Pirker, Rajmund (1829–1884)

Pirker Rajmund, šolnik, r. 27. apr. 1829 v Postojni tam. učitelju Francetu P.-ju in Katarini Prelesnik, u. 22. sept. 1884 v Lj. Ljudsko šolo je obiskoval v Postojni, gimn. in filozof. študij v Lj. Tu je dobil 1852 na novoustanovljeni nižji realki mesto suplenta za matematiko in nemščino in napredoval, ko se je zavod 1865 razširil v višjo realko, za profesorja. V prvih 10 letih svojega službovanja se P. politično ni izpostavljal; bil je objektiven učitelj in uporabljal pri pouku nemščine, da bi ga slov. učenci bolje razumeli, celo slovenske besede. Prav zaradi tega je prišel navzkriž s ted. ravnateljem realke Rud. Schnedarjem ter si poiskal in dobil zaščito pri slov. poslancih in časopisih (N 1861, št. 45, 1868, št. 20). Po materi slov. rodu, se je 1853 poročil z Marijo Domladiševo iz bogate domače rodbine v Ilir. Bistrici. Imovinsko na ta način dovolj podprt, si je okoli 1867 kupil Marinškovo hišo na Poljanski cesti 18 (danes 11), v kateri je stanoval do smrti. Od 1867 dalje pa se je čedalje bolj vdajal nemškonacionalnim vplivom, imel stike z nem. časopisjem (LT) ter pristopil k vsem lj. nem. društvom (Kasino, Turnverein), zlasti pa Konstitucionalnemu društvu v Lj., v katerem je nastopil zoper rabo slovenščine v kranj. šolstvu in zahteval njega postopno germanizacijo. Ko so Nemci 1868 naskočili slov. lj. občin. svet, je pri občin. volitvah v 3. razredu sicer propadel, 10. marca 1869 pa pri volitvah v 2. razredu prodrl in ostal odslej v občin. svetu do apr. 1882, ko so si mestni zastop zopet osvojili Slovenci. V tem času je bil član lj. okraj. šol. sveta in 1869–72 načelnik mestnega šol. odbora. Kot tak je izvedel v Lj. novi ljudskošolski zakon iz l. 1869. Po nastopu Auersperg-Lasserjeve vlade (1872) so se v lj. nemškem časopisju (zlasti v LT) množili sistematični napadi zoper slov. šolstvo in poslovenjenje drž. učiteljišča, ki jih je spisal najbrž P. ali vsaj inspiriral. V takih okoliščinah se je vršil 24. in 25. sept. 1872 pod predsedstvom Ant. Praprotnika ustanovni občni zbor Slov. učiteljskega društva v Lj., ki je zahteval poglobljenje pouka v slovenščini in soglasno pritrdil predlogu hrvat. delegata Tomića o negovanju ožjih stikov s sorodnim srb.-hrv. narodom. Zdaj je izvršila vlada že nekaj časa pripravljeni udarec proti slov. šolstvu. Dotedanji nadzornik ljudskih šol dr. Anton Jarc (SBL I, 385) je bil nenadno upokojen, na njegovo mesto pa 29. sept. 1872 imenovan P.; obenem je naučno ministrstvo vzelo Slovencu Ivanu Šolarju nadzorstvo realističnih strok na srednjih šolah in ga poverilo Nemcu dr. Mateju Wretschku. Tudi v dež. šol. svet so bili poklicani mimo predlogov dež. odbora na mesto slov. članov Nemci; slov. pouk na drž. učiteljišču, ki ga je bil 1871 uvedel naučni minister Jireček, pa je bil razen verouka odpravljen. Vse to je izzvalo burne proteste v slov. polit. krogih in časopisju; zlasti so se obračali napadi zoper P.-ja, v katerem so Slovenci po pravici videli poglavitnega povzročitelja vseh teh udarcev (N 1872, št. 40, 41; SN 1872, št. 116), nasprotno pa je nemški tisk (LT) slavil P.-jevo imenovanje kot pravo dejanje (eine ganze Tat) in kot odgovor na »demonstracije« slov. učiteljskega zbora z dne 24. sept. 1872. – V novem služb. položaju je P. brezobzirno deloval po začrtanem germanizatornem pravcu. V osebnem občevanju uglajen in brez osebnih predsodkov, si je znal z ugodljivim postopanjem pridobiti poleg nemških (Eppich, Linhart) tudi nekatere mlajše slov. učitelje, ki so zaradi takratnih sramotnih učiteljskih plač tonili v odvisnosti. Medtem ko se je značajni Matevž Močnik po P.-jevem imenovanju takoj odrekel mestu okraj. šol. nadzornika za kamniški okraj, je Viljem Linhart, takratni profesor učiteljišča v Lj. (SBL I, 672/3), konec 1872 organiziral društvo Deutscher Lehrerverein in mu ustanovil glasilo Laibacher Schulzeitung, katere uredništvo je prevzel bivši slov. učitelj Ivan Sima. Leta P.-jevega uradovanja kot dež. šol. nadzornika pomenijo za slov. šolstvo na Kranjskem dobo hude preskušnje. Kakor je bil sicer vesten in delaven uradnik in v ostalih zadevah svojega resora dokaj objektiven, ni poznal P., kadar je šlo za nemške polit. pride, nobenih obzirov in nastopal proti zavednemu slov. učiteljstvu pogostoma kruto in krivično (prim. odpust takrat. provizor. učitelja Henrika Tume v Postojni l. 1879); zato tudi napadi in pritožbe proti njemu v javnih zastopih in časopisih kar niso prenehali, zlasti odkar je 1880 nastopil Taaffejev kabinet. L. 1884 je začel P. bolehati; umrl je, preden so ga izmenjali, za rakom. Njegov naslednik je postal po Winklerjevem predlogu takratni ravnatelj lj. višje gimnazije, Slovenec Jakob Smolej. – Prim.: N 1861, 373; 1868, 161; 1869, 88; 1872, 321, 329; SN 1872, št. 116; 1884, št. 287; UT 1884, št. 19; LZg 1872, 230; 1884, 219 in 288; LSZg 1884, 19; LT 1868, št. 17; 1872, št. 223, 225, 230, 233; Brencelj 1869, št. 1, 4–7; 1872, št. 13, 18, 19/20; 1880, št. 6; 1881, št. 7, 8 (karikatura), 10, 11; 1882, št. 2–7, 9; 1883, št. 1–10, 24 (karik.); 1884, št. 5; LW 1884, št. 216; Šuklje I, 77; Tuma 79–86. Ara.

