Pitamic, Leonidas (1885–1971)

Pitamic Leonidas, pravnik in diplomat, r. 15. dec. 1885 v Postojni. V Gorici je obiskoval 3 razr. ljudske šole, pripravnico in 3 gimn. razr., nadaljnje gimn. razr. je dovršil na Dunaju kot gojenec Terezijanske akademije, mat. 1903. Na dunajski univerzi je 1903–7 študiral pravo, prom. 1908. Nato je stopil v polit. upravno službo, bil 1908–13 pri dež. vladi v Lj. in pri okr. glavarstvih v Krškem, Litiji in Postojni, vmes pa 1909 do 1910 nadaljeval državoslovne študije v Heidelbergu, na Dunaju in v Münchenu. V letih 1913–8 je bil dodeljen državnopravnemu oddelku predsedstva ministrskega sveta na Dunaju in se 1915 na dunajski univerzi habilitiral za splošno in avstr. državno pravo, 1917 tudi za pravno filozofijo. L. 1918 je bil imenovan za izred. profesorja na univerzi v Černovicah. Konec nov. 1918 ga je poklicala Nar. vlada v Lj. v upravno komisijo. L. 1919 je bil član jugoslov. delegacije pri mirovni konferenci v Parizu in ondi nadaljeval jezikovne študije. Dne 31. avg. 1919 je bil imenovan za red. profesorja na jurid. fakulteti nove lj. univerze in bil njen prvi dekan. L. 1920 je bil član mednar. komisije za razmejitev med Jugoslavijo in Avstrijo. Konec avg. 1920 je prevzel vodstvo poverjeništva za notr. zadeve pri dež. vladi v Lj., v dec. 1920 še vodstvo nje predsedništva, oboje do febr. 1921. L. 1924 je nadaljeval jezikovne študije v Oxfordu, 1925 pa v Cambridgeu. V letih 1924, 1927 in 1928 je bil namestnik jugoslov. delegata pri letni skupščini Društva narodov v Genevi. Postavljen je bil tudi za člana stalnega arbitražnega sodišča v Haagu. L. 1926–7 je bil rektor lj. univerze. V letih 1929–34 je bil izred. poslanik in opolnomočeni minister kraljevine Jugoslavije pri vladi USA v Washingtonu. Ko je bil 1935 kot poslanik upokojen, je bil 1936 postavljen za hon. profesorja javnega prava na juridični fakulteti v Lj., 1938 predaval o občni teoriji o državi na pravni fakulteti univerze v Zagrebu, bil 1938 imenovan za red. profesorja za ustavno pravo in teorijo o državi na pravni fakulteti v Lj. in bil 1940–1 dekan fakultete. Glavni predmet njegovega študija je ustavopravna veda, teorija o državi in, kolikor je v zvezi z njo, pravna filozofija. – P. je častni doktor katol. univerze v Washingtonu; častni član filoz. akademije univerze v Georgetownu, »American Bar Association« in Društva za pravno filozofijo in sociologijo v Beogradu; član Internac. instituta za javno pravo v Parizu, Internac. diplomatske akademije v Parizu, rumunskega Instituta za administrativne vede, Ameriškega društva za internac. pravo, Slovanskega instituta v Pragi in Masarykovega sociološkega društva. L. 1928 je postal dopisni član Jugoslav. akademije v Zgbu, 10 let kasneje pravi član Akademije znanosti in umetnosti v Lj. Njegovo obsežno literarno delo obsega knjige, razprave in članke ter ocene in poročila. Knjige: Das Recht der Abgeordneten auf Diäten (Wien u. Leipzig 1913); Die parlamentarische Mitwirkung bei Staatsverträgen in Oesterreich (Wien u. Leipzig 1915); Pravo in revolucija (Lj. 1920); Država (Celje, MD 1927); Some Notions of the State and its international Phases (Washington 1931); A Treatise on the State (Baltimore 1933; angl. dopolnjena predelava knjige Država). Izmed razprav: Denkökonomische Voraussetzungen der Rechtswissenschaft (Oesterr. Zft f. öff. Recht 1917): Narodnost kot pravni pojem (SP 1917, 5–12); Nove smeri v pravni filozofiji (ZZR I, 1921); Plato, Aristoteles und die reine Rechtslehre (Zft f. öff. Recht 1921); Ustava in zakon (SP 1922, 1–4); Krit. Bemerkungen zum Gesellschafts-, Staats- und Gottesbegriff bei Kelsen (Zft f. öff. Recht 1923); Državno in meddržavno pravo pod vidikom enotnega sistema (ZZR II, 1923); Krit. pogledi na juridično