Plečnik, Jože (1872–1957)

Plečnik Jože, arhitekt, r. 23. jan. 1872 v Lj. Oče je bil mizar. Od zgodnje mladosti je kazal veliko veselje do risanja. V 14. letu je šel s podporo kranjskega deželnega odbora na obrtno šolo v Gradec, kjer je študiral 4 leta. Eden izmed profesorjev ga je vzel v svojo delavnico, kjer je risal arhitektonske načrte. Tu ga je spoznal lastnik neke dunajske tvrdke za pohištvo in ga vzel na Dunaj, kjer je delal načrte za opreme stanovanj. Na neki razstavi je videl načrte reformatorja dunajske sodobne arhitekture, Otona Wagnerja, za katedralo v Berlinu in se navdušil zanj. Prosil je in bil sprejet v njegovo šolo na umetnostni akademiji na Dunaju. Po kratki dobi v splošnem oddelku ga je vzel Wagner k sebi v delavnico, kjer so izdelovali njegov veliki, za sodobno arhitekturo pomembni načrt za mestno železnico na Dunaju. Wagner ga je cenil in mu začel odstopati svoja dela. Tako je 1897 P. izvršil dekoracijo rotunde o priliki jubilejne razstave (1898), kar mu je prineslo priznanje. L. 1898 je dobil prvo nagrado v konkurenci za Gutenbergov spomenik (načrt skupno z O. Schinkowitzem). Ko je dovršil specialno šolo pri Wagnerju, mu je bila podeljena »rimska nagrada«, s katero je šel za eno leto v Italijo. Potoval je tudi v Pariz, se nato vrnil na Dunaj in delal dve leti v ateljeju pri O. Wagnerju. Potem je odprl lastno delavnico v dunajskem predmestju in deloval na Dunaju do 1911, ko je bil imenovan za profesorja dekorativne arhitekture na umetno obrtni šoli v Pragi. Službo je nastopil 1. febr. 1911 in se odtlej do konca svetovne vojne intenzivno posvetil učiteljskemu poklicu. L. 1912 ga je trikrat izvolil in ministrstvu predlagal profesorski zbor dunajske umetnostne akademije za profesorja arhitekture kot naslednika O. Wagnerja. Pod pritiskom velenemških krogov je zaradi njegovega slovenstva ministrstvo odklonilo potrditev, kar je izzvalo dijaški štrajk. Predsednik T. G. Masaryk mu je takoj po ustanovitvi čehoslovaške republike poveril vodstvo arhitektonske preureditve gradu na Hradčanih v Pragi za sedež predsednika republike. To delo se je vršilo pod njegovim vodstvom do l. 1939. L. 1920 je bil izbran za profesorja arhitekture na praški umetnostni akademiji, a je odklonil. Še isto leto je sprejel poziv na tehniško fakulteto univerze v Lj. in z zimskim semestrom 1920/21 nastopil svoje mesto.

P.-ov razvoj se je vršil v glavnem v 3 etapah, ki bi jih na zunaj lahko označili kot dunajsko, praško in lj. dobo; vendar se notranji razvoj njegovega dela ne sklada popolnoma s to zunanjo delitvijo. Bolje je deliti njegovo delo v mladostno dobo, ko se je razvijal in delal neposredno pod vplivom O. Wagnerja do prvega svojega velikega dela, Zacherlove hiše v I. okr. na Dunaju (1905). S to stavbo se prične doba njegove prve zrelosti, ki se obrne v samostojno smer, ko se wagnerjanskim principom (od 1907) pridruži močen vtis, ki ga je nanj naredila t. zv. beuronska cerkvena umetnost in njena doktrina o slogu. Ta ga je privedla k tretji, za poznejše delo odločilni sestavini njegove arhitekture, h klasični preprostosti antike, ki jo odslej naravnost obožuje. Ti trije osnovni elementi, ki se prepletajo in od katerih še do danes nobenega ni zatajil, obvladajo vse njegovo delo do konca vojne. Ta druga doba njegovega razvoja sprejme tudi močne vtise ljudske umetnosti, ki jih je deloma prinesel iz domovine iz mladosti, poglobil pa na svojih študijskih potovanjih iz Prage na Moravsko in posebno na Slovaško. Delo njegove praške dobe se osredotočuje predvsem na zgraditev njegovega učnega sistema, stvariteljsko pa se izživlja vsled skrajno neugodnih vojnih razmer v načrtih in študijah, obsegajočih vse področje arhitekture. Formalno in motivno dozori v tej dobi zanj značilna gibčnost in idejno bogastvo. Njegova 3. doba, doba plodovitega vsestransko dozorelega ustvarjanja, se pričenja takoj po vojni, ko mu je velika naloga preureditve Hradčan razvezala dotlej vezane energije. Na Hradčanih in v Lj. mu je odslej dana možnost, da