Plohel, Gregor Jožef (1730–1800)

Plohel (Plochl) Gregor Jožef, ustanovnik štipendij in katehetični pisatelj, r. 7. marca 1730 premožnemu kmetu v Ivanjkovcih (do 1788 župnija Sv. Miklavž pri Ormožu, danes Svetinje), u. kot nadžupnik v Ptuju 3. marca 1800. Gimn. je študiral menda do 1748 v Varaždinu, v Gradcu pa filozofijo 1748–50, bogoslovje 1750–4 (ord. kot tretjeletnik 22. sept. 1753 na naslov dornavske graščine), za doktorat bogoslovja posebej še 1754–6. Med študijami je bil 3 mesece dušonpastirski pomočnik v Cmureku, za kaplana je služil od 1756 do jurjevega 1758 pri Sv. Marjeti niže Ptuja, od 1758–66 pri mestni župniji v Ptuju. V Ptuju, kjer je bil njegov župnik Frančišek Ignacij grof Inzaghi, je prva 3 leta vodil razne cehe, pobožne družbe in bratovščine. Med njimi je bila pač tudi bratovščina krščanskega nauka, ki jo je jezuit Ignacij Parhammer 1750 na Dunaju obnovil ter oskrbel s posebno prilagoditvijo Canisijevega katekizma: sekovski škof je namreč vsem župnijam in šolam generalnega vikariata na Štajerskem z dekretom 14. okt. 1755 naložil ustanavljanje te bratovščine ter jim predpisal graško izdajo Parhammerjevega katekizma (primerek v Lj. v franč. bibl. pod naslovom brez avtorjevega imena: Allgemeines Frag-Büchlein, über die fünf Haupt-Stück des Kleinen Catechismi V. Petri Canisii Soc. Jesu, Auf Allerhöchsten Befehl, und Gutheissen Geistlicher und weltlicher Obrigkeit herausgegeben Zum Gebrauch aller Pfarr-Herren, Seelsorger, Schul- und Lehr-Meister, Kinder, Eltern, und Mit-Glieder der Löblichen Christen-Lehr-Versammlung im Herzogtum Steyermarkt im Jahr 1756. Graz. Gedruckt bey den Widmanstätterischen Erben (20 nepag. in 203 str.). Izza 1761 P. menda ni imel več opravka z bratovščinami, ker je 5 let kot kaplan oskrboval bolnico in poučeval v invalidnici. Njegova službena pot pa se je rano usmerila navzgor: avg. 1766 je postal kurmajster (župnikov namestnik); po smrti župnika Inzaghija je bil 1769 imenovan za ptujskega nadžupnika (1. apr. podelitev, 13. jun. v Gradcu investicija, 15. okt. umeščenje) in konsist. svetnika (9. jun. 1769); 1786 so mu poverili okrožno dekanstvo (v njegovo okrožje so spadale dekanije Ljutomer, Vel. Nedelja in Zavrče = takrat Sv. Barbara).

P. je bil vesten župnik, ki je smotrno skrbel za cerkvena in gospodarska poslopja. Odlikoval ga je gospodarski talent, da je vkljub blagohotnemu ravnanju s podložniki mogel zapustiti poleg hiše, 3 vinogradov, vrta, travnika in gozda še premoženje v vrednosti nad 20.000 gld. Pri tem mu je račune vodil ozir na položaj slabo situiranih slojev, zlasti sorodnikov, in uvidevanje, da je okolišu potreben šolani naraščaj: že 1790 je ustanovil 2 dijaški štipendiji; a v testamentu se ni spomnil le številnih sorodnikov, služabnikov in pobožnih volil, ampak je osnoval še 4 štipendije (2 po 100 gld. za dijake, ki so dobivali n. pr. 1880 po 150 gld.; 1 za podporo sorodnikom, ki so dobivali n. pr. 1888 po 175 gld.; 1 za ptujske siromake, ki so jo pozneje menda združili z ubožnim zavodom).