osebo (ZZR, IV, 1925); Some aspects of the Problem of Interpretation (Amer. Bar Assoc. Journal, Oct. 1933); Interpretation u. Wortbedeutungswandel (Zft f. öff. Recht 1938); Čista pravna teorija in naravno pravo (Razpr. pravn. razr. AZU v Lj. I, 1941); O ideji prava (ZZR XIX, 1943); Sv. Terezija deteta Jezusa in razlaga sv. pisma (BV XXIV, 1944); Organ, organizacija, organizem (Razpr. pravn. razr. AZU v Lj. III, 1945). Izmed člankov: Slovenački»problem« (Nova Evropa I, Zgb 1921); Zur neuesten Rechtskraftlehre (Zft f. öff. Recht 1924; povodom knjige prof. Merkla Die Lehre von der Rechtskraft, 1923); Pravna podlaga zaščite manjšin (Čas XXIII, 1928); Povodom jedne knjige o Paskalu (Srp. Knjiž. Glasnik XXVI, 1929). Izmed ocen: H. Kelsen, Das Problem der Souveränität u. die Theorie des Völkerrechts2 (1928) in Der soziologische u. der juristische Staatsbegriff2 (1928) (Zft f. öff. Recht VII, 1928); H. Kelsen, Reine Rechtslehre (Zft f. öff. Recht XV, 1935); A. Verdross, Völkerrecht (Zft f. öff. Recht XVII, 1937); I. Krbek, Diskreciona ocjena (Zft f. öff. Recht XX, 1940). Popoln seznam vseh spisov do 1942 v Letop. AZU I, 80–3. – Prim.: IS 1925, 55; ASK 103 in XVIII; Zgod. slov. univerze do l. 1929, 144, 160, 185, 213, 242, 522 in slika na tablici; Kron I (1934) 152 (slika); S 1933, št. 153; Letopis AZU I, 79–83, slika na str. 77. Ocene knjige Die parlamentarische Mitwirkung b. Staatsverträgen in Oesterreich: SP XXXI (1915) 243–50; Sborník ved právnich a státnich XVI (1915) 102–10; Deutsche Literaturzg 1915, 2260–2; Zft f. Völkerrecht X (1915) 223–5; Oesterr. Zft f. öff. Recht II (1915) 256–9; Archiv des öff. Rechts XXXV (1916) 344–8. Ocene knjige Država: Arhiv za pravne i društvene nauke XVII (Bgd 1928) 142–51 (ponat. v Sl. Jovanovića knjigi Iz istorije polit. doktrina, Bgd 1935, 320–38); Mjesečnik LV (Zgb 1929) 27–39; Juridičeski Pregled X (Sofija 1928) 442; SP XLII (1928) 81–4; Srp. Knjiž. Glasnik XXIII (Bgd 1928) 145–50; Pravni Vestnik VIII (Trst 1928) 36–8; Zft f. Ostrecht II (Berlin 1928) 386 do 390; Zft f. öff. Recht 1928, 591–621 (izvleček iz te ocene v Social Science Abstracts I, New York 1929, 506); J 1927, št. 281; S 1927, št. 258; NDk 1927, št. 280; Obzor (Zgb) LXVIII, br. 318; Ocene knjige A Treatise on the State: Social Science VIII (Winfield Kansas 1933) 198; The Annals of the American Academy of Political and Social Science CLXVII (Philadelphia 1938) 222; The Law Student X (Brooklyn N. Y. 1933) 29; The Tablet CLXII (London 1933) 394; World Affairs XCVI (Washington D. C. 1933) 112; The Historical Outlook XXIV (Philadelphia 1933) 336–7; America LXIX (New York 1933) 187; The American Journal of International Law XXVII (Washington D. C. 1933) 392; The Ecclesiastical Review LXXXVIII (Philadelphia 1933) 437–8; Sociologické Revue IV (Brno 1933) 386; Časopis Svobodné Školy politických nauk v Praze V (1933) 250; SP XLVII (1933) 148–9; Europäische Gespräche (Hamburg 1933) 36; Zft f. öff. Recht XIV (1934) 259–60; J 1933, št. 54; S 1933, št. 12. *

PITAMIC Leonidas, znanstvenik pravnih ved, organizator lj. Pravne fak. in diplomat, r. 15. dec. 1885 v Postojni, u. 30. jun. 1971 v Lj. Oče dr. Ivan, odv. v Postojni, doma iz Gorice. V Gor. je dovršil osn. š., pripravnico in 3 razr. gimn., ostale na znani dunajski akademiji Theresianum, kjer je maturiral 1903. Še ne 22-leten je z odliko diplomiral na dunajski Pravni fak. (1903–07) in doktoriral 1908. Stopil je v polk. upravno službo in bil od 1908–13 pri dežel. vladi v Lj. in pri okraj. glavarstvih v Krškem, Litiji in Postojni, vmes pa je dobil enoletno štipendijo za strok. izpopolnjevanje v tujini v državoslovju. Študiral je v Heidelbergu, na Dunaju in v Münchnu (1909–10), kasneje se je izpopolnjeval v Parizu (1919), v Londonu, Oxfordu (1924) in Cambridgeu. V letih 1913–18 je bil dodeljen državnopravnemu odd. predsedstva ministrskega sveta na Dunaju in se 1915 komaj 30-leten habilitiral na dunajski U za docenta za splošno in avstr. drž. pravo, 1917 tudi za pravno filoz. 