velikopotezno izvršuje svoje načrte. Obojna delavnost se mnogostransko prepleta in podpira in je popolnoma razložljiva samo kot enoten pojav. Njegova 3. razvojna doba se dá kratko označiti takole: Ob velikem spoštovanju do klasične antike in stroge mere v arhitekturi ustvarja P. sedaj s stalno porabo elementov, ki si jih je priboril v Wagnerjevi šoli, v stiku z beuronci in z ljudsko umetnostjo, svoja dela, ki se raztezajo na problem mestne ureditve, posamezne arhitekture, notranje oprave in vse umetno obrtne ali arhitekturne porabne in pomožne stroke. Kot življenjsko nalogo pa goji s posebno ljubeznijo problem katoliške cerkve. Tu se je razvil od wagnerjanskih načel in adaptacije železobetonskih konstruktivnih principov na cerkveni prostor (Sv. Duh na Dunaju) do ideje enotne monumentalne prostornine, ki jo je uresničil v dveh slikovito usmerjenih variantah stebriščne dvorane v Šiški in centralne stavbe z nišami v Beogradu ter v višku razvoja te misli v cerkvi Srca Jezusovega v Pragi. Estetska stran P.-ovih zgradb sloni na velikem spoštovanju do pristnosti vsakovrstnega, pogosto dragocenega gradiva in njegovega značaja, na preračunjenem upoštevanju strogih razmerij in na izrazitem nagnjenju k formalni, pogosto na antiko oprti arhitekturni in plastični poživitvi motivov.

Posebno poglavje v njegovem snovanju sodobne katoliške cerkvene zgradbe pa so načrti povečav raznih premajhnih, vendar pa starinsko ali lepotno zanimivih stavb. Tudi s tem problemom se je pečal že v dunajski dobi in mu ostal zvest do danes. Duh, ki ga je vodil pri restavraciji, preureditvi in lepotni in praktični dopolnitvi Hradčan, a se v tem ogromnem kompleksu zgradb, dvorišč, vrtov in dohodov izživljal v neštetih, pogosto komaj opazljivih dostavkih, majhnih spremembah, praktičnih in estetskih domislicah, ki pa jih kljub temu vse veže v logično celoto velika splošna črta zasnutka, je pri teh posameznih nalogah vselej dokazal svojo pronicavost s tem, da se novo zdi kot organsko zraslo s starim. Le da je razmerje prav nasprotno kakor na Hradčanih: tu ogromna starinska gmota daleč presega novo, tam je novo po obsegu in po arhitekturni kvaliteti navadno večje in pomembnejše od starega. Vsekdar pa je značaj nove celote logično izrastel iz stare, naj je bila še tako malo pomembna, in je monumentalnost nove gmote izvedena iz predpogojev stare. Za študij P.-ovega umetniškega bistva so prav ta dela zelo važen ključ, ker nam dajejo čisto zaključen pogled v velik del njegovega snovanja; odkrivajo nam neizrekljivo ljubezen do detajla, nagnjenje k romantično prikupni grupaciji, predvsem pa k slikoviti fantastiki, ki jo zadržuje, da ne postane prebujna, izredni smisel za monumentalno zaokroženost sestava gmot. Glavni načrti te vrste so: Pred l. 1910 načrt za povečanje romarske cerkve na Trsatu, ki je predlagal ohranitev stare priljubljene cerkve z dograditvijo velike rotunde s kupolo, katera bi dvignila skromni samostanski okoliš do monumentalne veličine. Še pred vojno sta nastala tudi načrta za župno cerkev sv. Jerneja v Šiški v Lj. in cerkev sv. Krištofa v Lj. Obakrat bi stara cerkev v celoti ostala, le na zunaj bi se prilagodila novi celoti. Prva leta po vojni so bili izdelani 3 načrti za povečavo župne cerkve sv. Magdalene v Mariboru, po kateri bi se ohranila stara cerkev kot kapela nove; rešitev prizidka enkrat kot stari vzporedne povečane ponovitve njenega motiva, drugič kot centralne stavbe, tretjič kot staro objemajoče nepravilne, a zelo slikovite prostornine kaže občudovanja vredno gibčnost P.-ove gradbene domišljije. Naslednji načrt je predlagal poenotenje in praktičnejšo ureditev razkosanega prostora župne cerkve v Laškem s prizidkom na zapadu, z obratno orientacijo in monumentalno zaokrožitvijo slikovite starine. Izvršena pa sta bila načrta za Bogojino in novi načrt za cerkev sv. Cirila in Metoda v Lj., ki sta posebno po neizčrpnem bogastvu mikavnih notranjih prostorov in njih praktični premišljenosti dokazale pravilnost P.-ovih načel.