PIRKER Rajmund, šolnik, r. 27. apr. 1829 v Postojni, u. 22. sept. 1884 v Lj. Oče Franc, učitelj, mati Katarina Prelesnik. Osn. š. je obiskoval v Postojni, gimn. in filoz. v Lj. 1852 je dobil mesto suplenta za mat. in nem. na novoustanovljeni nižji realki v Lj., ko so jo 1865 razširili v višjo realko, je postal prof. V prvih desetih letih se polit. ni izpostavljal, pri pouku nem. je uporabljal celo slov. besede, da bi ga učenci bolje razumeli, zato je imel težave z ravn. 1853 se je poročil z bogato Marijo Domladiševo iz Ilir. Bistrice in si kmalu kupil v Lj. hišo. Od 1867 se je vedno bolj vdajal nemškim nacionalnim vplivom, nastopal proti rabi slov. v kranjskem šolstvu in zahteval postopno germanizacijo. 10. mar. 1869 je bil v 2. razr. izvoljen v lj. občinski svet in ostal v njem do apr. 1882. V tem času je bil član lj. okraj. šol. sveta in 1869–72 načelnik mestnega šol. odbora. Kot tak je izpeljal v Lj. novi ljudskošol. zakon iz leta 1869. Po nastopu Auersperg-Lasserjeve vlade 1872 so se v lj. nem. časopisju množili sistematični napadi na slov. šolstvo in proti poslovenjenju drž. učiteljišča; spisal jih je najbrž P. ali jih vsaj navdihnil. Tedaj je vlada udarila po slov. šolstvu in 29. sept. 1872 P. imenovala za nadzornika ljud. šol. Na novem službenem položaju je P. brezobzirno deloval po začrtani germanizatorski poti. Vsi protesti niso nič koristili, čeprav je bil vesten in delaven uradnik in v ostalih zadevah dokaj objektiven, le da se niso tikale nem. polit. koristi. Umrl je za rakom.

Prim..: Rudolf Andrejka, SBL II, 360–61 in tam navedena liter.

Gorjan