iz prvih objav izzvenijo nekatere značilnosti P. kasnejših opredeljevanj in prizadevanj (vse gospodarsko in polit. delovanje je treba nasloniti na večino pri slov. narodu, to pa predstavlja kmet). 1879 je v Poznikovem Slavjanskem almanahu v članku o vseslovanskem jeziku prikazoval ruski jezik kot najprimernejši za skupni jezik vseh Slovanov. Te misli je kasneje dograjeval do take mere, da moremo gibanje, ki mu je stal na čelu, imenovati kot »kulturni panslavizem«. Ko je v Gor. urejeval Sočo, je v list uvedel nov duh, ki ni bil vselej uravnan z nameni in stališči lastnikov. Urejanje je zato opustil in se oprijel publicističnega pisanja za tedanji slov. revijalni in dnevni tisk (SN, LSM, Sn, Kres). V SN je pričel objavljati članke, s katerimi je utrjeval misel, ki jo je začel že 1879 in nato dopolnjeval v Soči (v ur. članku za novo leto 1881 je poudarjal vrednost slovanske edinosti, kakršne svet še ni videl in se je svet zaradi njene plemenitosti ne sme bati). P. je postal glasnik »kult. vseslovanstva«, kult. (pa tudi polit.) opredeljevanja, ki je nastalo kot odmev na pota slov. politike osemdesetih let 19. stol.; P. je predvsem odgovarjal liberalnemu taboru, iz katerega je tudi izšel. P. je v publicističnem delovanju pomagal Davorin Hostnik-Krutorogov, ki je takrat živel v Rusiji kot srednješolski prof. Oba sta nastopala zelo ognjevito in v svoji »vseslovanski rusofilski idejni ofenzivi« (D. Kermavner) sta zagovarjala staroslovanske cerkvene obrede, zato sta si nakopala ostro obsodbo škofov gor. nadškofije (pastirsko pismo nov. 1887). V tem obdobju publicističnega delovanja je P. objavil 1886 v Novem mestu brošuro Delavski prijatelj; z njo je ovrgel Marxove nauke, a je delavcem priporočil snovanje strok. organizacij, konsumnih in zavarovalnih družb. P-ov poseg v slov. kult. in polit. razmere je tudi zamisel o nacionalni avtonomiji, ki naj bi združila vse Južne Slovane Avstrije. Avstrijski Slovani naj svoj razvoj načrtujejo na podlagi svojih narečij, višji jezik sporazumevanja naj postane ruščina (ta naj se uvede v š. kot obvezni učni predmet). Le na podlagi tega svetovnega jezika bodo avstrijski Slovani dosegli kult. razvoj, kot ga imajo Nemci. Da se osvobodijo tujega kapitala, je Slov. nasvetoval ustanovitev lastnih delniških družb. 1887 P. ni sprejel mesta drugega ur. pri SN, pač pa se je odločil za lastno revijo SS, katere prvi trije letniki (1888–90) so izšli v Lj., pet letnikov v Trstu (1891–95), od sept. 1895 do sept. 1899 pa je izhajala na Dunaju. Revija se je borila z velikimi finančnimi težavami. V njej je P. razvijal in dograjeval misli, ki jih je pred tem razlagal na raznih mestih. Revija je objavljala vesti o slovanskem svetu (v Rusiji je imela stalne dopisnike v slov. izobražencih, ki so tam živeli), objavljala prevode iz slovanskih književnosti ali pa prevode slov. del v ruščino in si že v prvih letih izhajanja nakopala polemiko z A. Mahničem, ki je P. očital, da želi Slov. priključiti pravoslavnemu bogoslužju (RK 1889, pass.). P. je v svojih predlogih za cirilmetodijsko Cerkev dokazoval, da more le staroslovansko bogoslužje ščititi vero in narodnost. S tem v zvezi, z zaščito narodnosti, je uvedba skupnega jezika vseh Slovanov in ustvaritev skupne slovanske kulture, ki naj bi onemogočila delovanje Avstriji škodljivega panslavizma in pangermanizma. Reševanje narodnega obstoja slovanskih narodov Avstrije ni videl v nekakih polit. reformah, pač