Ploj, Miroslav (1862–1944)

Ploj Miroslav, politik, r. 14. jun. 1862 (op. ur.: 24. jun. 1862) v Ptuju, sin Jakoba P.-a, u. 22. jan. 1944 v Mariboru. Prvi 2 leti je hodil v osn. šolo v Lj., nato pa v okoliško in mestno v Ptuju. Nižjo gimn. je obiskoval 1872–6 v Ptuju, višjo do 7. razr. v Mariboru, 8. razr. pa v Celju in tu mat. 1880. Ko je odslužil prostovoljsko leto, je študiral pravo v Gradcu in na Dunaju, kjer je 1885 prom. Nato je vstopil v očetovo pisarno, od nov. 1885 pa služboval na Dunaju in napravil 1889 odvetn. izpit, potem pa vstopil v finančno ministrstvo in bil 1892–9 komisar ministrstva na borzi za vrednostne papirje in prevajalec za slov. in srbskohrv. akte v dohodninsko-kazenskih zadevah. V tem času je bil podpreds. Podpornega dr. za slov. visokošolce na Dunaju. 1899 je postal sekcijski svetnik in istega leta ga je imenoval fin. Min. Kaizl za dvornega svetnika pri vrh. upravnem sodišču. 1901 je bil izvoljen na narodnem programu v državni zbor za kmetsko skupino Ptuj-Sv. Lenart-Ljutomer-Ormož-Šmarje-Rogatec. V drž. zboru se je priključil z Robičem Hrv.-slov. klubu, ki pa se je že 1902 s P.-evim sodelovanjem združil s slovanskim centrumom. Kakor kaže ta korak na nastopajočo polit. diferenciacijo štaj. Slovencev, tako jo poudari P.-ev. vstop v Zvezo južnih Slovanov pa volitvah 1907, ki so mu izročile na programu Slov. kmeč. zveze zastopstvo ptujskega volivnega okraja. Z Rosino in Jurtelo je poskušal preprečiti nadaljevanje polit. diferenciacije ter na obnovljenem konservativnem programu očuvati polit. slogo. Kot slogaški kandidat je 1911 v ožji volitvi propadel proti Brenčiču. V drž. zboru je P. sledil taktiki Mladočehov in stremel za polit. enotnim nastopanjem Jugoslovanov, ki bi jim prineslo ministra-krajana. V podrobnem delovanju pa je čuval koristi slov. uradništva, da se je moglo udejstvovati tudi v narodnem delu, da so se mogli slov. visokošolci izobraževati z drž. štipendijami, gledal na enakopravnost slovenščine v šoli in v uradu, sodeloval v boju za slov. univerzo, poudarjal kmetske interese svojega volivnega okraja in pri tem zlasti skrbel za podpore oškodovancem po uimah ter za regulacijo vod na slov. Štajerskem. V prvem pogledu je P. predstavitelj narodnega preporoda, v zadnjem pa nove dobe s poudarjeno stanovsko usmerjenostjo. P. je bil 1906 predsednik odbora za volivno reformo, ki je bila sprejeta s 26 glasovi Nemcev in Italijanov proti 21 glasovom Slovanov, ostal v enaki manjšini tudi s predlogom za zvišanje slov. štajerskih poslancev od 7 na 8. L. 1909 izvoljen v delegacije, kjer je bil poročevalec za Bosno in Hercegovino. V drž. zboru je bil član finančnega odseka, od 1902 podpreds. Slovanske zveze, jo zastopal 1903 s Pogačnikom v vojnem odseku, postal 1904 poleg Barwinskega preds., 1906 zopet podpreds. Slovanske zveze, 1907 podpreds. Zveze južnih Slovanov, in ko v jeseni preds. Ivčević ni mogel na Dunaj, tudi njen dejanski voditelj. Kot tak je sodeloval pri snovanju Slovanske jednote in postal 1909 preds. Zveze južnih Slovanov. Podobno P.-evemu delu v drž. zboru je delo v štaj. dež. zboru. 1902 je kot kandidat v ptujski mestni skupini propadel proti Kokoschineggu, a bil 1904 izvoljen proti Wratschku v ptujsko-brežiškem okraju, katerega je zastopal do 1909, ko je propadel proti Mešku in Ozmecu. V dež. zboru je bil član finančnega in vinarskega odseka ter stavil 1904 predloge za obvezne stanovske kmetske zadruge in za zavarovanje živine, nastopil z Jurteto proti pripravnici na ptujski gimnaziji, katere edini cilj je germaniziranje, dosegel 1905 podporo občinam za oskrbo zdravniške službe in nastopil proti Lambergu, ki je v dež. zboru odklonil slov. poljedelsko šolo in priporočal mesto nje tečaje za mlekarstvo, živinorejo in druge kmetijske stroke, češ da je Lambergovo poročilo za Slovence žaljivo. Poleg tega je trajno skrbel za podpore svojemu voliv. okraju proti uimam in drugim nezgodam ter dosledno poudarjal pravice slovenščine v šoli, sodniji in v uradu. Ves čas je bil podpredsednik kluba slov. poslancev v Gradcu, iniciativno pa je na slov. graške poslance vplival že 1901, ko je na shodih sestavil z Rosino zahteve Slovencev v dež. zboru: slov. uradništvo na slov. Štajerskem, slov. poljedelska šola v Ljutomeru, slov. učiteljišče v Mariboru in železnica Dunaj-Novi za zvezo Slovenije s Hrvatsko in Bosno. Gospodarsko je P. delal kot odbornik Zadružne zveze v Celju, član osrednjega odbora drž. kmetijske družbe in kot podpreds. Avstr. drž. društva za vinogradništvo. – 1911 je dobil naslov in značaj senatskega predsednika, bil član komisije za reformo upravne službe v Avstriji. 1918 je bil odpuščen iz avstrijske službe, postal načelnik jugoslov. likvidacijske komisije na Dunaju, 1920 jugoslov. delegat pri dunajski sekciji reparacijske konference v Parizu, po razpustu te sekcije pa finančni strokovnjak jugoslov. delegacije pri reparacijski komisiji. 1922–4 je bil veliki župan mariborske oblasti; kot izvedenec v delegaciji pri reparacijski komisiji pa velikožupanskih poslov ni mogel vršiti, vsled česar je bil razrešen dolžnosti velikega župana in imenovan za pomočnika delegata Jugoslavije v komisiji za reparacije in to ostal do likvidacije komisije 1931. Zastopal je Jugoslavijo na vrsti mednarodnih povojnih konferenc, ki so se bavile s finančnimi vprašanji. 1932–8 je bil izvoljen senator in bil 1933 v senatu poročevalec za drž. proračun 1933/34. Posebej je natisnjen P.-ev govor Pitanje otplaćivanja ratnih dugova i pitanje nemačkih. – Prim.: Vodnik po Mariboru, 74–6; F. S. Šegula, Znamenita petdesetletnica, Sloga 1912, št. 26; isti, SIT 1912, št. 26; J 1932, št. 146 (s sliko); Šuklje III, 19; Hribar III, 36, 93; IV, 10, 26; Erjavec 89, 129, 133, 163, 171, 175, 181, 188, 191; Kolmer, Parlament und Verfassung, 247, 395, 557; Gabršček II, 20–1, 232–3, 250, 321, 374, 535; J 1944, št. 19 (s sliko). Baš.