Interesna sfera P.-a kot arhitekta in umetnika je najširša. Z enako vnemo se bavi s stavbo mest (regulacije za Prago in Lj.; misel t. zv. »Stadtkrone«, monumentalne završitve in dopolnitve celotne zunanje slike kakega mesta, ki je bila tudi eden Wagnerjevih idealov, ga zaposluje že v njegovih začetkih) kakor s posameznimi arhitektonskimi objekti. Kot posebna naloga se vleče skozi vse njegovo snovanje misel o katoliški cerkvi sodobnosti, ki jo z uporno neugnanostjo zasleduje od prvih zamislekov pod Wagnerjevim vplivom, preko cerkve Sv. Duha na Dunaju do cerkve sv. Frančiška v Šiški v Lj., v Bogojini, Srca Jezusovega v Pragi, frančiškanske v Beogradu in Zagrebu in župne cerkve v Mostah v Lj. Njegovo posebno polje so notranje opreme, kjer mu izborno služi njegova od mladosti ozka zveza z mizarsko obrtjo. Njegova pohištva so v njegovem celotnem delu važno posebno poglavje. Mojstrsko obvlada estetske možnosti v raznih kovinah od kovanega železa do oblikovanja žlahtnih kovin. Nebroj je njegovih načrtov za javne in nagrobne spomenike in spominske plošče. Izkazal se je kot vrtni aranžer na Hradčanih, v Lanyh in v Lj. Razen ozko arhitekturnih nalog se je uspešno udejstvoval kot točen in duhovit risar (posebno razni osnutki za DS in MD). Risarska stran njegovih skic in načrtov je sploh pozornosti vredna. Njena tradicija sega preko arhitekta Theuerja, s katerim je delal v Gradcu, nazaj v delavnico velikega dunajskega arhitekta Fridr. Schmidta. Mnogo se je ukvarjal z aranžiranjem raznih tipografskih del in knjižnih vezav. Mika ga tudi plastika in z vnemo modelira plastične vzorce za svoja umetna obrtna dela. Lahko se reče o njem, da kongenialno obvladuje celotno polje likovne umetnosti, absolutno pa toliko, kolikor mu kakor koli služi kot arhitektu.

Kronološki pregled P.-ovih del:

1. Dunajska doba. 1897: Dekorativna ureditev rotunde na Dunaju za jubilejno razstavo l. 1898. – 1898: 1. nagrada za osnutek za Gutenbergov spomenik (skupno z O. Schinkowitzem). – 1899: Srebrni kip sv. Mihaela za zastavo kršč. soc. zveze v Lj. – 1900: Skica za nagrobni spomenik materi; salon za svetovno razstavo v St. Louisu v Sev. Ameriki; zmaga pri konkurenci za Zacherlovo hišo na Dunaju. – Okr. 1900: Več stanovanjskih hiš in vil na Dunaju. – 1902: Pohištvo na XV. razstavi v Secesiji na Dunaju. – 1903–5: Gradba Zacherlove hiše na Dunaju I, največjega njegovega mladostnega dela, v katerem je wagnerjanske elemente že močno osebno, predvsem bolj slovansko čuvstveno prekvasil. – 1905: Vila z vrtom na Dunaju; načrti za župno cerkev v dunajski okolici. – 1907: Cerkveni interjer in ureditev za razstavo cerkvene umetnosti v Secesiji. – 1908: Vodnjak-spomenik Luegerju na Dunaju (skupno s kiparjem Engelhartom). – 1909: Načrti za povečanje in monumentaliziranje romarske cerkve na Trsatu; lastni portret v tolčeni pločevini. – 1910: Načrti za Stollwerkovo tovarno na Dunaju. – 1910–12: Železobetonska cerkev Sv. Duha na Dunaju XVI. V 4 letih je naredil zanjo 7 projektov. – 1910 in 1913: Oltar za cerkev v Döblingu (skupno z beuroncem p. V. Verkadejem).