1918 je bil imenovan za izred. prof. na tedaj znani U v Černovicah, »toda službe ni nastopil, ker ga je konec nov. 1918 poklicala Nar. vlada v Lj. v upravno komisijo. Po razpadu Avstr. je bil takoj izbran (1919) za člana jsl. delegacije na mirovni konferenci v Parizu kot ekspert. Medtem je bila 23. jul. 1919 ustanovljena lj. U in 31. avg. 1919 so bili že imenovani prvi štirje redni prof. za Pravno fak.: I. Žolger za meddrž. pravo, Bog. Vošnjak za jsl. javno upravo, L. P. za ustavnopravno vedo in I. Žmavc za nar. gosp. (ni sprejel). Ker so bili prvi trije na mir. konf. v Parizu, Pravna fak. ni mogla pričeti s predavanji že v zim. semestru 1919/20. Pripravljalna dela so opravili kar v Parizu in tu ustanovili fakultetni svet. Na seji tega sveta 18. dec. 1919 so pripravili vse potrebno za izpopolnitev osebja in pričetek delovanja, prof. P. pa naj bi »formuliral ustrezne predloge in jih zastopal pri univ. svetu« (Petdeset let slov. univ. v Lj., Lj. 1969, 286–87). Po vrnitvi v domovino je bil P. na seji univ. sveta 16. febr. 1920 izvoljen za prvega dekana Pravne fak. Poskrbel je za predavalnice, seminarje, pisarno in knjižnico ter svečano odprl Pravno fak. v slavnostni dvorani 15. apr. 1920 z nastopnim predavanjem Pravo in revolucija, ki je izšlo v razširjeni obliki v knjigi kot prvi dokaz uspešnega pedag. in znanst. dela Pravne fak. 1920 je bil P. član mednar. komisije za razmejitev med Jslo in Avstr. s sedežem v Mrbu. Konec avg. 1920 je postal v tedanji slov. vladi poverjenik za notranje zadeve in kot tak nov. izpeljal volitve, ki so bile nepristranske (social. in komun. so dobili tedaj največ glasov). Od dec. 1920 do febr. 1921 je opravljal še dolžnosti preds. vlade. V letih 1924, 1927 in 1928 je bil pri letnih skupščinah tedanjega Društva narodov v Genevi namestnik jsl. delegata. Imenovan je bil tudi za člana stalnega arbitražnega sodišča v Haagu. V akad. letu 1926–27 je bil rektor lj. U, naslednje leto prorektor. V letih 1929–34 je bil izredni poslanik in opolnomočeni minister kraljevine Jsle pri vladi ZDA v Washingtonu. Ko je bil kot poslanik upok. 1935, se je v akad. letu 1936–37 vrnil na U za honorarnega prof. javnega prava. 1938 je predaval o občni teoriji o državi na Pravni fak. U v Zgbu, še istega leta je bil imenovan za red. prof. za ustavno pravo in teorijo o državi na Prav. fak. v Lj. 1940–41 je bil dekan. Učil je do prvih povojnih let, ko so ga brez vzroka upokojili in ga niso povabili niti na proslavo 50-letnice U. – P. se je ukvarjal s problematiko teorije o državi, z ustavnopravno vedo, s komparativnimi ustavno pravnimi problemi, z meddrž. javnim pravom, z upravnim pravom in pravno filozofijo. Z znanjem, prikupnim nastopom in nazornim podajanjem je izredno pritegoval študente. – P. je veliko pisal v slov., shr., češč., nem., franc. in ang. Bil je eden najuglednejših znanstvenikov na pravnem in polit. področju. Dr. Lado Vavpetič piše o tem v spominskem članku ob smrti: »Bil je med štirimi velikimi znanstveniki, ki so oblikovali danes po svetu znano čistopravno šolo. Poleg imen Kelsen, Merkl, Verdross je vedno imenovano tudi ime Pitamic. Znanstvenikov takega slovesa na pravnem področju danes ni med nami in tudi ne na dunajski univerzi« (NRazgl 1971, št. 15). Njegova bibliografija obsega nekaj knjig in samostojnih izdaj, okrog 70 monografij in člankov ter večje število ocen. Popoln seznam vseh spisov do 1942 je v Letopisu AZU I, 80–83. Važnejša dela so: Das Recht der Abgeordneten auf Diäten, Wien