pa zgolj na področju kulture. Polit. okvir njegovim zahtevam je dajala še vedno habsburška Avstrija. Za razvoj posameznih avstrijskih narodov je spoznal veliko oviro prav v dejstvu, da se je narodni boj prenesel v parlamentarno življenje. Dežel. zbori niso ustanove, ki naj ščitijo narodno življenje, to naj bodo posebna narodnoupravna predstavništva, ki naj se postavijo namesto deželnih. Na podlagi narodne avtonomije naj bi se habsburška monarhija preuredila na 8 skupin (pogoj za njih ustanovitev je ukinitev dualizma), Slov. bi pripadali jsl skupini. Vprašanje preureditve Avstrije je bilo po P. odločilno za njen razvoj ali pa za propad. Iz teh stališč izvirajo P-ovi polemični toni do zadržanja slov. politikov, ki jim je očital pobiranje drobtinic, namesto da bi sprejeli generalni program razvoja slov. naroda in na njem gradili svojo polit. aktivnost. V svojem programu za Slov. je določil predvsem tri smeri: zahteva za narodno enakopravnost s pomočjo ustrezne zakonodaje, uvedba narodne avtonomije z izvajanjem določil historičnega prava, uvajanje slovanske kulture. S teh nazorskih kotov je presojal polit. dogodke na Slov., v njih je čutil pomanjkanje stremljenj za uvedbo narodne avtonomije in premalo povezav z ostalimi Slovani monarhije (premalo Slov. poudarjajo historično pravo, pragmatična sankcija jih npr. tesneje veže na Hrvate). P. se je manj kot s polit. (za svoj vstop v polit. dogajanje je sodil, da je bil naključen, saj na politiko »nisem za svoj posel nikdar mislil«) ukvarjal z gosp. vprašanji (pristaš amer. ekonomista H. Ch. Careya). Pri reševanju je zopet vso težo nalagal bodočim narodnim zborom, pri tem je svaril Slov. pred vdorom tujega kapitala. Socialna demokracija služi le židovskim interesom; Slov. in Slovani morajo biti antisemitje zaradi gospodarskih razlogov in v odnosu do Židov voditi politiko po vzoru ruske države in naroda. Po prenehanju SS je P. na Dunaju izdajal Slavisches Echo (1899-1904), skupaj s Stjepanom Radićem in Svetozarjem Pribičevićem pa Glas ujedinjene hrvatsko-srpske i slovenačke omladine; bil je sodelavec Parlamentärja. P. je v politiki hodil samosvoja pota, vendar je imel dosti somišljenikov (npr. Andrej Gabršček, Matej Ternovec-Lamurski, ki je objavljal slov. literarna dela prepisana v cirilico). Vseslovanstvo ali panslavizem je bilo v 19. stol. gibanje, ki si je zadalo nalogo, da združi vse Slovane pod vodstvom carske Rusije. P-ova slov. enačica tega gibanja je le ena od epizod v reševanju slov. narodnega vprašanja. P-ov »megleni panslavizem« je s kulturnimi sredstvi in cilji reševal zapleteno vprašanje. P. ni pomislil na razcep Avstrije, pač pa je sodil, da bi odstop od ruskega vseslovanstva pomenil za Slov. »največjo izgubo za prihodnost«. Svoj polit. credo, ki ga je razglašal ves čas publicističnega ustvarjanja, obsega zahtevo po ustanavljanju narodnih avtonomij za vse avstrijske narode, vseslovansko povezavo pa je gradil na uvedbi ruščine kot jezika vseh Slovanov ter uvajanja slovanskega bogoslužja (cirilmetodijska Cerkev) pri avstrijskih katoliških Slovanih. Oživil je tako in zagovarjal slov. narodni program in poudarjal južnoslovanske povezave. Objavljal je tudi s psevdonimom Yporej. Klub starih gor. študentov mu je v Čepovanu 22. jul. 1973 odkril spominsko ploščo.

Prim.: SBL II, 391–93 (in tam navedena liter.); Prijatelj, KPSZ V in opombe, pass.; PDk 29. jul. 1973; B. Marušič, ZČ 1975, 127–38; EJ 6, 521.

B. Mar.