2. Praška doba. 1909–15: Načrti za adaptacije hiš z motivi naše starejše arhitekture. – 1910–4: Več načrtov za cerkve in kapele. – 1913: Načrt za Žižkov spomenik v Pragi; kelihi, ciborij, svetilka in posodice za mašno vino in vodo. – 1912–3: Več načrtov za fasade. – 1916: Načrt za umetno-obrtni razstavni paviljon v Pragi. – 1920: Prvi načrt regulacije okolice Letne in Hradčan v Pragi.

3. Ljubljanska doba. 1921: Načrt za fasado banke v Zagrebu; zastava za Marijino družbo v Lj.; poslopje tehnične fakultete na Mirju v Lj. – 1922: Načrt za tabernakelj na Vyšehradu v Pragi; drugi načrt za regulacijo Letne v Pragi. – 1918–30: Interjerji v letni rezidenci predsednika č.-sl. republike, vodni portal, ozidje parka in spomenik padlim legionarjem v Lányh. – Na Hradčanih v Pragi: Ureditev Rajskega vrta, v zvezi s tem ureditev vhodov nanj, stopnic in pod., dalje piramida, stebrišča, vodnjaki, monolit z jonskim kapitelom; dovoz in dohod (novo stopnišče) k stanovanju prezidenta republike. Interjerji: Garderoba, dvorana z zlato harfo, knjižnica, salon, zbirka slovaških narodnih vezenin. Prvo, drugo in tretje dvorišče, monolit, vhod k španski dvorani. – 1922–8: Glavni orlovski prapor in navadni prapori. – 1922 in dalje: načrti in delo na orlovskem stadionu v Lj. – 1927: Vila Stadion. – 1923–7: Načrti in izvršitev cerkve v Bogojini v Prekmurju. – 1925: Veliki oltar v cerkvi v Martijancih. – 1926–7: Načrti in izvršitev cerkve sv. Frančiška v Šiški. – 1927: Oprema pisarne ravnatelja mestnega stavbnega urada v Lj. – 1920–8: Več načrtov za cerkev Srca Jezusovega na Kral. Vinohradih v Pragi (1928 položen temeljni kamen); načrt za cerkev na Barju. – 1923: Pokopališka kapelica v Horjulu; dom duhovnih vaj in druga dela pri jezuitih v Lj. – 1922: Ureditev grobišča oo. jezuitov v Lj. – 1927: Nagrobni spomenik dr. Stojca; ograja vrta župnišča pri sv. Petru v Lj.; ureditev trga pri sv. Jakobu in Cojzove ceste v Lj.; kroj za Orlice. – 1926–7: Stopnišče, veže, portali, svetilniki, vrata, dve sejni dvorani, pohištvo za palačo TOI (skupno s Fr. Tomažičem). – 1928: Načrt za zavod usmiljenih sester za Studenec; nagrobni spomenik dr. Periča; posojilnica v Celju (skupno z Lenarčičem); palača Vzajemne zavarovalnice v Lj. (skupno s Fr. Tomažičem). – 1926–8: Regulacijski načrti za Lj. – 1929: Ureditev Kongresnega trga v Lj. – 1930: Ureditev Vegove ul. in spomenik Ilirije. – 1931: Ureditev parka »Tivolija« in tromostje v Lj.; vojni spomenik na Breznici. – 1931–2: Trnovski, Čevljarski in Kaznilnični most na Ljubljanici; ureditev vrta, stopnic in interjerjev s pohištvom v vili inž. Prelovška v Lj. – 1932: Ureditev parka in fasade pri GM s spomeniki sloven. glasbenikov v Lj.; dom služkinj v Šiški; načrt in pričetek stavbe za frančiškansko cerkev v Beogradu; načrt za univerzitetno knjižnico v Lj.; načrt za Hram slave pri Sv. Krištofu v Lj.; letno