Plenčič, Marko Anton, pl. (1705–1786)

Plenčič (Plencziz, Plencig, Plentschitsch) pl. Marko Anton, medicinec, r. 28. apr. 1705 v Solkanu, u. 25. sept. 1786 na Dunaju. Humaniora je dovršil v Gorici, medicino študiral na Dunaju in v Padovi (Morgagni) in tu promoviral. Prakso je začel na Dunaju 1735, pa moral ponovno opraviti izpite in predložiti disertacijo. Cesarica Marija Terezija mu je 1770 podelila plemstvo. Kdaj je postal na Dunaju profesor, ni znano. Ker je vojvodinjo savojsko, r. kneginjo liechtensteinsko nagovoril, da je v novo ustan. semenišču v Gorici ustanovila 14 mest, so goriški in gradiščanski stanovi 1766 njemu in potomcem podelili deželanstvo. Spisal je: Opera medico-physica in IV tractatus digesta, Dunaj 1762 (knjiga, poklonjena cesarici Mariji Tereziji, razpravlja 1. o nalezljivosti, 2. o osepnicah, 3. o škrlatinki, 4. o potresih, zlasti o velikem potresu 1755); Dissertatio physica-oeconomica sive nova ratio frumenta aliaque legumina quam plurimis annis integra salvaque conservandi, Dunaj 1764; Tractatus de Scarlatina, olim cum aliis eiusdem operibus, nunc vero separatim et ab auctore ipso novis observationibus auctus, Dunaj 1780 (nemški prevod: I. P. G. Pflug, Abhandlung vom Scharlachfieber, Kopenhagen 1779). V rokopisu je baje zapustil razpravo De febribus putridis (Pohlin 42); morda je to zgubljena doktorska disertacija. – P. je splošno znan po svoji teoriji o »contagium vivum«. V svojih Opera medico-physica in v traktatu o škrlatinki je svoje nazore razložil in jih skušal dokazati s presojo potekov posameznih epidemij. Ker edinega, res dokazilnega postopka, bakteriološke tehnike, takrat še ni bilo, ni pridobil mnogo pristašev. Pravilno je slutil, kar so zadnja desetletja 19. stol. izkazala za resnico. – Prim.: Pohlin 42; Wurzbach XXII, 420; Morelli di Schönfeld, Istoria della contea di Gorizia (Gor. 1855) III, 323; A. Hirsch, Geschichte der medicin. Wissenschaften in Deutschland (1893); F. Kaučič, LZ 1895, 485; J. Polec, Kraljestvo Ilirija 139; I. Pintar, M. A. P. in njegov nauk o »Contagium vivum«, ZdrV 1947, št. 1–3. Pr.

PLENČIČ (Plencig, Plencziz, Plentschitsch) pl. Marko Anton, medicinec, strokovnjak za konserviranje žita, r. 28. apr. 1705 v Solkanu (Nova Gorica), u. 25. sept. 1786 na Dunaju. Gimn. in filoz. je dovršil v Gor., medicino je študiral na Dunaju in v Padovi (Morgagni) in tu promoviral. Prakso je začel na Dunaju, a je moral ponovno opraviti izpite in predložiti doktorsko disertacijo. Cesarica Marija Terezija mu je zaradi zaslug podelila 1770 plemstvo. Na Dunaju je postal prof., vendar ni znano kdaj. Ko so v Gor. odprli semenišče, je P. pregovoril vojvodinjo savojsko, roj. kneginjo lichtensteinsko, da je ustanovila v semenišču 14 mest, zato so goriški in gradiščanski stanovi 1766 podelili njemu in potomcem deželanstvo. P. je napisal štiri znanstvene knjige v lat. Prva je Opera medico-physica in quattuor tractatus digesta... Dunaj 1762. Poklonil jo je cesarici Mariji Tereziji in v njej razpravlja o nalezljivosti, o osepnicah, o škrlatinki in o potresih, zlasti o velikem potresu, »qui prima novembris anno 1755 Europam, Africam et Americam conquassabat«. O škrlatinki je napisal tudi knjigo Tractatus de scarlatina, olim cum aliis eiusdem operibus, nunc vero separatim et ab auctore ipso novis observationibus auctus, Dunaj 1780. Vmes je izdal dve »fizično-ekonomski disertaciji« o večletnem konserviranju žita in drugega sočivja in o tem, kako obvarovati žito in sočivje pred plesnobo. Prva je Dissertatio physico-oeconomica seu Nova ratio frumenta aliaque legumina quam plurimis annis integra salvaque conservandi, Dunaj 1764. Delo je izšlo tudi v franc. in nem. izdaji. Druga je Dissertationes physico-oeconomicae seu Nova idea putredinis, rubiginis atque methodi, qua frumenta... a putredine praeservari possint, Dunaj 1767. »P. je splošno znan po svoji teoriji o "contagium vivum". V svojih Opera medico-physica in v traktatu o škrlatinki je svoje nazore razložil in jih skušal dokazati s presojo potekov posameznih epidemij. Ker edinega, res dokazilnega postopka, bakteriološke tehnike, takrat še ni bilo, ni pridobil mnogo pristašev. Pravilno je slutil, kar so zadnja desetletja 19. stol. izkazala za resnico« (J. Polec, SBL II, 379). – Njegov sin Leopold, r. in u. na Dunaju (1749–1830), je dovršil pravo na Dunaju in se posvetil sodni službi. 1823 je dosegel kot edini Slovenec v Avstriji mesto vrhovnega justičnega predsednika. 1814 je bil kot justični organizacijski dvorni komisar v Lj., da bi uredil pravo in zakonodajo v Ilirskih pokrajinah, toda že v zač. jul. 1814 so ga poklicali v Benetke, da izvede organizacijo v Benečiji, ki je prišla pod Napoleonom pod Avstr. Leto pozneje je vodil posvetovanja za spremembo lombardsko-beneškega sodnega reda in napredoval do preds. samostojnega senata vrhov. sodišča v Veroni. Znal je slov.

Prim.: J. Polec, SBL II, 379 in tam navedena star. liter.; I. Pintar, M.A.P. in njegov nauk o »Contagium virum«, ZdrV 1947, št. 1–3; EJ 6, 514; Primož Simoniti, Sloveniae scriptores latini recentioris aetatis, Zgb-Lj. 1972, 101; Vl. Murko, Razvoj ekon. misli pri Slov. od 17. do 20. stol., Ekonom. revija 32/1981, št. 1–2, 14.

Jem.