Plemelj, Josip (1873–1967)

Plemelj Josip, matematik, r. na Bledu 11. dec. 1873. Gimnazijo je študiral v Lj. 1886–94, matematiko pa na univerzi na Dunaju 1894–8. Promoviral je 1898 in bil to leto postavljen za računarja v »Gradmessungsbureau« na Dunaju. Nato je študiral po eno leto v Berlinu in Göttingenu. L. 1902 je dobil veniam legendi iz matematike na univerzi na Dunaju. V tem času je bil nastavljen v »Regionalbureau f. d. naturw. Bibliographie« v dvorni biblioteki, kjer je ostal do jeseni 1907. L. 1906 je bil asistent na tehniški visoki šoli. L. 1907 je bil pozvan na univerzo v Černovicah, kjer je prevzel mesto izrednega profesorja; 1908 je bil tam imenovan za rednega profesorja. L. 1919 je postal redni profesor na univerzi v Ljubljani in bil 1919–20 njen prvi rektor. – Objavil je sledeča strokovna dela iz matematike: V Monatshefte für Mathematik and Physik: »Ein Satz über vertauschbare Matrizen and seine Anwendung in der Theorie linearer Differentialgleichungen« (1901); »Über Systeme linearer Differentialgleichungen erster Ordnung mit doppeltperiodischen Koeffizienten« (1901); »Über lineare Differentialgleichungen mit vertauschbarer Basis der Monodromiegruppe« (1902); »Zur Theorie der Fredholmschen Funktionalgleichung« (1904); »Über lineare Randwertaufgaben der Potentialtheorie«, I. Teil (1904), II. Teil (1907); »Ein Ergänzungssatz zur Cauchyschen Integraldarstellung analytischer Funktionen« (1908); »Riemannsche Funktionenscharen mit gegebener Monodromiegruppe« (1908); »Die Unlösbarkeit von x⁵ + y⁵ + z⁵ = 0 im Körper k√5« (1912); »Die Siebenteilung des Kreises« (1912); »Die Grenzkreisuniformisierung analytischer Gebilde« (1912); »Existenzbeweis der Lösung linearer Differentialgleichungen insbesondere an einer Fuchs'schen singulären Stelle« (1910); »Zur Theorie der linearen Differentialgleichuug zweiter Ordnung mit vier Fuchs'schen singulären Punkten« (1936); – v Sitzungsberichte der kaiserlichen Akademie der Wissenschaften (Dunaj): »Über die Anwendung der Fredholmschen Funktionalgleichung in der Potentialtheorie« (1903); – v Anzeiger der kaiserlichen Akademie der Wissenschaften: »Über einen neuen Existenzbeweis des Riemannschen Funktionssystems mit gegebener Monodromiegruppe« (1906); – v Jahresbericht der deutschen Mathematikervereinigung: »Über Schlesinger's Beweis der Existenz Riemannscher Funktionenscharen mit gegebener Monodromiegruppe« (1909); – v Preisschriften der fürstl. Jablonowskischen Gesellschaft in Leipzig: »Potentialtheoretische Untersuchungen« (1911); – v Bulletin des Sciences Mathématiques: »Sur l'abaissement du degré de l'équation modulaire« (1923); – v Radu Jugoslavenske Akademije znanosti in umetnosti: »Rešitev linearne diferencialne enačbe kot funkcija akcesoričnih parametrov« (1923); »O analitičnem raztezanju slik«; – v Publications mathématiques de l'Université de Belgrade, tome II (1933): »Ein Abschätzungssatz der Potentialtheorie«; »Die Abbildung eines Ringbereiches mit analytischer Zuordnung der Randkurven auf einen mit linearer Zuordnung«; »Über die Transformation des elliptischen Gebildes in die Normalform von Weierstrass«; »Die Irreduzibilität der Kreisteilungsgleichung«. – P. je publiciral samo le zrele rezultate dolgih študij, za katere si je izbral vselej težke matematične probleme; njegova raziskavanja segajo povsod v globino in do jedra. Oblika njegovih del se odlikuje po premišljeni dispoziciji, sugestivni jasnosti in lepem izbranem jeziku. Velik je vpliv njegovih publikacij na poznejši razvoj tam obravnavanih vprašanj, zlasti v potencialni teoriji, kjer bazira dober del najnovejših raziskavanj ravno na P.-evih idejah. Kakor pri vsakem za matematiko močno nadarjenem človeku se je tudi pri njem razvil talent v mladih letih. Že na gimnaziji si je avtodidaktično pridobil matematično znanje, ki je v obsegu približno odgovarjalo takratnim zahtevam pri izpitih kandidatov za srednješolsko službo, v gotovih vprašanjih pa segalo globlje, tako da je na šoli okrog njega nastala pravcata legenda. Pri prvem nastopu v seminarju na Dunaju ga je vodja Gustav von Escherich takoj designiral za akademsko kariero. S pomembnimi rezultati svojih raziskavanj pa se je uvrstil med prve sodobne matematike in si tudi pridobil priznanje znanstvenega sveta: l. 1910 mu je bil priznan Preis der Fürstlich-Jablonowskischen Gesellschaft der Wissenschaften v Lipskem in l. 1912 Richard-Lieben-Preis der k. k. Akademie der Wissenschaften na Dunaju. V domovini je postal (1923) dopisni član Jugoslavenske Akademije v Zagrebu in (1930) Akademije Nauka v Beogradu; od ustanovitve Akademije znanosti in umetnosti v Lj. (1938) je njen pravi član. V Lj. je ustvaril matematično šolo, iz katere je izšlo lepo število srednješolskih profesorjev. – Prim.: Encyklopädie der mathematischen Wissenschaften II, C 3; L. Lichtenstein, Neuere Entwicklung der Potenzialtheorie. Konforme Abbildung; P. Karlin, J 1923, št. 289 (s sl.); Zgod. slov. univ. v Lj. 1919–29 (sl. na tablici); Kron I, 153 (sl.); SN 1943, št. 169; J 1943, št. 279 (s sl.); Letopis AZU v Lj. I, 91–4 (s sl. in bibliogr.). Ptn.