Pač posebne prilike so vzrok, da se P. ni razvil v prerodnega aktivista. Po lastni izjavi je obvladoval tudi »slovenščino« (govor svoje ožje domovine med Muro in Dravo), »kranjščino« in »hrvaščino« (kajkavščino): prva je bila njegova materinščina, tretje se je naučil v Varaždinu, druge iz knjig. Ta njegova jezikovna usposobljenost opravičuje v zvezi z njegovimi stiki z bratovščinami 1758–61 domnevo, da je treba njemu pripisati tisti slovenski prevod Parhammerjevega katekizma, ki je izšel 1758 v Gradcu (primerek v Admontu): Obchinzka knisicza izpitavanya teh pet glavneh stukov maloga katekismussa postovanoga patra Petra Kanisiussa (itd., glej Simonič I, 56/7). Pritizkana v Gradczi pri Witmonsteterszkim erbom. 160⁰. Listov H₁ (LZ 1901, 647, a strani so paginirane, prim. Ilešić ČZN 1906, 2, kjer se navaja 171. str., ki pa ne more biti zadnja). Knjiga, ki je časovno prvi izmed 3 slovenskih prevodov Parhammerjevega katekizma (Ilešić, IMK 1906, 129), kaže v jeziku in pravopisu posebnosti, ki se dado spraviti v sklad s Plohlovo jezikovno izobrazbo: prevod je bil namreč z ozirom na tiste slovenske vzhodnoštajerske župnije, »kere več od horvackoga kak od krainskoga jezika imajo«, v jeziku ob delni lokalni osnovi »na pol«, v pravopisu pa precej verno »horvacko (kajkavsko) napravlen«. Vsebina kaže v primeri z nemško predlogo, ki je nedvomno graški »Allgemeines Frag-Büchlein« iz 1758, dva prozna teksta več: navodilo za čitanje, t. j. primitiven abecednik na drugi strani naslovnega lista za zasebni pouk, kakršna so se pojavljala v slovenskih tiskih izza Paglovčevega »Zvestega tovariša« iz 1742; »predgovor» o »slovenskem jeziku« (obj. tudi v LZ 1901, 647; ČZN 1906, 14); lavretanske litanije. Izpustil je prevajalec izmed proznih delov predloge le »Vorrede An alle Löbl. Mit-Glieder Der Christen-Lehr-Bruderschaft«, ki obravnava zgodovino bratovščine krščanskega nauka izza 1571, in »Kurzer Beytrag von denen drey Göttlichen Tugenden Glaub, Hofnung und Liebe«, ostali deli proze pa so prevedeni s prizadevanjem, prevajati doslovno: Dekret sekovskega škofa in solnograškega generalnega vikarja za Štajersko Leopolda Ernesta grofa Firmiana z dne 14. oktobra 1755 o bratovščini in knjigi; Canisijev mali katekizem; prva šola; druga šola; tretja šola; pravila bratovščine, ki je bila na »slovenskem Štajerskem« (nemški samo: »durch Ober- und Unter-Steyer«) uvedena 1755 »za izpodbudo krščanskih staršev in otrok«; odpustki za ude bratovščine; posebna navodila za poučevanje otrok v krščanskem nauku. – Precej drugačen je prevajalčev postopek glede pesemskih tekstov, ki jih šteje nemški izvirnik 46 (če štejemo 5 tekstov za petje »pred krščanskim naukom«, očenaš in zdravomarijo, 7 pesmi o pravičnosti, 3 pesmi o duhovnih delih usmiljenja, 2 pesmi o vzgoji in 5 »otročjih ur« posamič, 11 tekstov »mašnega petja« pa skupaj), slovenska prireditev pa 10: 7 je pravih prevodov; 1 prosta prireditev (Pridi sveti duh); 2 krat je nadomestil predlogo z novim tekstom neznane provenijence (Pesem od vere, zaupanja, ljubezni: Bog jaz verjem; litanie lavretanske: Sveta Marija, lepi lilium); izpuščal je zlasti katehetične, prazniške, svetniške in šolske pesmi. Za nove prevode gre tudi pri tekstih, ki so bili v slovenski cerkveni pesmarici že od Steržinarja dalje (taki so 3) ali že v »Andohtlivih pejsmih na vse tajle s. Maše, v viži ,Freut euch ihr liebe Seelen'«, Gradec 1756 (taka je mašna pesem: Verno Boga čestite), tako da ni knjiga s starejšo slovensko duhovno književnostjo sploh v nobeni neposredni tekstovni zvezi.