gledališče pri Tivolskem gradu. – 1933: Tretji načrt za regulacijo Letne v Pragi (dovozna cesta); četrto dvorišče na Hradčanih; kraljeva lovska koča v Kamniški Bistrici; »Peglezen« v Lj.; Gerberjevo stopnišče v Lj.; cerkev sv. Krištofa v Lj.; ureditev okolice cerkve sv. Florijana v Lj.; ureditev okolice cerkve sv. Jerneja v Šiški; spomenik Lundra in Adamiča ob stolnici v Lj. – 1930–3: Osnovni regulacijski načrt za Lj. in reševanje podrobnih problemov tega načrta; spomenika Küharju in Horvatu v Prekmurju; Kozakov nagr. spomenik v Lj. – 1933–4: Načrti za kralj. palačo na Bledu. – 1934: Vrtnarska ureditev Gradu v Lj.; načrt za Šverljugovo znamenje na Bledu; načrti za regulacijo okolice Hradčan; prenosni oltar za Barje; kapela v palači Vzaj. zavarovalnice v Lj., načrti za opremo cerkve Srca Jezusovega v Pragi in frančiškanske v Beogradu; regulacija bregov Gradaščice v Lj. – 1935: Načrti za cerkev Lurške M. B. v Zagrebu; nadaljevanje ureditvenih del v Lj.; načrt cerkve za Obrenovac. – 1936: Načrti za gostišče pri Sv. Janezu ob Bohinjskem jezeru; za trgovsko hišo Mayer & Co. v Lj.; za depandanso M. B. Lurške v Zagrebu. – 1936–9: Načrti za magistrat na Vodnikovem trgu v Lj. – 1937: Študije stavbe moderne galerije v Lj. – 1937–40: Načrti in izvršitev Žal v Lj. – 1938: Marijin steber v Lj.; načrt za zazidavo Woschnaggovega zemljišča v Lj.; obnovitev zunanjščine, okolice in dohoda k Bellevueju pri cerkvi sv. Jerneja v Šiški; ureditev Rimskega zidu in okolice; idejna skica za arhitektonsko ureditev notranjščine jezuitske cerkve v Lj.; monštranca za frančiškane v Zagrebu; nagrobnik za Marjanco Grudnovo v Jezeru pri Lj.; načrti za študijski kolegij jezuitov v Zagrebu. – 1938–44: Študije in načrti za cerkev Srca Jezusovega in samostan v Osijeku. – 1939: Načrt za frančiškansko cerkev in samostan sv. Križa v Zagrebu; za Marijin dvor pri Radečah; za sv. Marijo Anđeosko v Sarajevu; Vodnikov nagrobni spomenik v Lj.; »murke« in oltar za žensko kaznilnico v Begunjah; načrt »Aedes Sancti Josephi Pariarchae« za Sarajevo; ureditev ostankov mestnega ozidja ob vseučiliški knjižnici v Lj. s spomenikom S. Gregorčiča; nagrobni spomenik A. B. Jegliča v Lj. – 1939–42: Načrti za izvršitev tržnic v Lj. – 1939–40: Cerkev sv. Mihaela na Barju z opremo. – 1939–46: Izvršitev kriptne cerkve M. B. Lurške in njene opreme v Zagrebu. – 1939–42: Novi načrti in gradnja vseučiliške knjižnice v Lj. – 1940: Načrt za kolodvor v Kamniku; regulacija obale v Splitu; načrt za Slov. dom v Lj.; idejna skica za regulacijo Lj. – 1940–4: Oltarji za kapelice na Žalah v Lj. – 1940–5: Zatvornica pri Sv. Petru v Lj. – 1940–2: Načrt in pričetek stavbe uršulinske gimnazije v Lj. – 1941: Nagrobna plošča za dr. Korošca na Navju v Lj.; bronasti spominski križ pri frančiškanih v Lj.; vel. oltar v cerkvi sv. Jožefa v Lj. – 1942–3: Načrti za regulacijo božjepotnega ozemlja, povečanje cerkve, križev pot in kapele sv. rožnega venca za Marijo Bistriško na Hrvatskem. – 1942–4: Regulacija osrčja Lj. in »Sanje o Lj.