u. Leipzig 1913; Die parlamentarische Mitwirkung bei Staatsverträgen in Oesterreich, Wien u. Leipzig 1915; Pravo in revolucija, Lj. 1920; Država, MD Celje 1927; Some Notions of the State and its international Phases, Washington 1931; A Treatise on the State, Baltimore 1933 – angl. dopolnjena in predelana knjiga Država. Razprave: Denkökonomische Voraussetzungen der Rechtswissenschaft, Oesterr. Zft f. öff. Recht 1917; Narodnost kot pravni pojem, SP 1917, 542; Nove smeri v pravni filozofiji, Zbornik znanst. razprav (ZZR) I, 1921; Plato, Aristoteles und die reine Rechtslehre, Zft f. öff. Recht 1921; Ustava in zakon, SP 1922, 1–4; Krit. Bemerkungen zum Gesellschafts-, Staats- und Gottesbegriff bei Kelsen, Zft f. öff. Recht 1923; Državno in meddrž. pravo pod vidikom enotnega sistema, ZZR II, 1923; Kritični pogledi na juridično osebo, ZZR IV, 1925; Some aspects of the Problem of Interpretation, Amer. Bar Assoc. Journal, Oct. 1933; Interpretation und Wortbedeutungswandel, Zft f. öff. Recht 1938; Čista pravna teorija in naravno pravo, Razprave prav. razr. AZU I, 1941; O ideji prava, ZZR XIX, 1943; Sv. Terezija deteta Jezusa in razlaga sv. pisma, BV XXIV, 1944; Organ, organizacija, organizem, Razpr. prav. razr. AZU III, 1945; Naturrecht oder die Natur des Rechtes, 1964. članki: Slovenački »problem«, Nova Evropa I, Zgb 1921; Zur neuesten Rechtskraftlehre, Zft f. öff. Recht 1924 (povodom knjige prof. Merkla Die Lehre von der Rechtskraft, 1923); Pravna podlaga zaščite manjšin, Čas XXIII, 1928; Povodom jedne knjige o Paskalu, Srp. Knjiž. Glasnik XXVI, 1929; idr. Več člankov s svojega strok. področja je napisal za KMD. 1961 je prevedel v angl. jsl. splošni upravni postopek, ki je dobil priznanje v mednar. svetu. Največ ugleda mu je prinesla Država, posebno v ZDA so jo označili kot delo, ki obravnava problematiko države na način, ki do tedaj v ZDA še ni bil uporabljen. – Za svoje znanst. delo je dobil P. vrsto domačih in tujih priznanj. Bil je častni doktor katol. univ. v Washingtonu; častni član filoz. akad. univ. v Georgetownu; častni član ugledne in velike American Bar Association, ki ga zelo redko podeljujejo; častni član Društva za pravno filoz. in sociol. v Bgdu; član Internac. instituta za javno pravo v Parizu, Internac. diplomatske akad. v Parizu, romun. Instituta za administrativne vede, Amer. društva za internac. pravo, Slovan. instituta v Pragi, Masarykovega sociološkega društva v Pragi. 1928 je postal dopisni član JAZU v Zgbu, od ustanovitve 1938 redni član SAZU (tedaj AZU), a so ga po vojni 1945 brez vzroka črtali iz nje in se ga niso spomnili niti ob smrti v LSAZU. Kot človek je bil velik Slovenec, globoko veren, človečanski in socialno čuteč. Bil je podpreds. Vincencijeve družbe, ki ji je predsedoval pisatelj F. Sal. Finžgar. Bil je pristaš polit. nevtralnosti in zagovornik ideje tolerantnosti, zato ni bil vpisan v nobeno polit. stranko. Med zadnjo vojno je nudil pomoč preganjanim, čeprav ga je okupator preganjal. Že omenjeni dr. Vavpetič poudarja »njegove redke osebne lastnosti: predvsem čut za etično življenje in za veliko moralno odgovornost, ki sta ju navdihovali osebna dobrota ter takšna osebna skromnost, ki je mejila že na askezo. Razumljivo je, da so bile njegove odločitve pretehtane in so vedno izražale plemenitega duha.«

Prim.: SBL II, 366–67 in tam navedena liter.; Letopis AZU I, 79–83, sl. na str. 77, v njem je vsa bibliogr. do 1942; Zgod. slov. univ. v Lj. do leta 1929, Lj. 1929, 144 in pass.; Petdeset let slov. univ. v Lj., Lj. 1969, 286 in pass.; Moder, Moh-Bibl. 511; D. Lado Vavpetič, Prof. dr. L. P., NRazgl 1971, št. 15, 458–59; Družina 1971, št. 14 s sl.; M. Jevnikar, L. P., KalGMD 1972, 51–52 s sl.; J. D. (Dolenc), KMD 1972, 173–74; EJ 6, 506.

Jem.