»Občinska knjižica izpitavanja« iz 1758, prva tiskana priča književne aktivnosti štajerskih Slovencev, ni ustvarila take tradicije, kakršno bi bila morala, če bi bili kraji med Ormožem, Ljutomerom in Središčem res tako »po legi in jeziku navezani na Hrvatsko« in tako »delili z njo tudi kulturno življenje«, kakor se včasih namiguje (ČZN 1906, 28): v 2. izdaji iz 1764 (primerek v Admontu), ki jo je priredil pač še prevajalec iz 1758, torej po vsej priliki P., je črkopis še ostal kajkavski, jezik pa je opazljivo krenil od kajkavščine proti štajerski slovenščini; v 3. izdaji iz 1777 (primerek v NUK v Lj.), ki ji pa prireditelj gotovo ni P., ampak nekdo, ki je menda 1811 še živel in bil Šmigočev prijatelj, je jezik skoraj že čista štajerska slovenščina, črkopis pa nekoliko neurejena bohoričica. Izpremembe glede vsebine so v primeri z izdajo iz 1758 neznatne: izdaji iz 1764 manjka spredaj navodilo za čitanje in predgovor o jeziku, med pesemskimi teksti pa je »Sveta Marija« nadomeščena s prevodom petih lavretanskih litanij v nemškem izvirniku, a dodanih je 8 tekstov, med katerimi je 5 prevodov po »Frage-Büchleinu«, 1 nadomestek (namesto 12 kitic »Menschen-Kinder, arme Sünder«, 5 kitic »Tu ležim jaz vbogi grešnik«), 1 pritegnjen iz druge zveze (Pesem pri pokapanji ednega brata ah sestre keršanskega navuka: O duša, vandraj k Tvojemi Bogi). Izdaji iz 1777 je vsebina ista kakor izdaji iz 1764 s sledečimi izpremembami: škofijski dekret manjka; med pesmimi je dodana »Pesem bratov no sester sv. Rešnega Tela: Ah kristjani vkup zebrani rečmo zdaj vsi toti glas … «, ki le sem ter tja spominja na »Gesang bey der Fronleichnams-Proceßion, oder sonsten vor dem Hochwürdigsten Altars-Sacrament: Ihr Creaturen kommet all zusammen«.

Da je bil P. nekoliko na glasu »slavista«, se je pokazalo 1780, ko je Edling priporočal tudi za Štajersko nove kranjske šolske knjige: Japljev prevod katekizma je dobil v presojo poleg cmureškega župnika Kampusta tudi ptujski nadžupnik. Ako je P. prevajalec Parhammerjejega katekizma, je tem umljivejša njuna odklonitev z motivacijo, da je Japljev prevod zaradi jezika za slovenske župnije na Štajerskem neraben. Medtem ko P. ni mogel uveljaviti hrvatske smeri, je pomagal uveljaviti smer, ki jo je pozneje ubral Dajnko. – P. je bil ob nastopu jožefinizma že ustaljen ter je po vsej priliki le z odporom sodeloval pri akcijah proti eremitom, samostanom itd. – Prim.: Meško-Simonič, Dr. Gregor Jožef P., v Beči 1888 (s podobo moža in domnevne rojstne hiše); Slekovec, Škofija in nadd. v Ptuji, Mrb. 1889, 153–167; Apih, LMS 1895, 179; Ilešić, ČZN 1906, 1–32, posebej 22/3; Kidrič, Dobr.; Kidrič, Zgod. Kd.