« z idealnimi predlogi za monumentalen dostop na Grad in razna reprezentativna poslopja v Lj. – 1943: Idealni načrt za reprezentativni dom Akademije znanosti in umetnosti v Lj.: monštranca za rodbino Aljančič v Lj. – 1943–4: Idealni načrt za podeželski županski dvorec; načrti za »vojaške Žale« v Lj.; študije za »Hiše pod občinsko streho« v Krakovem v Lj. in za Odeon v Lj. – 1944: Diploma bratovščine Srca Jezusovega; spominska podobica »Oče odpusti« za F. S. Finžgarja; podobica in razglednica M. B. Dobrega sveta za Kostanjevico; študije za t. zv. Koslerjevo hišo v Lj.; načrt za vilo Freyer v Lj.; načrti za župno cerkev in župnišče sv. Družine v Mostah v Lj.; zvonik-samostan za Osijek; regulacija Kostanjevice; ilustracija Makalonce F. S. Finžgarja. – 1944–5: Idealni načrt za oltarje cerkve sv. Cirila in Metoda in za jezuite v Lj. – 1945: Idealni načrt za Glasbeno akademijo v Lj.; regulacija Metlike z idealnimi načrti za cerkev, šolo, občinski dom in kopališče. – 1945–6: Študije pohištva. – 1946: Tabernakelj, kelihi in svetila za frančiškansko cerkev v Zagrebu; propagandna tiskovina za Ptujsko goro; obnovitev čitalniške dvorane in opreme v univ. knjižnici v Lj.; idealni načrt centralne cerkve s kupolo. – Idealni načrti za razne lj. naloge; študije za spomenike; oltar za Stranje; kelihi za Ptujsko goro, Stranje, Nevlje in Sarajevo.

Od 1922 dalje je uredil mnogo tiskov knjig, diplom, vabil, spomenic in pod., izdelal osnutke za opreme knjig in vezave. Najvažnejša teh del: Tiski: Silvin Sardenko, Dekliške pesmi, Sv. Alojzij in Marija; Fr. Prešeren, Sonetni venec za knjižno razstavo »Pressa« v Kölnu; Stori to; tisk DS od 1922 dalje, posebno leto 1930; Zgod. slov. univerze v Lj. (1929); Spominska adresa lj. univerze O. Župančiču ob 50-letnici; Sv. Avgustin, Confessiones (Sovrétov prevod). Risbe za opreme: Večina ovojev DS 1922–34; več ovojev za M od 1929 dalje; naslovni list za Čas 1925, 1927; nasl. list Kraljevine SHS; nasl. listi za Življenje svetnikov; Cvetje iz domačih in tujih logov; Veber, Knjiga o Bogu; Zbornik za umetnostno zgodovino 1931; oprema J. Pogačnika Veliki teden; Stelè, Monumenta artis slovenicae. Vezave: DS, Stori to, Naše morje, Confessiones, Cerkveni molitvenik, Kraljevina SHS, Lukman, Martyres Christi in Cerkv. očetov izbr. dela; Zbrani spisi I. Cankarja in F. S. Finžgarja; več plakatov za Secesijo na Dunaju.

Pred 1. vojno in kasneje je izdelal mnogo načrtov za kelihe, ciborije (za F. S. Finžgarja in Marijanišče v Lj.) in monštrance (frančiškani v Lj., Gomilsko), oltarje (Döbling na Dunaju, Šiška, Praga, Beograd, skupno s F. Andrijem oltar Sv. Duha za cerkev Sv. Duha na Dunaju, sv. Jožef v Lj.), prižnice (sv. Jožef v Lj.), zastave itd.

Prim.: NZ 1905 (izjava o Prešernovem spomeniku); K. Strajnić, J. P., Zagreb 1920 (il.); Novosti Pražského hradu a Lán. Vydala k 10. výročí republiky československé stavební správa Pražského Hradu 1928; Iz lj. šole za arhitekturo, Lj. 1923 in 1925; Lučine iz lj. šole za arhitekturo, Praha 1928; Josef Plečnik: Výběr prací školy pro dekorativní arhitekturu v Praze z roku 1911–1921, Praha, 1927; Fr. Stelè, J. P. na Hradčanih in v Lj., Lj. 1930; isti, Lj. grad, slov. akropola, Celje 1932; J. Plečnik in Fr. Stelè, Projekt Univerzitetne biblioteke v Lj., Lj. 1933; Projekt chrámu Srdce Ježišova na Král. Vinohradech, Praha 1928; Veliki načrti za opuščeno pokopališče sv. Krištofa v Lj.; Lj. 1933; Studija franjevačkog hrama M. B. Lurdske u Zagrebu, Lj., samozaložba, 1935; Práce prof. architekta J.-a P.-a z let 1901–1922 (Styl III [VIII] 1922, str. 53–76, v reprodukcijah pregled P.-ovega dela); Ver Sacrum, Dunaj, I (1898), 2. snop. 2–3, 10. snop. 4, 21; IV (1901) 156, 162; V (1902) 325, 336 (vse il.); Volné Směry, Praha l. IV., IX. (il.), XXVI (1928), 97 sl.; P. Janák, Jos. Plečnik v Praze, XXX (1932, str. 114); Styl, Praha, l. I., IV., V., I. (VI.), II. (VII.), III. (VIII. str. 84), IV. (IX.) vse ilustrirano; Almanach f. bild. Kunst u. Kunstgewerbe, 1903; Deutsche Kunst u. Dekoration 1900/1 VII, X, XV (220); Kunstchronik N. F. XX, 490; Der Architekt II (1896) 9 in tabla 85; VII (1901) tabla 67; VIII (1902) tabla 69; XII (1906) 1 sl. in tabela 11; XV (1909) 46 sl. in tabla 36 sl.; XVIII (1912) tabla 27; Studio, vol. 48, p. 326; Die christl. Kunst X (1912/13), 98, 100; L'Amour de l'art 10 (1931) 420; DS 1926, 45 sl.; 1927, 242 sl.; 1928, 273 sl., 258 sl.; 1929 273/9 (sl.); 1930, 181; 1932, 169 (sl.); 1933, 46, 552 (sl.); Prager Presse 1926, 31. okt. (J. Pečírka); 1927, 15. maja (V. V., Die Burg; J. Pečírka); 1928, 18. avg. (Die Burg im Jubiläumsjahre); 3. nov. (Aus der Prager Burg und aus Lany); 1929, 19. sept. (cerkev Srca Jezusovega); 1930, 7. marca; 1932, 23. jan. (Pečírka); M 1931, 409–414; 1932; 1934, 308; 1935, 8, 12, 32, 133, 151; Rije (Zagreb) 1. febr. 1930; Letopis Matice srpske 1930 (Strajnić); IS 1928, 12–3; 1931, 320–1 (il.); Savremenik (B. Lovrić) 1921, str. 55/6; Časopis katolického duchovenstva, Praha, 65, 393–98; S 1932, št. 18; Pestrý týden XII (Praga 1937), št. 44 (Plečnik in Masaryk); Umèní XIX (Praga 1936) 451–3; Srpski književni glasnik 1933 (franč. cerkev v Beogradu); Stele, C Fr 1928, 42; W. Verkade, Der Antrieb ins Vollkommene (Freiburg i. Br. 1931) 137, 255 sl., 283 sl.; Kron I (1934) 106; Padesát let Statní umĕlecko-průmyslové školy v Praze (1935) 58; Aedes Sancti Joseph Patriarchae, Lj. 1935; Svetište Srca Isusova u Osijeku, Lj. 1938; F. Stelè, A. Trstenjak in J. Plečnik, Architectura perennis, Lj. 1941; Thieme-Becker XXVII (1933) 46; Letopis AZU v Lj. I (1943) 87–9; SPor 1948, št. 20 (sl. P., njegov dom, NUK). – P.-ovi portreti: P. W. Verkade ok. 1907, slika v J 1942, št. 18; risana podoba v J 1932, št. 20; lastni portret tolčen v kovini l. 1909 (slika Styl III [VIII] 1922/23, 15); doprsni kip O. Španiela (Nar. galerija v Lj.); J. Engelhardt je porabil P.-ov obraz za enega izmed evangelistov v neki cerkvi na Dunaju; Sl. Pengov na Žalah v Lj. 1940; B. Pengov na bronastem spominskem križu pri frančiškanih v Lj. 1941; fotografija v S 1932, št. 17; fotografija v Letopisu AZU I (1943) 85. Stl.